Ivan Rejc - Kaj predstavlja trideset let v zgodovini vesolja? En blisk morda. Kaj je trideset let v zgodovini Zemlje? En vzdih morda. A v zgodovini posameznika predstavlja dobršen del pogače, ki jo hočeš nočeš nekega dne poješ. Za nekoga je pogača lahko tudi feferon ...
Kaj sem, kaj smo v teh tridesetih letih ustvarili, kaj dobrega in lepega doživeli, vemo najbolje vsak zase; vsak pa bi rad pustil za seboj sled – kakršno koli že. In nekoč bo morda pisalo na mojem grobu: »Saj je bil kar v redu, samo hodil je po robu …«, kakor poje Janez Zmazek.
Ja, trideset let je minilo, odkar sem kupil kosilnico BCS diesel in kljub vsem pokošenim hektarom še vedno brezhibno poje – le kosec je v tem času postal možakar bolj sivih las. In tudi trideset let je že minilo, odkar smo preplezali veliko južno steno Aconcague. Medtem je Soča neustavljivo tekla in s seboj odnašala tudi prah spomina, tiste lepe in manj lepe trenutke, a tistih najpristnejših ni odnesla. Ti so še vedno živi, tlijo kot iskre v pepelu in nekega dne privrejo na dan. Tudi marsikatero lepo smer smo medtem še splezali in vsaka je zgodba zase. In ko roka poboža oprimek v južni steni Jerebice, ko pogled zaplava prek njenih prepadnih stebrov in zajed, ožarjenih v poznojesenskem soncu, te spreleti misel – ne nostalgija, le misel – kakšno neizmerno bogastvo nam je dano, ko se med vzponom predaš gibanju v vertikali in pri tem ne misliš na nič drugega.
Smo po tridesetih letih še isti? Kaj se je v nas spremenilo, kaj je še ostalo? Dokler imaš prijatelja, ki mu lahko zaželiš, naj vedno ostane ena gora v tvojih sanjah, je vredno biti, žrtvovati se, pustiti nečimrnost ob strani …
Saj ni treba, da vzamem v roke tiste stare, zaprašene diase, sila spomina je dovolj močna, da prizori med vzponom po mogočni steni Aconcague še niso zbledeli. Vidim Pavla, kako s posebnim žarom vrta luknjo za edini spominski svedrovec na tretjem bivaku pod seraki. Ah, Pavle, ki si svojo dušo dal za to steno, kako sem nekega junijskega dne tistega leta z bolečino zvedel, da te ni več, da si skupaj s Tamaro za vedno ostal tam, v tvojem ljubem Malem Koritniškem Mangartu. Pa Zlate, kako si po idrijsko »pošiljal v oštjo« tisti kos ledu, ki ti je priletel v obraz. Kako te je naš dohtar Jože potolažil: »Ne skrbi, saj se gobec hitro celi; samo malo zafliki, pa bo.« Plaz, ki je naenkrat zgrmel mimo nas po ozebniku Hasegawa in nas s svojim silnim pišem oplazil – Peter, ti si ga snemal do zadnjega hipa, ko nas je zajela tema … In ta predzadnji bivak pod skalno bariero, skopan v led, na komaj za rit široki polici, medtem ko so noge visele navzdol v globočino. Ponoči pa je za pest velik kamen švignil skozi platni šotora med glavami ... »Hej, a je lukna«, smo se smejali. In Zlate, ko si splezal zadnjo skalno pregrado, ki je kakor giljotina visela nad nami, ko smo prilezli vsi čez in že čutili, vohali vrh stene nekje blizu nad nami, nam je tistih zadnjih 400 metrov strmega snežišča izpilo še preostalo kri, tako da smo se na vršnem grebenu opotekali kakor pijanci. Tako si nas, Peter, tudi posnel za arhiv. Potem pa smo šli samo še navzdol z zavestjo, da je minilo, da je opravljeno, da smo zunaj. Saj smo bili na nek način ujetniki stene; zavedali smo se, da ni povratka nazaj, da ostaja samo ena pot – navzgor. No, to smo tudi hoteli.
Nekje v nekem predalu se še skriva tisti odkrušen kamen, ki sem ga prinesel z južnega vrha Aconcague. Komu mar, nekega dne ga bo nekdo vrgel proč …
Ivan Rejc