Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglav v zimskih razmerah - 12.01.12


V skromni zimski preobleki


Motiv(ov) ...


Z vrha proti zahodu


Krn izstopa


Lepo gre tudi navzdol


Zdrs prepovedan


Prijazna meteorologa


Po sredi čez Brinje ...


Sestopni pogled


Rjavina, še pridem ... 

torek, 24. januar 2012, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 2435

Iskanja - Stane Škrjanec: S prihodom na teme Malega Triglava sem si edini; naravnost identične razmere kot na novega leta dan pred leti! Pogled na greben ne občuti strahu. Veter me mestoma res malce prestavlja, a višje ko sem, bolj se umirja ...

V Krmo zavijem še v trdi temi. Poledenela cesta me pripelje na parkirišče blizu Kovinarske koče, od koder se s čelno svetilko na glavi odpravim na pot. Lahno hojo spremlja škripanje korakov ter plima spominov na prejšnje odprave s tega izhodišča. Prežame me poznano občutje razlike hoje v družbi in samohodništva. Vklopim avtomatskega pilota. Do svita bijem boj v svojem notranjem svetu. Po dvigu Simbola nad plosko ravnico, ožarjenega v prevladujoči oranži, se bitka konča. Grenkobo prekrije popoln preskok na sončno obzorje, ki pozitivizmu pihne pod krila.

No, pa pojdimo ...

Na neki točki se znajdem v precepu. Mar res v samotno, globoko gaženje proti Rjavini? Kje že so tovrstni časi mladostne nabritosti. Premlahava želja ugasne v sapici … Udobni gazi proti Kredarici sledim s hvaležnostjo v srcu. V koči se nas znajde peščica. Med pripravo opreme za vzpon proti vrhu na Malem Triglavu opazim gornika, ki obrača. Khm. Razmere se mi kljub pomanjkanju snega ne zdijo slabe . Ko se z možakarjem srečava, mi zaupa, da je zgoraj obrnil zaradi sunkovitega vetra, ki mu na grebenih ni ravno povšeči. Opozorilo me ne odvrne od vzpona. Navdušen nad trdim snegom zapičim cepina v pobočje prvaka. Snega na prehodih je ravno dovolj za lepo napredovanje po sledi predhodnikov. V veliki meri so mi v pomoč varovala. S prihodom na teme Malega Triglava sem si edini; naravnost identične razmere kot na novega leta dan pred leti! Pogled na greben ne občuti strahu. Veter me mestoma res malce prestavlja, a višje ko sem, bolj se umirja. Nekje na polovici grebena mi med fotografiranjem odpihne rokavico. Na srečo se temperatura ne suče prenizko. Vrh Triglava dosežem tik za predhodnikom, ki mu je, glej ga zlomka, piš vetra prav tako izbil rokavico. Po kratkem klepetu ob Aljaževem stolpu ostanem sam. Kristalno čisti razgledi s strehe rojstne deželice me naravnost omamijo. Če bi rekel, da le na presrečen način, bi nesramno lagal. Nikakor ne morem iz svoje kože, da se me na vrhovih gora ne bi polotila tudi melanholija. Skorajda žalost. Človek je res nevzdržno bitje. Nikoli mu ni zadosti. Tako ali drugače. Namreč, ko z mislijo zaplujem čez zobato obzorje …

Začuda mi najbolj sili v oko Dolkova špica ...

Na Malem Triglavu se srečam z gorskim vodnikom s klientom. Povpraša me o razmerah do vrha. Potarnam o nagajivem vetriču, ki mi je, nerodi, vzel rokavico. Vodnik me prijazno poduči, naj v prihodnje tovrstno zaščito potisnem pod prsno zadrgo, saj bom s tem rešil dvojno zadrego – rokavice bodo ostale 'prisebne' in še tople povrhu. Ja, življenjsko učno obdobje. Z Malega Triglava sestopam z izdatno mero pazljivosti. Posebno skrb mi povzroča prisojna strmina pred prečnico, ki v zmehčanem snegu ni prav nič prijetna. Izkaže se, da sonce pozimi še potuje nizko po nebu. Na Kredarici se obrnem k Očaku. Kaj mu izreči v zahvalo? Tako skromne stopinje versus neskončnosti …

Predhodnik tik pod vrhom ...

Dobre razmere (trd, uhojeni sneg) ...

Prečnica z izdatno pomočjo klinov ...

Greben proti vrhu Triglava ...

... in pogled nazaj ...

Najvišja točka domače deželice ...

Osamljena Staničeva koča z Begunjskim, Cmirom, Vrbanovo ...

Razor pred Velikim Klekom ...

Divjina Martuljških ...


Lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker