Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kdo je Janez Košir?

05.08.2011


Janez Košir z ženo Marijo

 


Minka, Ivanka in Ernest Dolžan, njun polbrat, ki se je 14-leten ponesrečil v Stenarju

 


Janez Košir na lovu

ponedeljek, 24. oktober 2011, ob 16:29, Boris Štupar, ogledov: 2145

Zaveza št. 68: ... prvi slovenski alpinist, ki je preplezal Severno triglavsko steno.

Dovška vstaja pomeni začetek boljševistične revolucije, ki se je na Dovjem in Mojstrani razplamtela pozno jeseni leta 1943 tako kot drugod po Dolini. Že v 65. in 66. številki Zaveze smo se seznanili s Stanetom Križnarjem – Cirilom, strojevodjem z Jesenic, ki je od leta 1941 delal za OF, novembra 1943 pa je bil imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska Gora. Jeseni 1943 so že delovale v Zgornjesavski dolini tri vosovske grupe in vsaka je štela od šest do osem vosovcev. Tretja grupa je delovala na območju od Belce do Hrušice, vanjo sta bili torej vključeni vasici Mojstrana in Dovje.

Eden znanih komunistov z Dovjega je bil Ivan Dovžan, po domače Bvaščev – kot se v gorenjskem narečju piše in govori. Doma je bil z velike kmetije, a mu kmetovanje že mlademu ni dišalo. Pred vojno se je zaposlil pri mornarici in zaradi njegovih komunističnih idej, ki so se ga hitro prijele, so ga predvojni komunisti poslali na šolanje v Rusijo. Ob začetku vojne je bil torej prekaljen komunist in jeseni 1943 med likvidatorji domačinov.

Verjetno je bil eden od njegovih prvih žrtev Janez Košir iz Mojstrane, posestnik, izšolan visokogorski vodnik ter lovec. Predvsem pa prvi slovenski alpinist, ki je preplezal Severno triglavsko steno. To je v Planinskem vestiku št. 12. letnik 1997 iz zanesljivih virov dokazal prof. Stanko Klinar v svojem članku »Devetdeset let slovenskega vzpona čez Steno«. Razumljivo, da je bila Stena že pred tem številnim domačinom velik izziv. Predvsem Trentarji in divji lovci je niso gledali samo od daleč.

Prof. Stanko Klinar piše: »Leta 1908 je domačin iz Mojstrane Janez Košir v družbi odličnih nemških plezalcev Jahna in Zimmra (nanju danes spominja v Steni Zimmer-Jahnov izstop) preplezal Nemški steber, smer prvopristopnikov izpred dveh let (1906 König, Reinl, Domenigg), smer, ki se pne čez čudovito napeto steno v vpadnici vrha, torej sredi Stene.

Odločilni dokaz, da je bil ta vzpon opravljen, je vpis v Koširjevi vodniški knjižici. Za ta vpis vse do danes ni vedel noben kronist; knjižica je bila dolgo shranjena na Koširjevem domu, nato deponirana v planinskem muzeju v Mojstrani, prelistal pa je ni nihče, zlasti ne z raziskovalnim zgodovinskim namenom. Prevod vpisa se glasi: »22. avgusta 1908 je Janez Košir v okviru poizvedovalne akcije za pogrešanim Karlom Wagnerjem z nama preplezal Severno steno Triglava. Celo turo je opravil z okovanimi čevlji, kar še posebej kaže na njegovo sposobnost. Z njegovim plezanjem sva bila zelo zadovoljna in ga lahko samo priporočiva. (Franz Zimmer, Avstrijski akademski klub, Gust. Jahn«)

Prof. Klinar navaja dalje: »Iskanje Wagnerja je pomenilo preplezati Steno v osrednjem delu, ker se je Wagner napotil tja. S priporočilom na koncu verjetno merita podpisnika na domnevni Koširjev namen, da bi vodil kliente po tej smeri. (Košir je bil oblastveno potrjen gorski vodnik Slovenskega planinskega društva.) Košir pa tega namena očitno ni imel; iz njegove knjižice ni razvidno, da bi bil kasneje kdaj vodil po Steni. Za vse ostalo vodništvo pa je, kot pričajo zapisi v knjižici, požel veliko hvalo.« (Ohranjenje tudi faksimile »Izpričevala« za gorskega vodnika, izdanega leta 1906).

