Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Predaselj (Predoselj), Veliki in Mali

četrtek, 23. junij 1994, ob 22:59, Boris Štupar, ogledov: 3253

Kamniški občan (1994) - Bojan Pollak: Nekaj znamenitosti Kamniških Alp XII

Vintgar, slab kilometer pred Domom v Kamniški Bistrici, skozi katerega teče Kamniška Bistrica. Veliki je globok okoli 30 m, Mali polovico manj. Oba imata zagozden kamen, ki predstavlja naravni most, nmv okoli 550 m.
Kamniška Bistrica slab kilometer po svojem izviru naleti na prvo resno pregrado. To je kamnit, nepropusten prag, ki ji zapira pot čez celo širino doline in je dolg več kot 100 metrov. Ker ni šlo drugače, je vanj izdolbla ozek prehod, ki je ponekod širok samo nekaj metrov, globok pa do 35 metrov (merjeno). Po najožjem in najbolj temačnem delu, ki se imenuje Veliki Predaselj in je ponekod širok komaj kaj več kot pol metra, se stene za hip razširijo, da se takoj nato spet zožijo v Mali Predaselj. Ta je bistveno krajši in nižji, pa tudi širši.
Na zgornjem delu Velikega Predaslja, nekateri pišejo tudi Predoselj, kjer se lahko vidi tudi dno, vodi čez vintgar betonski most, ki je nadomestil lesenega. V spodnjem delu, kjer je soteska z gladkimi, od vode zaobljenimi stenami najožja, in skoraj ni mogoče videti vode, pa vodi čezenj naravni most. To je v bistvu samo zagozdena skala, ki se je v razpoko zagozdila verjetno že takrat, ko je bil tu še ledenik. Čez njo je bila speljana pot, vendar se je skala počasi ugrezala, pa so zato raje naredili čeznjo kar lesen most.
V zgornjem delu soteske je tudi manjši, okoli 5 m visok slap, ki ga je mogoče videti z betonskega mostu. Ta slap je že bil usoden za kajakaša, ki ni pravočasno še pred sotesko zavil k bregu, zato ga je vodni tok potegnil noter. Druga skala, ki ravno tako ustvarja naravni most, je v Malem Predaslju. Nekdaj je bil tam čez lesen most in je po njem vodila tudi pot, katere ostanki v obliki jeklenih nosilcev so še vedno vidni v steni med Velikim in Malim Predasljem.

V Malem Predaslju je bil včasih tudi slap. Okoli leta 1883 (po drugih podatkih 1891) se je na kleči sredi struge na začetku ožine zagozdil hlod, ki ga niso mogli odstraniti. Na njem se je začel nabirati še drug les, pa pesek, veje, grušč, listje in drug materijal, tako da je nastala okoli 12 metrov visoka pregrada, preko katere je padal čudovit slap. Toda leta 1953 (po drugih podatkih 26. oktobra 1952) se je pregrada podrla in od takrat slapu ni več.
V bližini Velikega Predaslja, na levem bregu, nekje na mestu, kjer so jugovzhodno od transformatorja nekakšne tri umetno izkopane plitve jame, je v prvi četrtini prejšnjega stoletja stala tudi »knežja miza«, ki jo omenja že Valvazor v »Slavi vojvodine Kranjske«. Služila naj bi za obede visokih lovskih gostov, ki so lovili divjad v bistriških gozdovih. Na njej je bil pozlačen napis v latinščini: »Leta 1564 dne 24. aprila je avstrijski nadvojvoda Karl tu obedoval«. Ko se je zaradi objave v časopisu o nahajališču te zgodovinske znamenitosti povečal obisk tega kraja, so leta 1826 vojni ubežniki, skrivači, ki so v širnih bistriških gozdovih našli svoje pribežališče, vrgli kamnito ploščo v vodo, da bi se tako znebili nezaželenih radovednežev, ki bi si hoteli priti ogledat to zgodovinsko znamenitost. Po drugih podatkih so jo vrgli v vodo Sivi Jur, Rjavi Martin in še nekateri drvarji, ki so na tem mestu kopali »šac«.

