Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ko se dramijo gorski plazovi

Jutro(1932)/G-L: Aparat za plazove

nedelja, 28. februar 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1119

Jutro (1932) - Josip Vandot: V najkrasnejšem zimskem soncu se bude na visoko zasneženih gorskih vrhovih čudne sile, ki jih ne more proučiti nihče, ker so tako skrivnostne, da jih ni mogla razrešiti niti ljudska domišljija v svojih naivnih pripovedkah.

Vse te sile so zaprle ljudem vsako pot v kraljestvo, koder lahko snujejo in vladajo po svoji mili in drugačni volji, koder ne trpe živega bitja, niti divjih koz, ki so pač prave gospodarice vsega tega sveta, a se morajo odreči svojih naravnih pravic in se umakniti iz svojega domovanja, kadar pričnejo divje gorske sile s svojimi čudnimi orgijami. Bajka o belih žalik-ženah, ki jih je poln ves planinski svet, so torej popolnoma utemeljene, čeprav v svoji preprostosti in v strahu pred žalik-ženami niti polovično ne omenjajo vsega tega, kar počenjajo gorske sile prav sredi najlepših zimskih dni po vrhovih, po silnih stenah gora, kamor je v tem času prepovedan vsak pristop. Prepovedala ga je divja gorska narava sama.

Sonce greje prav prijetno tudi po dolinskih osojah, sneg se solzi in se razliva v neštevilnih vodicah po bregovih in še dalje, kjer se lije v ozki strugi Sava s svojo kovinasto, slepečo vodo. Na kopninah se razmika živo rdeče resje in sili z vso prisrčnostjo v sonce. Kurjice glodajo vlažno zemljo in stiskajo v toplo listje svoje srebrne popke, a v goščavi se oglaša sinica z neredno, enolično pomladno pesmijo, človek bi mislil, da so zaspale divje gorske moči in se umaknile z žalik-ženami nekam daleč in visoko v planinsko prostranost, kamor človek ne more seči niti z najbistrejšimi mislimi. A gorske sile so še vedno žive, v svojem bistvu so prav zdaj postal tako močne kakor še nikoli po zimi. Menda so prepričane, da je tudi zadnje prišel čas, ko se morajo umakniti, pa hočejo radi tega proslaviti slovo z najlepšimi orgijami.

Po dolini dihata sonce in prijetna odjuga, a pod čudovito modrim nebom se kopljejo gore v sivkasti barvi, ki je časih tako prosojna in čista, da se človeku zdi, da so se gore strnile z nebom in se popolnoma prelile vanj. A vse to je samo navidezno in traja le nekaj hipov. Zakaj nad najvišjimi gorskimi grebeni se dvigne šiloma bel steber, ki se požene sunkoma v modro nebo in se stresa v žarkih zimskega sonca, da se zdi, da je šinila iz nevidnega prepada bela megla, ki zdrkne vsak čas za ledeni greben in se na drugi strani razgubi v jasni sinjini zimskega dne.

Toda za prvim stebrom se zakadi drugi, tretji, četrti: v naglih vrtincih se ziblje vse tam nad skalnatimi stenami in hipoma so zaviti vsi vrhovi v belo kopreno, ki se razprostira pod nebom in se bliža z jadrno naglico dolini. In že zaplešejo kakor prah drobne snežinke nad poljem in se vsipljejo na zemljo. Snežena megla pa skopni, še preden je dosegla sončne gore na drugi strani doline. Vrhovi se spet svetijo v srebrni belini in dihajo strupen mraz dol v grape, kamor zimsko sonce ne posije nikoli. A vse to traja samo nekaj trenutkov; spet se kade po grebenih in najvišjih gorskih planotah vrtinčasti stebri, ki švigajo proti nebu in plešejo nad gorami, dokler ne zbeže nad dolino in se ne razsujejo v pršečem se snegu na zemljo. Človek bi mislil, da so to samo resnične megle, ki vstajajo po gorah, če bi videl še kje drugod po nebu meglo. A nebo je prazno in čisto kot kristal in nikjer ni niti sledu oblačnosti, žalik-žene so pognale iz brezdanjih prepadov silne viharje, ki so se zagnali naravnost v nebotične stene, pa tulijo tam in rujejo krhki sneg, da se vrti v silovitem plesu nad gorami in zasiplje vso okolico, kakor da se je vesoljno ivje vsulo nanjo. Take prizore vidi človek vsak dan, ko je nebo jasno in se bele gore razgaljene v vsej svoji čistosti, da jih vidiš lahko, kakor bi jih nosil na dlani. A v naših Alpah so ti prizori najlepši in najveličastnejši pač v Martuljkovi skupini, ki se ponaša s svojimi silovitimi zimskimi viharji, ki trajajo včasih po cele dni in noči ter so posebno zanimivi v sedanjih dneh ko se izkušata krivec in brezen, ki bo pač v pomladnem prehodu dosegel nadvlado.

Snežni viharji pometajo sneg s skalovja in ga kopičijo na strmih gorskih zavetjih, kjer je trdno zasidran med nizkim, upornim rušjem, da kljub strmini ne more zdrsniti navzdol. Bele grmade naraščajo vedno bolj, da rušje poka, ječi in le še komaj zadržuje velikanske mase, da ne zdrknejo proti dolini in ne odnesejo s seboj vsega, kar jim je na poti. Krhki sneg je še vedno lahek in se le tu pa tam vsuje po strmini kakor svišč, ki polzi poleti po ozkih gorskih počeh. Za njim se delajo sredi snega gladke drče, ki pa jih gorski viharji sproti zasipajo. Planinska zima le še komaj zadržuje plazove, ki na videz še počivajo, a se vendar v osrčju že dramijo, ker čutijo, da je že onkraj gora nekje v bližini pomlad, ki se drugod že smeje z vso toploto.

Brezen je veter, ki ga drami pomlad sama in ta veter je silnejši kakor krivec, ki divja med planinskim snegom in ga vrtinči nad gorskimi planotami, zato se ne smemo prav nič čuditi, da je boj med tema dvema vetrovoma naravnost strahovit in dolgotrajen, čuti ga ves planinski svet, predvsem više ležeči predeli, ki so še porasli z borovjem in jelovjem. Posledica tega boja so izruvana stoletna drevesa, ki so do sedaj kljubovala času in vremenu; divje gorske razvaline, ki jih vidimo poleti prav v krajih, ki so se nekoč ponašali s svojo romantiko in lepoto. A konec tega groznega boja naznanjajo plazovi, bobneči in hrumeči preko strmin, kjer jih je bil formiral prav oni krivec, ki beži pred nasprotnikom sam Bog vedi kam v brezkončnost.

Bele žalik-žene so se zavile v svoje pajčolane in zapuščajo v krivčevih sneženih vrtincih planiski svet. Za njimi bo groza zasula vse gorske predele, kjer bo nemoteno in brez ovire divjala dni in noči. A groza preide in planinski svet se zasmeje pomladi, kakor se je smejal že tisoč in tisoč let vsaki pomladi.

Josip Vandot
Jutro, 28. februar 1932
 

eXTReMe Tracker