»Mojstranški domačini, Koširjevi prijatelji vodniki – reševalci, so vedeli, da je Košir Steno prejšnje leto, ko mu je bilo nepolnih dvajset let (rojen je bil 24. oktobra 1888), že preplezal, torej je bilo to splošno znano dejstvo.« Koširjev podvig je omenil tudi Jakob Aljaž v svojih Planinskih spominih . Najzanesljivejši kronist dr. Miha Potočnik pa priča (navajam iz članka prof. Klinarja): »Janez Košir, gorski vodnik in lovski čuvaj iz Mojstrane, mi je ne samo enkrat pravil, da je kot vodnik in nosač spremljal Jahna in Zimmra 21. avgusta (verjetno 22. avgusta) 1908 pri njunem vzponu po Konigovi smeri … Smer je popolnoma samostojno, nenavezan, preplezal. Kako naj bi med plezanjem opravljal vlogo nosača, ni jasno … Plezal je brez pomoči vrvi in v okovankah … Košir je bil dober in pogumen plezalec in visokogorski lovec … Pokazal nam je nadvse zanimiv prehod iz Nemškega stebra tik nad Oknom v kotel pod Malo Črno steno in nad Zimmer-Jahnov izstop … Tega prehoda do tedaj skalaši nismo poznali in nam nihče o njem pred Koširjem tudi ni pripovedoval.«

Košir za svoje dejanje ni užil posebne slave in se verjetno njegovega zgodovinskeg pomena niti ni prav zavedal. Toliko bolj nenavadno pa je, da ga po drugi svetovni vojni ni nihče ovrednotil. Jeseni 1943 se je namreč znašel na seznamu osumljenih in so ga komunisti kot izdajalca slovenskega naroda ustrelili.

Morda pa je bil osumljen še česa drugega? Evgen Lovšin v svoji knjigi Gorski vodnik v Julijskih Alpah (Planinski vestnik založba 1961) navaja sledeče: »Janez Košir je bil dober lovec, poznavalec gorskih skrivališč divjadi. V mladih letih mu priznavam pogum in pravilno duhovno usmerjenost. A na žalost je usodno grešil. V službi nemškega okupatorja je postal zaradi svoje izvedenosti v domačih gorah nevaren borcem narodnoosvobodilne vojne. Zato je bil sojen 28. oktobra 1943.« Pa si oglejmo, kako je bil »sojen«.
Zapustimo Steno in se odpravimo na Koširjev rodni dom v Mojstrani, kjer je na kamnitem portalu vklesana častitljiva letnica 1807. Pročelje prenovljene hiše gleda na Steno in skalne vrhove okrog nje. Zidana je v alpskem slogu z lesenim gankom. S svojimi rokami ga je obnovil Koširjev vnuk Igor in s tem na neki način postavil spomenik rojstni hiši svojega deda, na katerega je zelo ponosen. Živi skupaj s svojo mamo, ki je hčerka Janeza Koširja. Prisluhnimo ji: »Moji mami Mariji, domačinki iz Mojstrane, in očetu Janezu Koširju (roj. 24. oktobra 1888), sva se 9. julija 1922. rodili dvojčici, jaz sem Minka, sestra pa Ivanka. Imeli sva prelepo otroštvo in mladost. Če sem bila kdaj srečna, sem bila takrat. V najlepšem spominu imam izlete, ko naju je s sestro Ivanko ata peljal v Vrata v jagersko bajto. Bil je namreč izvrsten lovec in je pripravljal lovišča in vodil na lov nekatere predvojne ljubljanske veljake: industrijalca Lukmana, trgovca Souvana in Majerja. Midve sva bili medtem v bajti. Služkinje teh gospodov so naju razvajale z najboljšimi jedmi; potikali sva se po gozdu, nabirali jagode in uživali prostost, saj nama ni bilo treba pri nobenem delu pomagati. Gospod Souvan je za naju atu večkrat podaril blago iz svoje trgovine in na novo obleko sva bili hudo ponosni. In radi sva jih nosili, saj je bilo blago finejše kot tisto, ki ga je ata dobil iz Sukna v Žapužah, ko je zanj zamenjal volno naših ovac. Spominjam se tudi, da je ata pripravljal lovišča in vodil na lov po Mežakli in Radovni kralja Aleksandra, ki je imel svojo poletno kočo na Mežakli. Doma smo dolgo hranili kraljevo sliko z mladim Peterčkom. Spominjam se, da je imel ata veliko pušk in daljnogled.Velikokrat nam je pripovedoval, kako je preplezal Steno in da je bil prvi, ki mu je to uspelo. Ne vem, da bi jo še kdaj kasneje preplezal, ker je bil previden in je vedel, da s tem tvega življenje.

