Peter Podgornik: Ko takole urejam tretji in zadnji prispevek o Prvi primorski odpravi v Ande, kjer smo pred 30 leti priplezali po različnih smereh na najvišjo goro ameriške celine, se sprašujem: sem morda naključno izbran, da to počnem?!
Očitno mi je tale mogočna gora namenjena, saj se ji predajam že skoraj 35 let. Verjetno smo jo takrat s prijatelji tako močno doživeli, da je sled na nekaterih od nas veliko močnejša kot tista, ki smo jo pustili na gori. Šele sedaj se zavedamo in cenimo to, kako smo bili bogato poplačani za ves trud in kakšno ogromno srečo smo imeli med vsem, kar je letelo po steni proti ledeniku Horcones.
Veliko se je v teh letih zgodilo, tako pri nas samih kot tudi na Aconcagui, ki še vedno ponosno izstopa nad sosednjimi gorami.
Mi smo tačas postali stari in betežni, najeda nas zob časa, pestijo nas poškodbe in bolezni, nekje v srcu bi radi še, telo pa gre svojo pot. Kljub temu je med nami še nekaj takih, ki še zmeraj radi poprimejo za skalo in cepine.
Prijeten občutek me preveva ob snidenju s prijatelji in spoznanju, da je bilo kljub podobnim doživetjem v poznejših letih, gotovo prav to na Aconcagui najmočnejše.
Pred nami si trije članki napisani po 30 letih:
Igor Škamperle, takrat najmlajši član odprave opisuje svoja doživetja odprave in plezanje Francoske smeri v južni steni.
Ivan Rejc z dušo kmeta, plezalca večno novih pogledov in svojevrstnega umetnika opisuje plezanje nove smeri v južni steni.
Marjan Olenik, večni potepuh na svoj način opiše vzpon po Poljski smeri, ki se vije preko vzhodne stene. Njihova pot je bila kljub najmanjšim plezalnim težavam daleč najdaljša.
Adios amigos
Slabih pet mesecev po povratku Prve primorske odprave iz Argentine sta v junijski nevihti ugasnili življenji brata Pavla in prijateljice Tamare. Nesreča se je zgodila med plezanjem v severni steni Malega Koritniškega Mangarta.
Sredi poletja leta 1995 je med plezanjem nove, izredno zahtevne smeri v zahodni steni Gašerbruma IV, na višini 7150 metrov, za vedno zaspal vodilni gams med primorskimi plezalci Miroslav Svetičič-Slavc.
Skoraj trideset let po Prvi primorski odpravi sta starost in bolezen ugnali našega dragega dohtarja. Jože Andlovic, zdravniška legenda mnogih odprav v tuja gorstva, nam je na poti v Ande stal ob strani kot angel varuh.
Markanten steber levo od naše smeri mi dolgo ni dal spati. Leta 1989 sva se tja odpravljala pozimi s prijateljem Alojzom Fonom–Huljem, žal pa sem si par mesecev pred odhodom zlomil nogo.
Dve leti pozneje sva imela rezervirane že letalske karte, ko je zaradi nesreče umrl Huljo. Iskal sem soplezalca, v Mendozi se mi je pridružil prijatelj Pavle Kozjek. Z okrog sto kilogrami opreme in hrane sva se v zimski idili prebijala pod južno steno, dan pred bazo pa je Pavle zbolel za pljučnico in morala sva nazaj. Steber pa še kar čaka …
Aconcagua pozneje
Kasneje so bile v južni steni Aconcague splezane še sledeče nove, večinoma zelo zahtevne, smeri:
• Slovenska smer, kombinacija različnih smeri z prvenstvenimi deli (Dani Tič in Milan Romih, 18.-23. 2. 1986),
• Sončna linija - jugozahodni greben (Milan Romih (spodnji del) in Miroslav Svetičič-Slavc, 10.-12. 1. 1988. Slavc je po opravljenem vzponu v desetih urah z vrha sestopil po Francoski smeri v južni steni),
• Ruleta, verjetno najbolj nevarna smer v steni (Milan Romih in Miroslav Svetičič–Slavc, 31.01-02.02.1988),
• Johanova smer - Mobitelova lastovka (Aleš Koželj in Tomaž Humar, 17.-21.12.2003)
• Medicine Buddha, po centralnem ozebniku (Chad Kellog, 22.-24.12.2009. Približno tam kjer naj bi avgusta-pozimi leta 1981 plezal japonski plezalec Tsuneo Hasegawa, ki je zaradi objektivnih nevarnosti ponovil Francosko smer).
V območju Slovenske smeri, desno po slapovih v spodnjem delu stene sta Italijan Andrea Di Donato in Čilenec Andres Zegers (22.-24.12.2011) preplezala okrog 500 metrov dolgo varianto. Nadaljevala sta po Slovenski, Argentinski, izstopila pa po Francoski iz leta 1954.
Francoski speed fly padalec Francois Bon je opravil marca 2008 skok preko južne stene Aconcague. Po borih 4 minutah in 50 sekundah je pristal okrog 3000 metrov nižje, vmes se je s smučmi nekajkrat dotaknil stene. Prvi polet z zmajem z vrha Aconcague preko južne stene pa je opravil znani francoski plezalec Jean Marc Boivin leta 1981.
Zaradi neugodnih razmer v južni steni sta češka plezalca preplezala novo smer v razbiti, labirintu podobni zahodni steni (Leopold Sulovsky in Josef Lukas, 27.-30.01.2008); poleg krušljive skale ju je med vzponom spremljal hud mraz, -40 °C.
Naša smer iz leta 1982 naj bi doživela vsega tri ponovitve: Japonci leta 1985, Poljaka (Leszek Cichy in Rysard Kolakowski) z novo vstopno varianta okrog 1000 metrov – skupaj pet dni, januarja 1987 in Švicar – solo v treh dneh.
Doživetja so postala spomini, ki nas spremljajo na poti novih doživetij.
Peter Podgornik