Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lepo priznanje našim planinskim zavetiščem in gorskemu prebivalstvu

četrtek, 4. februar 1932, ob 13:29, Boris Štupar, ogledov: 845

Jutro (1932): Ljubljana, 3. februarja

Zagrebški »Jutarnji List« od zadnje nedelje je prinesel pod naslovom »Športski blagdan na Sv. Planini« (s sliko) za nas zelo laskavo priznanje. Zagrebški turist piše med drugim: »Dejstvo je, da največje število zagrebških športnikov zahaja v severne planine. Ali je to samo zaradi snega, ki je tam stalnejši ko pri nas, ali zaradi terena, ki je pripravnejši, ali končno še zaradi česa drugega? Brez dvoma tudi zaradi snega in zaradi terena, toda so tu še drugi razlogi. Tudi pri nas imamo lahko lep sneg, imamo teren, vse nam je blizu, a vendar hodimo v Slovenijo, ki je dalje, kamor je treba plačati železnico in potrošiti dosti časa, preden se prispe do terena. Brez dvoma so lepote slovenskih krajev neoporekljive in so smučarski tereni ugodni in je sneg stalnejši in trajnejši, toda to še ni vse. Slovenci znajo privabiti s svojo solidnostjo in z razumevanjem. Slovenci ne pričakajo Zagrebčanov, ki prebijejo kot športniki svoj nedeljski odmor v naravi, a niso bogataši, tako da bi jim prešlo veselje se še kdaj pojaviti. Za mali denar nam nudijo maksimum, ker so prepričani, da bo ta mali denar ponovno padel k njim. Pri nas na žalost ni tako. V nekem našem izletišču (Sleme?) pozabljajo, da je treba izletnike v prvi vrsti pridržati, a načne takoj neusmiljeno atakirati žepe ubogih športnikov, misleč v svojem primitivizmu, da so tisti, ki se bavijo s športom, prišli trošit denar, zato jih je treba čim temeljiteje oskubiti. To je tisti tretji razlog, zakaj zagrebški športniki bežijo iz okolice Zagreba. Ta razlika mi je postala jasna o priliki krajšega bivanja na lepi Sv. Planini. Res je bilo treba plačati vlak do Trbovelj in avtobus do podnožja gore. Planinska koča do katere vodi vzorna markacija, je trdna kamnita zgradba. V koči je sicer vse preprosto, toda snažno in urejeno. Prisrčen sprejem, izredna postrežba. Jedila pripravljena kakor v kakšni restavraciji. Nevsiljiva uslužnost, a se takoj vidi, da je ne mislijo staviti v račun. Spalnica s čisto posteljnino. V jedilnici in v spalnici žari peč. Same stvari, ki bi se pri nas od začetka morale jemati v kalkulacijo z bojaznijo, da bodo presegale moč žepov. Informacije o snegu in terenu se dajejo z vso uslužnostjo. Ustavljajo vas redki domačini na potu in videč, da ne poznate kraja, vas opozorijo, kje je lepše, kje je boljši sneg in kje se lažje pride do terena itd. Pa vas še spremijo in vam pokažejo kos pota, a ne pride jim na misel, da bi pričakovali materialno protiuslugo. Ko zahtevate račun, vam postane jasno da vas ne smatrajo za jagnje, ki ga je treba čim temeljiteje ostrici. Kosilo, ki velja v okolici Zagreba 30 Din na 1000 metrov višine, velja tukaj samo tretjino. Za prenočevanje se ne zahteva cena, kakor na zagrebškem »Semmeringu« (Sleme!). Ustrežljivost se ne zaračunava po suknji. Smatrajo vas za dobrodošlega gosta, ki ga želijo zopet videti, a tega ne želijo samo platonsko, temveč kažejo to stvarno s tem, da jemljejo od vas samo toliko, kolikor je vredno tisto, kar so vam dali. Zaradi vsega tega bi oskrbniki iz zagrebške okolice morali iti malce v poduk recimo ravno na Sv. Planino. Zaradi tega pa tudi ima Slovenija največje število stalnih zagrebških izletnikov. Dokler se ne oprimemo nauka s Sv. Planine, ne bomo mogli napraviti »zagrebškega Semmeringa«, ki se je o njem toliko pisalo in govorilo. Treba je, da začnemo šport kulturneje pojmovati.«

Vsa slovenska javnost je hvaležna odkritemu Zagrebčanu njegovo bratsko priznanje. Pripomniti le moramo, da opisana uslužnost in ustrežljivost pri enako nizkih cenah ne vlada samo na Sv. Planini, temveč tudi na sosednji Mrzlici, kjer je zgrajen krasen nov Planinski dom. nadalje tudi na Sv. Gori, na Kumu, na Lisci pri Sv. Mohorju itd. Posebno Mrzlica je postala s svojim novim domom privlačna sila za Zagrebčane. Lansko jesen sta priredili zagrebški društvi »Runolist« in »Sljeme« vsako po en članski izlet na Mrzlico. Prvo društvo je pripeljalo blizu 100 izletnikov. To lepo priznanje pa naj bo v navodilo tudi oskrbništvom planinskih domov v ostali Sloveniji, v kolikor pač ni donos živil dražji kot na planinskih kočah v našem Zasavju. Prijaznost, uslužnost in čistoča so čednosti, ki jih lahko povsod delimo brez taks.

Jutro, 4. februar 1932
 

eXTReMe Tracker