Gorenjski glas - Jelena Justin: Polhograjska Grmada (898 m) - Polhograjsko hribovje je ime dobilo po osrednjem kraju, Polhovem Gradcu. Polhograjski dolomiti, kot jim tudi radi rečemo, s svojimi številnimi vzpetinami nudijo obilo možnosti za prijetne vzpone.
Za nas, Gorenjce, so Polhograjci morda rahlo odmaknjeno hribovje, sploh če se jih lotimo z njihove južne strani. Predstavljajo verigo alpskega predgorja, ki meji na Škofjeloško hribovje na severu in na Ljubljansko kotlino oz. Ljubljansko barje na jugu. Če se nanje povzpnemo s škofjeloške strani, je polhograjska veriga sicer bližje, dokaj neznana pa nam ostaja z južne strani. Pred leti smo se na naš današnji cilj povzpeli s Katarine, tokrat pa bomo Polhograjsko Grmado osvojili z južne strani iz Polhovega Gradca.
Zapeljemo se do vasi Sora, kjer zavijemo v dolino Ločnice. V vasi Topol, ki je tudi izhodišče za Polhograjsko Grmado, se zapeljemo čez sedlo in se začnemo spuščati proti Polhovemu Gradcu. Ko pripeljemo na glavno cesto, zavijemo desno in se skozi vasi Hrastenice, Belica, Dvor zapeljemo do Polhovega Gradca. Nadaljujemo skozi vas, mimo graščine, kjer je Čebelarski dom. Smerokaz za parkirišče nas lahko usmeri desno, a mi nadaljujemo še malce naprej, do končne table Polhov Gradec, kjer zavijemo desno v smeri Mačkovega grabna in cerkve sv. Uršule. Ko zagledamo smerokaz na desni strani, parkiramo na levi strani ceste. Vzpon nadaljujemo desno, v smeri Setnici. Takoj na začetku se asfaltirana cesta strmo vzpne, kmalu za ovinkom pa nas markacije usmerijo levo, na ozko stezico, ki se na grebenu obrne desno. Mestoma precej strma steza se drži grebenske poti. Občasno so markacije slabe ali pa jih sploh ni, a poti ni težko slediti, ker je dobro shojena. Steza nas kmalu pripelje do širše kolovozne poti, po kateri nadaljujemo do konca gozda, kjer stopimo na travnik in že smo pri kmetiji odprtih vrat Pri Mehačku v Setnici. Nadaljujemo mimo kmetije in gospodarskega poslopja, preko travnika, kjer pot zavije desno v gozd. V nekaj korakih se pot obrne levo in se začne strmo vzpenjati. Na levi strani kmalu zagledamo cerkev svete Uršule. Sledi vzpon čez razgledna travnata pobočja. Sledijo odseki, kjer je potrebna previdnost, saj je svet skalnat in krušljiv, a je pot speljana tako, da se skal izognemo. Smo na predvrhu Grmade, kjer se nam z desne pridruži pot čez Ravnek, po kateri bomo sestopili. S predvrha se pot celo malce spusti, nato pa spet zagrize v vršni del Grmade. Tik pod vrhom imamo dve možnosti: ali gremo po poti do vrha, ali pa zavijemo levo in se preko skal povzpnemo do vrha. "Okus" po skalah še kako prija. Skalni greben Polhograjske grmade zaradi številnih skalnih rogljev buri domišljijo; iz enega kota je videti celo kot škrbasta spodnja čeljust, kot je zapisal Božidar Lavrič. Na vrhu nas čaka orientacijska tabla, na drevesu sta žig in vpisna knjiga. Razgled s Polhograjske Grmade je čudovit: v bližini je Tošč, najvišji vrh Polhograjskega hribovja, na jugu se odpre pogled na Ljubljansko kotlino s Krimom, Ulovko, Koreno. Na severu sta Blegoš in Porezen, za njima v daljavi Julijske Alpe, še bolj zadaj Karavanke.
Z vrha sestopimo v smeri Katarine in tik pod vrhom zavijemo desno navzdol. Bodimo pozorni na mravljišče poti, saj moramo kmalu skreniti desno, sicer bomo sestopili v Belico. Ko dosežemo grebensko pot proti predvrhu Grmade in začnemo sestopati, bomo kmalu videli smerokaz, ki nas usmeri desno proti Setnici. To je pot, po kateri smo se vzpeli, mi pa tokrat nadaljujemo kar naravnost v smeri Ravnek. Pot je za sestop precej strma, pazljivi moramo biti na vsakem koraku, kajti precej je krušljivo. Ko dosežemo lovsko kočo na Ravneku, se tik ob njej obrnemo desno na kolovozno pot, ki nas bo pripeljala do kmetije Pri Mehačku. Od Mehačka navzdol je pot znana, saj sestopamo po poti vzpona.
Nadmorska višina: 898 m
Višinska razlika: 518 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 3 zvezdice
Jelena Justin