Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veleture v snegu in ledu

nedelja, 7. februar 1932, ob 13:29, Boris Štupar, ogledov: 957

Jutro (1932): Ljubljana, 6. februarja

Od tu pa tam prihajajo glasov; godbe se čuje naglo podrsavanje plesalcev in plesalk, po cestah hite gospodje in z njimi dame v dolgih svetlih ali temnih krilih - in se zdi, da mesto, vse mesto pritajeno kipi. V vsem tem pa se pripeti, da nas v tem vročem in majhnem kotlu obišče človek iz velikega sveta, pozdravi nas, in je njegova beseda kakor dobra luč.
Pa saj pri nas imamo tudi ljudi, ki pozdravljajo in kdaj pa kdaj tudi spregovore, da nam je toplo pri srcu. Imamo tudi planine, sinje višave, človeka v gorah — ali pri nas je vse tako, da planemo pokonci šele tedaj, kadar nas kdo z vso silo udari.
Le kaj počnemo z našim svetom, s tolikanj opevano slovensko zemljo, da ni nikogar, ki bi jo nam in svetu z voljo na poda razodel in dušo razgalil soncu ...
Ni dolgo temu, ko nam je oznanjal lepoto sveta tujega in našega tujec, pa je govoril kakor bi mora1 govoriti naš človek. To je bil dr. Julius Kugy

V četrtek zvečer pa je bil v naši sredi spet nekdo katerega beseda in volja nam je šla prav do živega. Hans Ertl, doma tam nekje v Münchenu, nam je v okrilju Slovenskega planinskega društva polni dve uri pripovedoval, kako je s tovarišem Francem Schmidtom zavzel lani v juniju 1400 metrov visoko severno steno Ortlerja, ki se je vse dotlej zdela nepremagljiva. In res, potreben je bil prav nečloveški napor, da sta po osemnajstih urah v neprestani smrtni nevarnosti, da se zdaj-zdaj utegne odtrgati skala ali kepa ledu, ki bi ju s strahovitim grmenjem lavine potegnila v globočino.
A ne glede na vse to sta se veselo poganjala vse više po steni, ki je nagnjena za 50, ponekod pa celo za 70 in 80 stopinj. Že skoraj tik pod vrhom pa se je nekaj trenutkov zdelo, da je vsega konec. Vrh so zlatili že zadnji sončni žarki. Bližala se je noč. Vendar z zadnjim ostanki moči, s krvavimi rokami, do smrti utrujena, tesno ob skali daleč od vsega živega sveta je Ertl zabijal v gladki kristalni led vsakega pol metra železni klin. Viseč med nebom in zemljo na vrvi, pripet z njo v ledeno skalo, se je pomikal centimeter za centimetrom proti vrhu. In če pomislimo, da je treba za vsak klin 40 do 50 udarcev, potem to delo glede na položaj nima primere.
Na vrh sta prispela že pozno zvečer, ko se je na zahodu potapljala v gore večerna zarja

