Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bloški smuk

nedelja, 24. januar 1932, ob 21:29, Boris Štupar, ogledov: 806

Jutro (1932) - Vilko Mazi: Smučarski tečaj na Blokah. Samo tri dni. Kaj vraga se boš pa naučil v treh dneh? Toda Badjura je tič, o sem vedel, on ti tudi v tem kratkem času zmehča kolena, kar pravijo da je pri smuku glavna stvar. Naposled pa je tudi nekaj imenitnega, učiti se tega športa tam, kjer mu je tekla zibelka. Pa sem se odločil, da pojdem.

Na Silvestrovo dopoldne sem stopil v pisarno SPD, da bi mi povedali, kako je kaj urejeno za odhod in če je kaj dosti prijav. Dejali so mi, da jih bo cela šuma in da je najbolje odriniti s Pečnikarjevim avtobusom, ki da me v treh urah gladko postavi pred Lavričevo gostilno v Novi vasi.
Torej popoldne ob treh odhod od Češnovarja. Seveda nisem čakal zadnje minute zakaj tri ure stati v nabasanem avtobusu ni posebno zabavno, pa sem jo mahnil tja v Kurjo vas že kmalu po drugi uri. Res sem našel še prazen voz in si izbral udoben sedež. Kdor prej pride prej melje. Jaz sem torej že preskrbljen, drugi pa naj sami gledalo kako bodo opravili. Toda do treh še ni bilo nobenih dilc na spregled in vse je kazalo, da iz tiste »šume« ne bo nič. In res sem ostal sam s svojimi plohi.
Z napol praznim vozom smo odrinili po Dolenjski cesti. Zmerom bolj je naletavalo, ko smo se mahali onkraj Škofljice proti Pijavi gorici. Ne vem, če bo danes kaj z Blokami je skomigal sprevodnik, ko sem naročil vozni listek. Nemara da pojdemo samo do Lašč, ker so na oni strani silni zameti in smo se davi le s težavo skobacali iz njih. — Pa mi niste mogli tega že v Ljubljani povedati, sem se jezil. — Kaj sem pa vedel kam se peljete, se je odrezal.
Res mu tega nisem povedal, saj sem mislil, da bo že po dilcah vedel, kam mi je pot in da ima že kako naročile od tistih, ki so organizirali tečaj. Hočeš—nočeš sem se moral zadovoljiti s karto do Lašč in tam prenočiti. Pač pa mi je sprevodnik zatrdno obljubil, da se drugo jutro potegnemo čez lužarski klanec, ko se vrne iz Ljubljane z družbo smučarjev.
Čakam do desetih, čakam do dvanajstih, avtobusa od nikoder, že sem je mislil vrniti z vlakom, pa me je pičilo, da bi si kar navezal dilce in jo mahnil na svojo pest proti Blokam. Bo že kako šlo. Par ducatov pik, to še ni taka nesreča, si jih pa v tečaju nekaj prihranim.
Do Lužarjev je šlo še dosti dobro, čeprav jo je bilo treba gaziti v celem, potem pa me je že lovil mrak in me je čakal težak boj z zameti, ki so bili ponekod do dva metra visoki. Podnevi bi to še ne bilo tako sitno, čeprav si še zelenec na dilcah, v noči pa je to še za vajenega smučarja telovadba svoje sorte. No, da mi ni bilo preveč dolgčas, pa tudi preveč vroče, me je začela zvesto spremljati pristna bloška burja in mi igrala svoje ledene novoletne simfonije vse do Nove vasi, ki sem jo dosegel že v trdi noči, truden kakor pes in lačen za deset knapov. Nak, tako zabave vam pa ne privoščim. Ko pa so me Lavričeva mama prav sijajno postregli in sem našel pri topli peči židano družbo drugih zelencev, ki so se že prejšnji dan nekaj lažje prikobacali čez Rakek, je bilo kmalu pozabljeno to moje bridko vicanje in nas je moral naš dobri ata Badjura že skoro z očetovsko strogostjo nagnati v posteljo. Seveda je imel precej pokore, preden nas je drugo jutro zbezal izpod odej in postavil na dilce pred gostilno, od koder smo jo oddrsali na vežbališče tam nad Nemško vasjo.

Dan je bil, kakor bi ga vzel iz tabernaklja. Samo sonce in vedro nebo. Skoraj mikavneje je bilo gledati tja v veličastno panoramo Triglavskega pogorja in Kamniških planin, ki so oklepale te ljubko razgibane griče okrog plešaste Slivnice in košatega Krima nego poslušati prijazno prigovarjanje očke Badjure: Prožna kolena! Počep! Malo več zaleta! Naprej se nagniti! Kolce nazaj!
Do opoldne so se nam kolena že toliko omehčala in smo tudi že zajeli toliko smuške učenosti, da smo si lahko privoščili prvi smuk po zložnem pobočju proti Novi vasi, kamor smo prinesli tudi kapitalski smučarski apetit. Lavričeva mama ima že bogate izkušnje, pa nas je zato tudi kapitalsko podprla. Za popoldne pa je naročil maestro Badjura, naj premažemo smučke, ker se je sneg že začel tajati. Seveda nekaj deklic ni slišalo tega naročila in so se potem bridko vicale, ko smo jo mahali na goro. Lepa rajda nas je bila, ko smo orali drug za drugim nov tir Podjetnejši, to se pravi tisti, ki so vadili že prejšnji dan, so se vzdignili na Veliki vrh. Sam gospod župan se je postavil na čelo te ekspedicije. Mi zelenci pa smo še ponavljali dopoldanske vaje. Deklice so sicer malo javkale, da jih boli to in ono, zlasti tiste, ki niso premazale. Primazati, to je pravi bloški izraz namesto namazati, tako nam je dejal naš mojster, ki sam verno prisluškuje narodni govorici in namerava v kratkem izdati popolno smuško terminologijo . Zdaj, ko smuka že staro in mlado, nam bo taka publikacija prav potrebna in če kdo, je Badjura prvi poklican, da nam jo da.

Planine so žarele v zadnjem soncu in burjica je že pritiskala, ko smo se spet spuščali v naše taborišče pogledat, kaj obračajo po loncih Lavričeva mama za našo večerjo. Spotoma smo izvedeli, da so ata župan postali žrtev ekspedicije na Veliki vrh, kjer so zlomili smučko in so jim tudi očala odsmukala nekam v zamete. Brez žrtev ne gre, s tem je treba na dilcah kar računati in ata župan so moško pokazali, kako je treba služiti smuškim idealom. Ne, ne, brez šale, bloški župan g. Lenarčič je mož na svojem mestu. Prav dobro se zaveda, da se iz do sedaj skoraj pozabljenih Blok ustvariti prav s prirejanjem smuških tečajev privlačna atrakcija in je z vsem srcem prepričaj pobornik te zamisli. Seveda bo treba še poskrbeti za to in ono v razvedrilo gostom, pa to se bo že napravilo čez čas. Kar pa je glavno imajo Bloke že sedaj, to je zares zmerne cene in izvrstno postrežbo in pri tem naj ostane tudi za naprej. Nobena stvar ne odbije gosta tako hitro kot navijanje cen in brezdušno izkoriščanje.

V nedeljo je bil tretji in zadnji dan tečaja, ker se je moral g. Badjura po tem odpeljati v Guštanj, kjer je imel napovedan nov tečaj. Pridružilo se mu je tudi nekaj udeležencev bloškega tečaja, da se še izpopolnijo v Guštanju. Res malo tesno je bilo s časom na Blokah, toda kljub temu je dobil vsak toliko podlage, da se odslej lahko giblje v vsakem terenu. Prodrli smo v umetnost plužnih zavojev, ki so eno najvažnejših poglavij smuške tehnike, in se vadili tudi že v kristijanji ter telemarku. Seveda je treba še same vaje, toda glavno je, da ima človek enkrat občutek pravilne drže v tem ali onem položaju, vse drugo prinese vaja. Kdor pa je štor brez volje, ga še tako dolg in temeljit tečaj ne more zmehčati. Za takega je seveda bolje, da ostane na svojih trdnih podplatih in pusti dilce tistim, ki imajo kaj korajže.
Prav težko nam je bilo zapustiti Bloke, saj smo se komaj dobre spoznali in komaj dobro okusili dobrote Lavričeve kuhinje. Zato pa jo bomo drugo zimo zopet udarili tja gori, samo če nas spet pozove mojster Badjura. K njemu se pojdite učit ne samo smuške umetnosti ampak tudi zares kavalirskega potrpljenja. Pa če sem že pohvalil Lavričevo mamo, ki pa so v resnici prav mlada srčkana gospa je treba reči tudi o Lavričevem atu, da so fant od fare. Ustrežljiv in podjeten, da mu ne najdete zlepa para.
Avtobus je odpovedal, noben voznik se ni upal v zamete ata Lavrič pa so rekli: jok sani morajo v Laško, če in so res šle in nam pripeljale še prav lepo družbo. Tako nas je bilo nekaj okrog dvajset, skoraj že kar preveč za skupen tečaj.
Vsem pa, ki mislijo še nabaviti dilce pa tudi tistim gadom, ki še niso videli Blok in njihovih idealnih smuških terenov pravim: pojdite tja gori in ne bo vam žal. Vprašajte samo kje je pri Lavriču v Novi vasi, pa boste kakor doma.

Vilko Mazi
Jutro. 24. januar 1932
 

eXTReMe Tracker