Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dr. Henrik Tuma v dr. Brecljevi luči

četrtek, 20. julij 1939, ob 22:29, Boris Štupar, ogledov: 1708

Jutro (1939) - M. M. Debelakova: V junijski številki mesečnika »Dejanje« je bila objavljena razprava dr. Antona Breclja »Pesnik Simon Gregorčič v dr. Tumovi luči«. — Dr. Brecelj nastopa »kot branilec osebne časti pesnika Simona Gregorčiča« proti-izjavi v knjigi dr. H. Tume »Iz mojega življenja«, str. 260-262.

Prav je tako! Vsi, ki ljubimo in cenimo pesnika Simona Gregorčiča, odobravamo, da hrani — kdor je poklican — njegovo čast. Naj pa mi bo dovoljeno, da kot alpinistka povem nekaj besed o tej »kočljivi zadevi«, kakor jo imenuje dr. Brecelj.
V njegovo obširno razpravo, kateri so bile povod trditve o S. Gregorčiču v dr. Tumovi knjigi »Iz mojega življenja«, se ne vmešavam, ker nisem za to poklicana. Pripomnila bi le, da je bila knjiga izdana po dr. Tumovi smrti. Krivda je torej na strani izdajateljev in urednika že imenovane knjiga. To priznava tudi dr. Brecelj.
In vendar so mu bile trditve o S. Gregorčiču dobrodošel povod, da s svojo razpravo žali pokojnega dr. Tumo. Izjave dr. Breclja o politiku Tumi bodo gotovo drugi ovrgli. Dr. Brecelj pa se ni zadovoljil s Tumo — politikom, da dokaže njegovo »samozaverovanost in nezanesljivo pomljivost«. Ne, lotil se ga je tudi kot alpinista. Iz pravkar navedene »karakterizacije« sledi, da hoče dr. Brecelj ustvariti iz dr. Tume patološki tip, ali ga pa ožigosati za lažnivca Da dokaže, kako »netočen spomin« je imel dr. Tuma, pravi dr. Brecelj na str. 247: »Poleti 1909 smo prikolovratili v večji družbi z Vršiča preko Razora in Kriških podov v Vrata. V Vratih sem se sešel z dobrim znancem iz Trente, vodnikom Jožetom Komacem, p. d. Pavrom, ki me je povabil, da me popelje na vrh Triglava po Severni steni, ki je zahtevala dotlej toliko smrtnih žrtev; tudi tisto leto se je že ponesrečil nemški turist na njej smrtno. Paver mi je zaupal, da je šel najprej na Stenar in z daljnogledom poiskal na Severni steni smer, ki jo je sam srečno preplezal dan pred najinim razgovorom. Za 100 kron je bil pripravljen varno spremiti na vrh vsakega hribolazca, mene kot dobrega znanca pa za polovično nagrado. Ponudbo sem odklonil, češ da ne tvegam brez muje niti nohta na mezincu in hodim uživat gore po varnih potih. Ko sem se takrat vračal s Triglava proti domu, sva se srečala z dr. Tumo pri Bohinjskem jezeru. Povedal sem mu znamenito novico, da se je posrečilo preplezati Severno steno vodniku Paverju kot prvemu Slovencu. Drugo leto jeseni smo brali obširno poročilo dr. Tuma, kako je preplezal Severno steno v smeri, kakor da jo je sam pogodil. Omenja pač, da ga je spremljal vodnik Paver, ki ga še nekoliko smeši, ne omenja pa niti s črkico, da je odkril smer in jo preplezal prvi Paver sam.

Tu ste, gospod dr. Brecelj, zašli v prav neprijeten položaj, ker na polju alpinistike ne bo dr. Tumi, našemu prvaku-alpinistu, zrasel samo en branilec. Sto in več jih bo, ki bodo hranili svetal spomin moža, ki mu je bila laž v vsem dolgem planinskem življenju in udejstvovanju tuja in odvratna. Kadar koli in kjer koli je dr. Tuma postavil napačno trditev, je isto tudi vedno popravil.

Dr. Brecelj pravi, da se mu je Joža Komac ponudil, da ga pelje za 50 kron čez steno. — No, taka ponudba s strani Jože Komaca je zelo, zelo malo verjetna za vsakogar, ki pozna Pavra. A g. dr. Brecelj ima za to trditev pač priče, saj je bil tedaj v »večji družbi«! Izjave teh prič bodo dobrodošle. Vendar moram opozoriti dr. Breclja da trenutno Jože Kocmac še živi, čeprav že ugaša njegova življenjska luč.
Dr. Tuma je izvedel »znamenito novico« od dr. Breclja pa je nesrečnež v svojem opisu vzpona čez steno leta 1910 zamolčal, da je steno že prejšnje leto preplezal Paver. Ubogi dr. Tuma! Zamolčal je, kar je bilo znano vsemu planinskemu svetu. To je bilo od sile neprevidno! Kaj ne?