Zatem je predavatelj prešel na najtežjo steno Alp, kakor pravijo severni steni Dent-d' Harensa (4180 m). Ali ta označba ni povsem utemeljena, ker so razmere v tej steni, ki je bila pred Ertlovo skupino štirikrat premagana, tako različne da težav, ki jih nudi za vzpon, ni mogoče točno določiti
Ertl jo je naskočil s nekim svojim tovarišem s prav herojsko voljo, pogosto na robu vsakega upanja, da pride še kdaj živ z nje in premagal po najtežji poti.
Oh treh zjutraj sta bila tovariša zaradi ugodne poti že pred vrati v steno. Na vzhodu se je svitalo In tačas, ko sta prekoračila obrobno sotesko, se je povsem zdanilo pričela sta se vzpenjati po eni izmed mnogih lavinskih brazd, V globočino je s strahotnim tuljenjem neprenehoma drvelo kamenje in skale ledu. Ob petih zjutraj ju je pozdravil prvi ledeni previs. Pot jima je zaprl visok leden stolp. A komajda sta ga obšla, le ledeni mostovž zdrvel z zamolklim truščem v dolino — En trenutek za tem ju je sprejela mogočna ledena soteska. Krog njiju ni drugega kakor zeleno se lesketajoče ledene stene, nad njima velikanski grozeči venci ledenih skal, s katerimi se sončni žarki igrajo, kakor da se Ertlu in tovarišu hočejo rogati. Kaj če jih sonce zruši?...
Soteske, ki je dolga okrog 40 metrov, je konec. Pred Ertlom in tovarišem je trideset metrov visoka, gladka, kakor izbrušena ledena stena. Ertl zabija v led prvi klin — in se že vzpenja centimeter za centimetrom kvišku, od klina do klina — dokler ni na vrhu. Z največjo težavo pleza po vrvi za njim tovariš, ki mora izkopavati kline. Potrebovala jih še bosta.
Sledi spet 25 metrov visoka popolnoma navpična ledena stena s prevesom na vrhu. Tovariš vzame še Ertlov nahrbtnik in mu tako olajša lov za ravnotežjem. V lica jima piha topel veter, igra s klini se ponavlja in po dolgih urah sta na vrhu. Tovariš ne more verjeti, da sta na varnem. Le majhen nepravilen zgib — in zletela bi bila v globočino. Ali najhujše je šele prišlo. V upanju, da bo vsaj zadnji previs lahek, je bil kakor nalašč najtežji za vzpon. Pred njima je spet 40 metrov velika ledena stena, iz katere jima štrli prav pri vrhu štiri metre dolg leden most kakor v zasmeh. Kaj storiti? Da bi se vrnila? Nekaj trenutkov se ju loteva obup. Pa saj se ni mogoče vrniti. Izhod je zaprt mostovž se je zrušil. Tudi ogniti se ni mogoče. Pričel je boj na življenje in smrt. Povsod navpične ledene stene. Izhoda ni. Kraj je le na enem mestu presekan z zevajočo razpoko. Štirideset metrov visoko je življenje. Ertlov tovariš je obupal. Tedaj pa je Ertl zabil, kolikor je mogel visoko, klin v steno in obesil nanj vrv.
»Potegni!«, je zavpil tovarišu. Po nekaj minutah je obvisel kakor prilepljen na previsu — in po dolgem boju z gladko steno je obtičal v razpoki, ki se je po petnajstih metrih razširila v pravi ledeni kamin. Ta je bil vse širši. Z nogami oprt ob njegove stene se Je Ertl nekaj časa poganjal kvišku ali njegove dolge noge so bile kmalu prekratke. Zapeli so spet klini Pozno zvečer sta dosegla vrh in se spogledala kakor obujena iz smrti.

Tako se je vrstila slika za sliko Ertl je govoril živo, kdaj pa kdaj s prav dramatičnim poudarkom, vendar mirno, brez teatralike in zdaj pa zdaj pokazal čut za zdravi humor. Njegovo predavanje so ves čas spremljali krasni diapozitivi. Slike Ortlerlja in Dent-d Herensa drugih švicarskih gor in osamljeni prizori drznih plezalcev so včasih zbujali grozo in marsikdo se je v ta svet in v to za nas malo novo življenje nemških mladih alpinistov moral zamakniti. Pa marsikdo se je bržkone tudi vprašal, kakšen smisel ima, da se mlad človek podaja na vsem lepem v smrt — prav za prav za nič ...
Ertl je to živahno pojasnil. Iz njega je govorila mladost, ki je pred leti doživljala strahote svetovne vojne, iz njega je govorilo njegovih 24 let in močna volja do življenja. Kakor je Kugy poudarjal le mirno lepoto gora in človeka v njih, ki jih uživa in se vzpenja nanje počasi in previdno po najlažjih pobih, tako je Ertl poudarjal pogum, skrajnost in neko — človek bi rekel strahotno trmo za vsako ceno doseči namen. Nekaj groze je v njem. V njem je ta naš čas — poln boja. To naj bi bil znak sodobne mladine. Boj proti prazni civilizaciji, povratek h prirodi, splošen prerod človeka in delo — najsi je združeno s smrtno nevarnostjo. Res se malo čudno sliši, da se ta sodobna mladina izživlja v športu, le v športu — ali nekaj je v tem tista velika volja: nekaj storiti in — zmagati!

Dvorana Delavske zbornice je bila nabito polna. Dober znak da naš človek še ni izgubljen v tem našem duševnem življenju. Ali nekaj se ob misli na te k soncu stremeče alpiniste vsiljuje človeku, da (če se zdi) sodobnemu človeku ni tako važno, kaj dela, temveč da mu je le za boj, da boja išče, da hoče na vsak način in kakorkoli svoje moči dati v službo in jih v tisti službi, ki ga najbolj mika povsem izrabiti. Tu je zato ta alpinist, oni kolesar, tretji je poet, četrti steza roke po milijonu — za boj in za zmago gre. In kako je s plodom boja in zmage? —

Jutro, 7. februar 1932
 

eXTReMe Tracker