Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tečaj za vaditelje zimske turistike

V visokoalpinskem smučarskem tečaju na Krvavcu

Visokoalpinski smučarski tečaj za vaditelje, ki ga je priredilo na Krvavcu SPD in ga je vodil inž. Koudelka. je bil zaključen v sredo 27. t. m. s teoretičnimi in praktičnimi izpiti pred komisijo, ki so jo tvorili dr Vrtačnik kot predsednik in kot člani R. Badiura. dr. St. Kmet, Janez Kveder in Stane Predalič.
V enajstih dneh so tečajnika teoretično in praktično obravnavali vse predmete, ki prihajajo v poštev za učitelja alpinskega smučanja in zimske turistike med drugim alpinsko smučanje po Bülgerijevi metodi, smučanje na vrveh, uporaba cepina in derez, plezanje in spuščanje po vrveh, kondicijske vaje in treningi, izdelava orientacijskih skic, spoznavanje neznanih točk in nahajališč s pomočjo Bézard kompasa in aneroidnega barometra, nevarnosti v planinah (plazovi, ledeniške razpoke, mraz, megla, noč itd.) Bivakiranje, prva pomoč ponesrečenim in še več drugih podrobnosti, o katerih mora biti zimski turist in alpinski smučar podrobno poučen.
Udeleženci so morali v kratkem času predelati kopo teoretičnih snovi, in so vse dni tečaja morali premagovati tudi precejšni telesne napore, posebno na turah od katerih je ena trajala dva dni in so tečajniki bivakirali 14 ur v snežni utici pod Kalškim grebenom.
Trije tečajniki so prestali izpite z odličnim uspehom. O tečaju samem in njega izvedbi so se vsi člani izpitne komisije kar najpohvalnejše izražali. Za uspeh gre seveda pred vsem hvala sposobnemu in vztrajnemu učitelju inž. R. Koudelki, ki je sam absolviral več sličnih tečajev v inozemstvu. Velika hvala gre pa tudi SPD, ki je tečaj priredilo in nudilo udeležencem vse možne ugodnosti za nastanitev v Domu na Krvavcu.
Moralni uspeh, ki ga je z rezultati tega tečaja, ki je bil prvi te vrste v državi, deležno SPD, bo rodil v kratkem času najlepše sadove in bo odločilen za nadaljnji razvoj našega alpinskega smučanja in zimske turistike.

Jutro, 31. januar 1932

 

 

Nezgoda pod Krvavcem

Ljubljana, 29. januarja.
Kakor znano, se je minule dni vršil na Krvavcu tečaj za vaditelje alpinskega smučanja in zimske turistike. V sredo so se vršili pred komisijo končni praktični izpiti. Komisija, ki so jo tvorili dr. Vrtačnik, R. Badiura, dr. St. Kmet, Janez Kveder in Stane Predalič, se je vračala okrog 14. v dolino, tečajniki pa so se šli sončit na lesene grede tik Doma na Krvavcu.
Kmalu pa se je vrnil g. Badiura in sporočil, da se je dobrih 150 m spodaj ponesrečil g. Predalič. Tečajniki so pod vodstvom voditelja inž. Koudelke takoj vzeli nosilnico in potrebno orodje za reševanje, ter odhiteli na kraj nezgode.
G. Predalič si je poškodoval desno nogo tako, da mu je popolnoma odpovedala. Ponesrečenca so spravili nazaj v kočo, ostali člani komisije so pa nadaljevali pot navzdol.
Drugi dan so tečajniki napravili iz smučk in lavinskih vrvic zasilne sani in so ponesrečenega Predaliča po štirih urah velikega naporna spravili do Cerkelj, od koder ga je Žužkov avtobus pripeljal do Kranja in od tam z vlakom v Ljubljano.
V bolnici so z rentgenom ugotovili, da ima ponesrečenec zlomljeno zadnjo kost tik nad stopalom.
Znanemu smučarja in turistu, ki je eden najagilnejših članov SPD in Skale, želimo skorajšnje okrevanje.