Po srcu je bil zelo dober. Ko je odrl in razrezal divjačino, nama je rekel: 'Zdaj pa bosta meso znosili revežem.' S sestro sva znosili in to ničkolikokrat. Bil je veren in ob nedeljah smo vedno šli najprej k maši, šele nato v Vrata.

Seveda pa ni samo lovil in vodil hribolazce. Imeli smo nekaj njiv, nekaj živine, ovac in gozd, ki ga je bilo tudi treba oskrbovati. Na Kladju smo imeli rovt, pomladi smo travnike čistili, poleti kosili in delavcev nam ni nikoli zmanjkalo. Pomagali so nam mnogi, ki jim je ata pozimi klal živino, jo odiral in razsekaval.

Med prvo svetovno vojno je bil ata vojak v Galiciji. Večkrat nam je pripovedoval o komunizmu in trdil je: 'Če k nam pride komunizem, bomo lačni. Še krompirja ne bomo imeli.' Njegovo protikomunistično držo so vsi poznali, saj je odkrito govoril proti komunizmu. Ko se je pričela vojna, svojega mnenja ni niti malo spremenil. Nasprotno, ob dovški vstaji decembra 1941, ko so vse može in fante prisilil, da so šli v gmajno, češ da bo vojne v kratkem konec in bodo partizani premagali Nemce, je v svoji kmečki pameti modroval : 'Če bi bili v Beljaku Rusi, pred Ljubljano pa Amerikanci, potem bi verjal, da bo vojne vsak čas konec in da bodo zmagali Amerikanci. Takrat bi šel tudi jaz v gmajno.'

V Mojstrani in na Dovjem so imeli postojanko nemški graničarji, na Dovjem pa je bila še nemška vojaška komanda, vendar do dovške vstaje vojne nismo preveč občutili. Ata je večkrat vodil na lov nemške vojake, saj se kljub vojni svoji lovski strasti ni mogel odpovedati.«

Ali je bilo za Koširja usodno tudi druženje z Nemci na lovu? Gotovo so mu to nekateri zamerili. Vendar domačini še danes vedo povedati o tesni povezanosti med Nemci v vojaški komandi na Dovjem ter med gošarji in terenci. Nemci so bili vedno obveščeni, kdaj bodo hodili gošarji po vasi, da jih vaščani oskrbijo s hrano, in takrat se na vasi ni smel pojaviti noben nemški vojak. Iz neznanega razloga je nekoč eden od njih prekršil dogovor, prišel na vas in pijan gošar ga je ustrelil.

Verjetno so komunisti Janezu Koširju zamerili tudi njegovo druženje z Andrejem Nočem. Bil je domačin s Koroške Bele in se je pred vojno izučil za čevljarja v Mojstrani; rad je hodil s Koširjem na lov. Ko je odprl svojo čevljarsko delavnico na Koroški Beli zadnja leta pred vojno, mu je Košir prodajal živalske kože. Bil je zelo sposoben, sam je tudi risal modele za čevlje. Ob pričetku vojne sta ga pritegnila nemški red in disciplina, tudi zato, ker se mu je služenje predvojne vojaščine v odročnih, zanikrnih krajih Srbije in Makedonije do kraja zamerilo. Po značaju ni bil stanoviten in načelen. Vedno so ga privlačevala lepa dekleta, tudi že potem, ko je bil poročen, privlačila ga je tudi urejena nemška uniforma.