V Kamniško Bistrico so zgradili cesto šele po drugi svetovni vojni in šele od takrat so lahko vozili ven bogastvo bistriških gozdov - les. Prej so ga pa spravljali tako, da so ga plavili. Ob visokih spomladanskih vodah, ko se je v gorah začel topiti sneg, so spustili v naraslo vodo hlode, ki so jih nato polovili na grabljah v Stahovici. In večkrat se je dogodilo, da so se hlodi v Predaslju zagozdili. Takrat so se pogumni drvarji na vrveh spučali v temno globino, da so lahko sprostili zagozden les.
V Predaslju so imeli po drugi svetovni vojni namen zgraditi hidrocentralo. Zato so še danes vidni rovi, ki so jih kopali, pa tudi temelji barak, v katerih so prebivali delavci. Zajeziti so nameravali tudi Kamniško Belo. Ljudje pripovedujejo, da do gradnje ni prišlo zaradi tega, ker bi se voda pretekla na drugo stran oziroma bi si poiskala drugo pot skozi razpokani apnenec, če bi tu naredili jez. Pravi vzrok je pa verjetno drugje.
In če se na izhodu iz Malega Predaslja spustite na levi strani Kamniške Bistrice s ceste čisto do vode, lahko vidite na bregu še temnosive laporne skrilavce kot ostanke oligocenskega morja, ki je segalo globoko v Kamniške Alpe.

DOSTOP: Od Doma v Kamniški Bistrici po asfaltirani cesti, ki vodi v Kamnik, približno 800 metrov. Lahko pa tudi po označeni poti, ki se začne na južni strani parkirišča za avtobuse. Pred transformatorjem je v desno odcep gozdne ceste. Po njej približno petdeset metrov do mostu, ki vodi čez Veliki Predaselj. Okoli 10 minut. Tik pred mostom levo po stezi, ki čez čas pripelje na drugo stran soteske. Tu po stezici navzdol do vode in naprej po bregu in navzgor do Malega Predaslja. Vračamo se l ahko po isti poti nazaj, samo da na vrhu ne gremo desno čez naravni most, ampak levo na cesto in po njej desno do betonskega mostu, od koder je zanimiv pogled v sotesko. Lahko pa gremo od Malega Predaslja po poti navzgor na cesto in po njej do betonskega mostu. Poseben vodnik ni potreben, ker je vse orientacijsko dokaj enostavno in če hodimo le po poti in primerno pazimo, ni nevarnosti. Potrebna je le normalna pazljivost, da nam na stezi ne zdrsne ali se ne spotaknemo in pademo v globino, iz katere ni rešitve. Če bi se pa radi spustili do vode, kjer ni poti, potem pa bi bilo spremstvo primernega vodnika močno priporočljivo.

Tisti, ki bi radi o tej naravni znamenitosti izvedeli še kaj več, lahko preberejo članek Vlasta KOPAČA »Krajevna imena v Grintovcih« v reviji Gore in ljudje iz leta 1946, pa tudi članek Viktorja REBOLJA »Plavljenje lesa po hudourniku Kamniški Bistrici « in članek Ivana RAKOVCA »Geološki razvoj kamniške pokrajine« v Kamniškem zborniku IV iz leta 1958, pa tudi knjigo Petra SKOBERNETA »Sto naravnih znamenitosti Slovenije«, ki jo je izdala Prešernova družba leta 1988. O knežji mizi pa je mogoče izvedeti še kakšno podrobnost iz članka Antona ŠIVICA »Knežja miza v Kamniški Bistrici « v Kamniškem Zborniku IX iz leta 1963 in članku Ivana ZIKA »Še o knežji mizi v dolini Kamniške Bistrice« v Kamniškem zborniku XI iz leta 1967.

B. POLLAK
Kamniški občan, 23. junij 1994
 

eXTReMe Tracker