Jutro, 31. januar 1932
 

nedelja, 7. februar 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1459

Jutro (1932): ... in alpinskega smučanja, v organizaciji Slovenskega planinskega društva na Krvavcu

V objemu snega in višinskega sonca

Doma smo. Po štirinajstih dneh se je Ljubljana izluščila iz težke, sive megle. Samo še redka, prozorna tančica se vlači iznad streh in razpršuje sončno luč po ulicah. V daljavi se komaj sluteno dvigajo vrhovi Kamniških planin. Krvavec je med njimi s svojimi večjimi in manjšimi sosedi. V njegovem območju smo enajst dni vdihavali deviški planinski zrak, se kopali v soncu, snegu in uživali krasote v zimo vklenjenih gora. Precej dela je s tistimi dnevi za nami Sicer smo že pred odhodom z doma vedeli, da tečaj za vaditelje zimske turistike in alpinskega smučanja, ki ga je priredilo Slovensko planinsko društvo na Krvavcu, ne bo zgolj zabava in kratkočasenje v krvavškem domu v družbi ustrežljive gospodarice ge. Lojzke. Da pa bo »tako zares«, pa tudi nismo mislili.
Tisto soboto sredi januarja smo se domenili za skupen odhod z Žužkovim avtobusom, ki pelje opoldne izpred Figovca. Pa vendar ne da bi vse z redom začelo. Je bilo tudi nemogoče, ko me je zdravnik ob pol dvanajstih še vedno tipal za obisti in štopal srce. V mestni megli se človek nenavadno rad in hitro pomehkuži. Ko pridem opremljen po vseh predpisih, obtežen še z unovčenim receptom v podobi lonca rumene maže in številnih praškov pred Figovca, je prvi avtobus že odpeljal, no in drugi tudi.
Pri Kernu v Cerkljah so dovolj ustrežljivi. Tisto dekle, ki ima lica kot gartroža, ti posteljo tako mehko pripravi, da te zjutraj niti tretji petelinov klic ne zbudi, če pa odhajajo iz gostilne že jutranji ljubljanski turisti, je pa tudi že čas, da se skobacam izpod mehke pernice. Pa hajdi za njimi! Spredaj so tudi dekleta. do Ambroža bomo morda že skupaj.
Spotoma zvem, da je pred nekaj dnevi neki smučar poskušal na Krvavec čez Davovec, pa se je sredi poti premislil, čez Davovec hodijo turisti na Krvavec le poleti, ker je pot precej strma zato pa tudi krajša kakor mimo Ambroža. Ravna pot, najbližja pot, sem si mislil, tako strašno pa vendar ne more biti, da bi se ustrašil pri tolikem pogumu, kot ga nosim vedno s seboj.
Tam za tihim Zatišjem, ali kakor pravijo domačini Sangrad, kamor so nas včasih pošiljali na počitnice v »zeleno kišto« jo zavijem vkreber. Prehitevam domačine, ki se vračajo k Sv. Štefanu od nedeljskega opravka v Cerkljah. Mimo prijazne vasice stopam položno navzgor. Drevje je obdano s svetlim ivjem, pod nogami se drobe ledene luskine in pojo pesem zime. V dolini še precej gosta megla se z vsakim korakom redči bajte na Davovcu se še kopljejo v soncu. Zavijem levo po zaledenelem žlebu kvišku potem pa sledeč stopinjam skozi bukov gozd do precej velike jase. Prav tu je moj kažipot obrnil podplate, jaz pa kar naprej v snegu do kolen ali še višje, kadar mi je spodrsnilo. Tudi tiste gole in strme globeli do kraja gozda je kmalu konec in pred menoj stoji na bleščečem vrhu dom na Krvavcu, štrleč v čisto modrino nebesnega svoda.
Nič kaj žlahtne volje nisem prigazil pred kočo. S prvim korakom čez prag pa sem pozabil vse dobre tri ure napornega hoda.
V domu je že bilo živahno. Tečajniki so pravkar kronali napore prvih vaj z obilnim kosilom. Mene, ki sem včasih kakor reporter, je čakalo že polno novic. Mojemu dopoldanskemu rekordu so pristavili še včerajšnjega, ki ga je postavil tovariš Maks. On je naskakoval kočo dobrih devet ur. Kakor je pojasnil rekorder, le za »špas«. Ker nam je ves čas tečaja zaigral toliko resničnih »špasov«, smo sčasoma verjeli tudi v tega.
Po kosilu so se vaje nadaljevale. Precej trdih udov sem jo mahnil za njimi.
»Kar Janezek v mladosti itd ...« sem pomislil in jo odsmučal tja doli v začarano Tiho dolinico, kjer je pričela visoka šola naše bele umetnosti.
V krogu smo stali, okrog našega učitelja inž. Koudelke in vadili po Bilgerijevi metodi na smučeh najprej v ravnini, nato pa v ravnem smuku na pobočju. Drugi in tretji dan pa smo se že vadili v poševni vožnji na strminah. Zjutraj štiri ure, popoldne štiri ure, po vajah pa še predavanja in predavanja brez konca. Pa smo radi poslušali, ko pa smo bit še tako neuki v smiselnem sistemu smučarskih vaj, v smučarski in alpinski opremi, v branju kart, izdelavi smernih skic, orientaciji v terenu, kondicijskih treningih, smučanju in plezanju na vrveh, tehniki cepina in derez, v nevarnostih v planinah, prvi pomoči ponesrečenim, masaži in še toliko drugih lepih rečeh, ki smo jih morali temeljito prebaviti v desetih dneh našega tečaja.
Pa je šlo vse z dobro voljo in skoraj vojaškim redom krepko naprej. Tretji dan smo že pričeli s poldnevnimi turami, ki smo jih delali po naših smernih skicah, v terenu pa smo se orientirali s pomočjo Bézard kompasa in aneroidnega višinskega barometra. Seveda smo do tedaj že precej dobro smučali in plezal: zavarovani na vrveh, znali smo iz smučk in lavinskih vrvic sestaviti zasilne smuči za slučaj nezgode in v pol ure smo znali postaviti snežno utico za bivakiranje. Naš splošni napredek je bil res razveseljiv.