Med vojno ga krpanje starih čevljev ni več zanimalo. Vedno bolj je lezel v dolgove. Zaposlil se je pri nemški Werkschutz, tovarniški zaščiti na Javorniku, danes bi rekli, da je bil eden od varnostnikov. Toda kmalu mu je bilo tudi to premalo. Pridružil se je esesovcem in si gizdalinsko oblekel njihovo uniformo. Ves čas je ohranjal stike z Janezom Koširjem, občasno hodil z njim na lov in vodil nemške planince po hribih. Za gorskega vodiča so ga najemali tudi nemški vojaki v svojih hajkah, ker je dobro poznal teren. Vso vojno se mu ni skrivil las; bil je sorodnik partizana in likvidatorja Franca Konoblja – Slovenka. Morda je ob koncu vojne pri Nemcih vohunil za partizane, in je takrat tudi Druschke – poveljnik gestapa na Jesenicah – podvomil v verodostojnost Nočeve privrženosti esesovcem. Prav gotovo Janezu Koširju njegovo občasno druženje z Nočem ni bilo v prid.

Koširjeva hčerka nadaljuje: »Ata je vedno bolj slutil nevarnost, ki mu preti s strani komunistov. Ko so zahtevali od njega puško, jim je dal dve, mama jim je morala dati še atov daljnogled. Pa se je takoj našel domačin, ki je javil Nemcem, da imajo partizani Koširjevo puško in daljnogled. In tako se je Janez Košir znašel z zaporu v Begunjah. Toda ta Janez Košir ni bil naš ata, v Mojstrani je namreč imel soimenjaka, po domače Kobarjevega. Ko so sprevideli Nemci pomoto, so Kobarjevega kmalu izpustili. Ata je pričel slutiti, da bi se ga partizani radi znebili. Dobro je vedel, kaj se dogaja v Ljubljanski pokrajini, na Dolenjskem, v Suhi krajini, v Beli krajini.

Navadil se je, da je zvečer, preden je legel, prislonil puško ob steno v bližini postelje. Tudi podnevi je bil na preži. Če ga je kdo poklical pred oknom, je vedno najprej skrivaj pogledal od strani, kdo je zunaj. Počutil se je ogroženega, vedel je, da se je tisto jesen, leta 1943, pričelo pobijati po Dolini.

Konec oktobra je šel ata z družbo na lov na Erjavčev rovt v Mlinci nad Dovjem. Nenadoma so naleteli na domačina z Dovjega, Bvaščevega Ivana, ki je sedel pod brinovim grmom. Ko jih je zagledal, se je v trenutku spustil v tak dir, da še nikoli niso videli tako hitro teči kakšnega človeka. Lovci so za njim izstrelili nekaj strelov, a ga nobeden ni zadel.

Ata mi je pravil o tem dogodku kakšen dan kasneje, ko je prekrival streho na dovški šoli in sem mu podajala opeke. Verjetno ga je postajalo strah. Takrat sem tudi sama občutila tesnobo in pomislila, da nam s strani domačinov preti večja nevarnost kot od Nemcev.