Vendar oglejmo si dejstva. Jože Komac, vulgo Paver je plezal Severno steno in to po tako imenovani Slovenski smeri, ki jo je pred njim preplezal že Andrej Berginc, vulgo Štrukelj iz Trente, leta 1890. K turi je po lastni izjavi spodbudil Pavra dr. Tuma sam, ker je hotel steno preplezati naslednje poletje. O vzponu je poročal Planinski vestnik še iste jeseni (glej Pl. v. 1909, str. 196): »V drugi polovici meseca septembra t.l. je znani gorski vodnik Josip Komac, p. d. Paver iz Trente preplezal severno steno Triglava ter je za to rabil 5 ur 35 minut brez počitka. Turo je napravil sam, brez vrvi in orodja v navadnih okovanih čevljih. Res je, da Slovenci nismo šli prvič čez to steno, ali težko, da napravi kdo turo tako, kakor naš Komac.«

Pa to še ni vse. Tudi glasilo Avstrijskega planinskega društva »Mitteilungen« (1909, str. 268) je prineslo poročilo o Pavrovem vzponu z dostavkom: »vsekakor odličen uspeh, ki vnovič kaže ... « Ta poročila so brali tedaj vsi planinci, ki so se zanimali za alpinske vzpone, in številni drugi naročniki teh revij, ki preberejo vse, kar je objavljenega v njih. In to splošno znano dejstvo je dr. Tuma zamolčal — ?! To je res težavno prizadevanja, kaj ne?

Drugače bi seveda bilo, če bi se zgodilo vse tako, kakor opisuje zadevo dr. Brecelj, ki nam menda hoče dopovedati, da je dejstvo o izvršenem vzponu bilo znano le njemu in po njem dr. Tumi. A glej. »Drugo leto jeseni smo brali obširno poročilo dr. Tuma kako je preplezal Severno steno v smeri, kakor da jo je sam pogodil. Res, čedno! Dr. Tuma se v svojem sestavku (PL v. 1910. str. 182-191) nikjer ne ukvarja z zgodovino vzponov v triglavski steni, sicer bi bil moral navesti, da je bil njegov vzpon čez Severno steno trinajsti, t. j tretji slovenski ter prvi slovenski turistični vzpon. Ker tega ni navedel, menda vendar ne bo trdil dr. Brecelj, da je hotel dr. Tuma prikriti vseh dvanajst vzponov pred njim?

Dalje pravi dr. Brecelj: »Omenja pač, da ga je spremljal vodnik Paver, ki ga še nekoliko smeši, ne omenja pa niti s črko, da je odkril smer in jo preplezal prvi Paver sam.«
Omenita sem že, da smeri ni prvi plezal Paver, temveč Berginc ter da je bilo to znano dr. Tumi. Paver je s Stenarja določil le pripraven pristop v Slovensko grapa. Steno pa je preplezal le v spodnjem delu tako, kakor jo je plezal naslednje leto z dr. Tumo. Izstopil je iz Slovenske grape v levo, kar je menda pred njim naredil tudi Berginc. Dandanašnji imenujejo planinci ta izstop »Prevčev izstop«. Dr. Tuma pa je izstopil težji smeri na Slovenskem stolpu. Torej je netočna trditev, da je »odkril smer in jo preplezal prvi Paver sam«. Paver je plezal po najlažji, prirodni smeri, dr. Tuma si je izbral težji izstop.

Rada bi še vedela kaj hoče dr. Brecelj povedati z opazko, da dr. Tuma Pavra »še nekoliko smeši«. Prebrala sem dr. Tumov sestavek, zelo pazljivo prebirala pa ne najdem nikjer nič »zasmehovanja«. Kaj in kako je mislil dr. Tuma o Pavru je povedal v svojih spisih. Tako pravi v poročilu, ki ga na navaja dr. Brecelj, (PL. v. 1910. str. 196): »... in kadar je vrv v rokah Komačevih se ni kaj bati!« Dalje v PL v. 1914, str. 176: »Jože Komac je gotovo najboljši slovenski vodnik.« itd. itd. Takih citatov bi lahko naštela dolgo, dolgo vrsto. Pa še nekaj: ali vesta kaj je letos dejal stari Paver? Da so mu spomini na dr. Tumo najlepši, kar jih ima.

In nam vsem, ki hodimo po Tumovih poteh, so spomini nanj lepi in svetli, zato naj bodo njegovi nasprotniki malce previdnejši, če že ne obzirni. Tumovo alpinistično življenje je čisto, ko biser! Pregovor pravi: poglej kakšen je človek v gorah, pa veš, kdo je. In mi vemo kdo je bil dr. Tuma!

M. M. Debelakova
Jutro, 20. julij 1939
 

eXTReMe Tracker