Zjutraj šestega dne smo jo mahnili na dvodnevno turo, založeni s potrebno hrano, odejami, smučmi, cepini, derezami, vrvmi, orientacijskimi instrumenti in smernimi skicami za pot: Dom na Krvavcu— Kriška planina—Korenova koča—Korenov vrh—vzhodni grebeni Dolgih njiv—Kalški greben (bivak)—zahodni grebeni Dolgih njiv do koče — Korenov vrh, Korenova koča—vzhodna stena Velikega Zvoha—Krvavec— Koča.
V dveh skupinah smučamo po precejšnji strmini navzdol, nato pa v idealnih smučarskih terenih po lahko valovečih in dvigajočih se pobočjih, čez pol ure imamo majhen odmor. Odložimo pretoplo perilo, zavihamo rokave. Naši obrazi so kot bronasti, polt imamo vtrto z maščobo, sicer bi nam sonce posnelo kožo. Oči imamo zavarovane z zelenimi stekli.
V zmernem tempu smučamo naprej in kvišku. Hude vzpone premagamo v serpentinah, mestoma poledenela pobočja pa na derezah. S cepini sekamo stopnice v led, zavarovani smo z vrvmi. Po štirih urah počivamo na Korenovem vrhu. Prav nič nismo lačni. Zalagamo se z lepim razgledom vse okrog. Ozračje je kristalno čisto, vrhovi gora so tako blizu, da bi jih grabil z rokami. Sonce je že tako vroče, da je naše prepoteno perilo v nekaj minutah posušeno. Sedimo goli, zleknjeni po nahrbtnikih in se dobro uro vdajamo blaženemu »dolce far niente«. Gasimo si žejo z ambrozijo, mešanico snega, malinovca, sladkorja, oranžnega in limonovega soka, rajsko pijačo, ki prekaša vse sladolede ljubljanskih slaščičarjev.
Nekaj sto metrov globoko se spustimo po severozahodni steni Korenovega vrha, pa zopet po valovitih Dolgih njivah navzgor. Spotoma naletimo na sveže stopinje gorskih četveronožcev, srečamo zajca ali bele jerebice, ki le nerade odlete s poti. Gamsi sprožajo kamenje nad nami, ali pa se jih celo krdelo z urnimi poskoki zateče v skrivališča. Za spremembo zdrkne kdo navzdol, pa nič hudega, je na vrvi. Le odrgnjena koža na komolcih in rokah, no take spomine imamo že vsi.
Pol osemnajstih je. Pod Kalškim grebenom smo, na cilju prvega dne naše ture. Izberemo zavarovano mesto in v pol ure je snežna utica gotova. Iz lepih snežnih kock po četrt kubičnega metra, ki smo jih s smučmi narezali v našem »kamnolomu«, smo si sezidali po našem standariziranem načrtu za sedem mož dovolj veliko hišico. Streho smo sestavili iz smučk in palic ter jo prekrili z odejami, na katere smo naložili snega. Hud mraz je že pritiskal, ko smo se skozi ozko odprtino po vrsti skobacali v kolibo in nato od znotraj s snegom tesno zadelali vhod. Sedeli smo stisnjeni kot jerebice, noge smo držali v nahrbtnikih. Dolge ure noči smo ubijali s prepevanjem in pripovedovanjem smešnic. Od časa do časa je v vdolbini zagorel samovar, ki je pretvarjal sneg v toplo vodo, ki smo jo za silo osladkano in obarvano imenovali čaj. Teknil nam je pa bolj kot silvestrov punč z domače mize. Zunaj je bil hud mraz, ledeni vetrovi so pihali in piskali nad našo streho. Znotraj pa smo kimali z glavami, peli, se smejali in v permanenci kuhali »čaj«, da nam je bilo skoraj toplo, vse dotlej, da je prišla osma ura in smo »na stežaj« odprli vrata naše vile.
Veter še ni pojenjal, pa je bilo kljub temu prijetno, ko smo po štirinajsturnem čepenju v brlogu mogli naše že utrple ude pošteno zrahljati. Kaj je zato bilo bolje, kakor da smo se, čeprav v hudem vetru, ki je bril do kosti, povzpeli na vrh Kalškega grebena. V jutranjem soncu so se v daljavi bleščali vrhovi visokoalpskih orjakov. Z bližnjih in okoliških vrhov je veter dvigal sneg, ki se je vsipal kot srebrn dež preko grebenov. Ko smo se spuščali po grebenih navzdol, nas je zasipalo s to srebrno sipo, da za čas drug drugega nismo videli. Uživali smo lepše in veličastnejše prizore kakor pri z reklamo razvpitih alpinskih filmih z improviziranimi scenami.
Sredi popoldneva smo že vstopili v vzhodno steno Zvoha. Na vrhu hajd na smučke in v veselem smuku proti koči in »hojla«, ob 17. smo točno po načrtu zdravi, zagoreli in dobre volje zopet v kraljestvu gospe Lojzke. Harmonika je zapela, zaukali smo in zapeli našo himno: Prvi bil je Ja—a—ka... Niti maškar ta večer nismo pogrešali, Lojzka pa je ves čas komaj sproti donašala na mizo.