Od takrat je minilo le nekaj dni, bilo je 28. oktobra 1943, štiri dni po atovem rojstnem dnevu, ko je ata zvečer po šesti uri v kuhinji bral knjigo. Zaslišali smo močno trkanje po vratih. Sestra Ivanka je šla odpret. Pred vrati so stali trije oboroženi moški, eden od njih je bil Ivan Dovžan, Bvaščev z Dovjega. Zahteval je ata. Če ne bi šel ata ven, bi vdrli v kuhinjo. Slišala sem, kako je Bvaščev vprašal ata: 'Ali si bil ali nisi bil?' Morda je mislil na streljanje na Erjavčevem rovtu. 'Stokrat prisežem, da nisem bil,' sem slišala ata. Potem pa je takoj počilo in ata se je mrtev sesedel na stol ob vratih v klet. Bvaščev ga je ustrelil v glavo. Z mamo sva pritekli v vežo, nekaj trenutkov za tem še sosedje in nemški vojaki, ki so slišali strel. Ata je bil oblit s krvjo in – mrtev.

Od takrat naprej je bilo pri nas razsulo. Otepale smo se z revščino do konca vojne in še dolgo po njej. Po vojni sem se poročila, imela veliko otrok in tolkli smo revščino naprej. Najhujše pa je bilo to, da smo bile po atovi smrti zaznamovane kot izdajalke. In prav tako vsi moji otroci,« je končala pripoved gospa Minka, hčerka Janeza Koširja.

Minkin sin, rojen 1957, mi je to potrdil: »Odraščali smo v hudi revščini. Še hujše pa je bilo, da smo prezir in sovraštvo občutili tudi mi, vnuki Janeza Koširja. Ko smo odraščali, smo kar naprej poslušali zbadanje: Tvoj stari ata je bil izdajalec!' 'Delal je za Nemce!' 'Družil se je z 'raztrganci'!' in pri tem verjetno mislili na Andreja Noča.

Ničkolikokrat sem slišal: 'Tak si kot 'ta star Košir'! In to od ljudi, ki so bili med vojno še otroci ali ata še poznali niso. Molčal sem in trpel. Ko sem nekoč povedal stari mami o teh očitkih, mi je rekla: 'Vprašaj tistega, ali je pozabil, koliko mesa je pojedel, ki jim ga je dajal tvoj stari ata, jaz pa sem jim ga nosila.

Mama nam je o njem pripovedovala vse dobro, tudi to, kako je prvi preplezal Steno, da bi rešil ponesrečenca, nemškega plezalca Wagnerja. Leta 1909 je pomagal reševati mrtvega Wilhelma Lassa, leta 1931 pa avstrijskega alpinista Fritza Tuna, ki je padel v Nemškem stebru približno tam, kjer se je smrtno ponesrečil Lass.

Zdaj smo vsi skupaj občutili na lastni koži, kako prav je imel stari ata, ko je že ob dovški vstaji obsodil prevaro komunizma in cilje OF. Tudi zaradi tega smo ga občudovali, čim starejši smo bili, in ne le zato, ker je bil odličen gorski vodnik in prvi, ki je preplezal Steno.

Vedno bolj sem bil prepričan, kako prav je imel stari ata, da komunistom ni ničesar verjel. In koliko drugih so še pobili med vojno in po vojni in to samo v teh dveh, takrat majhnih vaseh! Pa niti ne vem za vse.«

Likvidator Janeza Koširja, Ivan Dovžan Bvaščev, je po pripovedovanju domačinov baje zakrivil strašno smrt Francka, sina Francija Izda, po domače Mazenkovega iz Mojstrane. Njegovo zvezano truplo so našli na mravljišču, kjer so ga mravlje obžrle. Franckov oče se je jokal, kadar je to pripovedoval. Francek je bil njegov edini sin. Morda se je Bvaščev znesel nad njim samo zato, ker je Francek gošarje presenetil v gmajni in so se bali, da jih ne bi izdal. Bvaščev je veljal za velikega strahopetca.

Bicarjevega Francija iz Mojstrane so samo obstrelili. Krogla mu je šla skozi usta. Slišal je tovariša, ki je spremljal likvidatorja, naj mu da »še en šus«. Ta ga je zavrnil, češ da je Francelj že mrtev.

Toda to je samo nekaj primerov, so mi pravili domačini. Vseh svinjarij, ki so jih med vojno in po vojni počeli gošarji, se ne da opisati.

Celotno besedilo >> 3.1.2. Kdo je Janez Košir?

eXTReMe Tracker