Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer so dobre vile, ta skrivnostna bajeslovna bitja, negovale gorski vrt, bogat s cvetjem in vsakršno lepoto, vrt, ki ga je pravljični Zlatorog zaradi človeškega pohlepa razoral v pusto kamnito pokrajino
... tam se dolina sedmerih jezer, sedmerih modrih in zelenih biserov, naslanja na bok očakovskega Triglava. Dolina leži visoko med trentarskimi in bohinjskimi gorami.
Globoko na zahodu, pod mogočnimi ostenji Lepe špice, se skozi tesna in prodnata korita pretaka smaragdna Soča, na jugu pa se v globoki kotanji lesketa Bohinjsko jezero, naše največje in najbolj v pesniško tančico žlahtnih verzov zapisano in s svojo rojstno Savico vpleteno v narodov mit. S Prešernom ubrano po prešerno, kot so razposajene vode, ki grmijo prek prepadnega skalovja v globok tolmun tam spodaj, kjer se rojeva bohinjsko jezersko veličastje in eden od dveh krakov Save, vodne žile, ki s svojimi vodami ohranja sorodstvo alpskega sveta s črnomorskim. Teh sedem triglavskih jezer leži visoko, v njihovih zrcalnih gladinah si narcisovsko ogledujejo svoja zala obličja visoke gore vse naokrog, Lepa špica in Lopa na zahodu, Vršac (še en pesniški spomin - na Vodnika), Poprovec in Kanjavec na severu, na vzhodu pa Vršaki, Zelnarici (Velika in Mala), Kopica in Tičarici (Velika in Mala). Takšno je Zlatorogovo kraljestvo, kjer te, kot pravi še en pesnik, Julius Kugy, tako mogočno prevzame tišina, da se ti včasih zdi, kot da bi se nenadoma razlegalo silovito vršanje in grmenje. Nemiren in splašen prisluhneš. Pa saj utripa in gori samo tvoje, od vsega lepega vznemirjeno srce. In ta tihi zven in spev, ki ga zdaj prinašajo sapice? Kaj neki je to? Naj bo kakršna koli že bajka, kakršna že želja, kakršna koli pesem iz že davno minulih starih časov, ki poje, kako je lepo tam gori!
In kako k tej lepoti?
Najbolj enostavno, če seveda odmislimo kilometrsko višinsko razliko in prav tolikšno grizenje kolen v strmi breg, tja gor pridemo iz Bohinja. Od Savice lahko v jezersko dolino krenemo po zložni poti na Komno in prek njenih nadstropij okrog Lepe Komne in globoke Lopučnice k Dvojnemu jezeru in Koči pri Triglavskih jezerih tik ob njem. Bolj vznemirljiva, morda celo pustolovska, pa je v strme skalne pregrade vdelana pot od Savice prek Komarče k Črnemu jezeru, najnižje ležečemu izmed sedmih triglavskih, v katerem se ogledujejo visoke pečine Stadorja in Orličev. Od tod je v jezersko dolino najbližje po Lopučniški dolini, mimo znamenite apneniške zgradbe, Bele skale, lahko pa krenemo tudi po daljši, vendar nadvse zanimivi poti po Dolu pod Stadorjem na planino Viševnik in od tam okrog Grive na planino Ovčarijo, od tam pa spet po lagodnejši poti čez Prode ali po zahtevnejši okrog Rušnate glave in čez Štapce k jezerski koči.
Seveda v jezersko dolino lahko pridemo tudi daleč naokrog, iz Trente, vendar je skozi Trebiški ali Zadnjiški Dol (obema potema je izhodišče Log v Trenti) daleč in naporno, saj so v tem primeru naš najvišji cilj Prehodavci in tamkajšnja Zasavska koča, sedlo med južno stoječo Lopo in severnim Vršacem. Od tod do Koče pri Triglavskih jezerih moramo stopiti daleč navzdol, vendar nam naj tega sestopa ne bo žal. Sprehodili se bomo namreč po enem najbolj triglavsko zaznamovanih kraških prostranstev, ki mu v okras žarijo biserna očesca očakovih jezerc. Vseh trentarskih lepot in skrivnostnih posebnosti polna je tudi pot iz zatrepa Lepene, od Doma Klementa Juga, mimo Dupeljskega jezera in Koče pri Krnskih jezerih skozi dolino Za Lepočami pod Veliko Monturo na Vratca (Bogatinsko sedlo) in z njega po dolgih grebenih prek Vrha nad Gracijo in Lanževico za markacijami, potem pa tja daleč nad Lepo Komno po starih pastirskih in lovskih prehodih tja do robov Zgornje Komne pod Čelom in nad globeljo Jezerske doline.
Dobro je vedeti
Letošnja zima je vse prej kot radodarna s snegom, vendar velja opozoriti, da tam zgoraj, nad prostranstvi Spodnje, Lepe in Zgornje Komne, vladajo zimske razmere, ki sicer zaradi skromne snežne odeje še ne obljubljajo pravega turnosmučarskega raja, pa vendarle lahko neprevidnemu gorniku zagrenijo upov in veselja polno doživetje. Snega je dovolj, da prekriva vse markacije, pasti, ki jih postavljajo težko prehodna prostranstva z gostim rušjem preraslega kraškega sveta, pa so nepredvidljive, kadar pa se nad planoto spusti megla, saj so lahko kaj hitro tudi usodne. V teh zimskih dneh je tu zgoraj edina varna streha nad glavo vse dni v letu odprt Dom na Komni. O vsem tem lahko več tehtnega preberete v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2009) in Bohinjske gore (Sidarta, 2004), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe - vzhodni in zahodni del 1:50.000. (Priporočljiva sta tudi zemljevida Bohinj in Triglav, oba 1:20.000.)
Mitja Košir