Še dva dni poštenega dela in ponavljanja. Devetega dne proti večeru smo pogledovali doli proti Jezercam. Izpraševalno komisijo smo pričakovali. Po večerji so strogi gospodje pričeli in preizkušali naše znanje pozno čez polnoč. Pa smo se dobro držali.
Desetega dne zjutraj smo pričeli pred komisijo z razkazovanjem našega praktičnega znanja. Opoldne že je bila komisija zadovoljna, prav tako tudi mi kandidati in z nami naš učitelj inž. Koudelka.
Po kosilu se je komisija vračala v dolino, sedem zagorelih gadov pa se je zleknilo po leseni terasi pod domom in na vso moč pilo življenje sonca.
Deset dni ni bilo najmanjše meglice nad nami. Pet sto metrov niže pa je ležalo nad zemljo morje goste megle. Kamor je seglo oko, samo morje, belo morje. Vsi večji vrhovi Kamniških planin, Karavank in Julijskih Alp so štrleli iz belih valov, liki čarobne kulise, na jugu sta v temno modrino oblečena Snežnik in Nanos povpraševala, če ju dobro vidimo ...
Enajsti dan pa, ko smo jemali slovo, so se megle zredčile, prijazne vasice spodaj so silile na sonce in nas klicale v dolino.

Č. Š.
Jutro, 7. februar 1932
 

Oznake: USP
eXTReMe Tracker