Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Plečato pogorje s plešo na robu

petek, 20. januar 2012, ob 05:27, Boris Kumer, ogledov: 1366

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Kot mogočen ladijski kljun steguje svoja široka pleča nad Vipavsko dolino in Postojnsko kotlino, krma pa se mu zgublja v širokih gozdnih prostranstvih Hrušice in Trnovskega gozda.

Sicer veličasten v svoji razprostranjenosti deluje kot prava gora le na jug, posebno tam, kjer mu strmi, skalni boki, spominjajoči na alpska ostenja, padajo proti Razdrtemu, Ubeljskemu in prek Rebrnic globoko v vzhodni zatrep Vipavske doline. Od tod planotasta gmota resnično deluje kot prava gora, čeprav tudi na svojem najvišjem vrhu seže le dobrih dvesto metrov nad zaobljeno kopo Vremščice in nad brkinski Slavnik tam zadaj, nad dvoje zadnjih tisočakov v dolgi verigi vrhov na Slovenski planinski poti, ki sega prek vsega našega gorskega sveta od Pohorja do obmorskega Ankarana. Troje izrazitejših vrhov oblikuje njegovo grbasto postavo v nekakšno grebenasto višavje, še posebno, ko zremo tja z vzhoda, s Slivnice prek Cerkniškega in Planinskega polja, ali pa z Javornikov prek Postojnske kotline, vendar pa najbolj izstopa daleč na jug pomaknjen, najbolj gorski v pravem pomenu besede in med gorniškimi zaverovanci najbolj priljubljen vrh, ki ga najpogosteje istovetimo z imenom vsega pogorja in mu pravimo kar Nanos, čeprav gre le za Plešo (1262 m) z njenimi od daleč vidnimi televizijskimi napravami in Vojkovo planinsko kočo (1240 m), skrito v kotlinici za vršnim robom.

Znameniti in cenjeni košutnik

Preostala dva vrhova iz "nanoške trilogije" sta najvišji vrh pogorja, Suhi vrh (1313 m), ki se kljub dobro označenim potem in višinskemu prvenstvu zaradi poraščenosti in z njo povezanim siromašnim razgledom ne more meriti z nižjo Plešo in njeno razgledno odličnostjo po primorski zemlji vse tja do modrih jadranskih voda, še manj "konkurenčen" pa je Debeli vrh (1301 m), saj se ga označene poti izogibajo, pustolovskih mojstrov brezpotij pa je tam zgoraj v primerjavi z obiskovalci Pleše komaj za skromno omembo. Zato pa imajo prav ti kaj občudovati, a ne na širnih obzorjih, ampak pod svojimi nogami in okrog njih. Kadar je narava v cvetju, je toliko vsakršnih rož videti komaj kje, posebna in žlahtna značilnost nanoškega višavja pa je znameniti košutnik, visokorasel in zlatorumen, v veselje očesu in srcu (njegove koreninice cenijo zeliščarji in tisti, ki kuhajo žganje), zato je tudi prav, da lahko v teh odmaknjenih krajih raste v božjem miru.

Kdor prvič prihaja semkaj in bi rad doživel Nanos v vsej njegovi bogati ponudbi, bo začel svojo pot na Razdrtem, se vzpel po južnem pobočju naravnost na Plešo, sem in tja potipal pristno kraško skalo in se oprijel celo kakšne jeklenice ali verige, sestopil pa bo pod Grmado (1207 m), le nekaj nižjo od Pleše, in se mimo znamenite cerkvice sv. Hieronima (izročilo ve povedati, da so tukaj kurili ognje, po katerih so se ravnali mornarji v Tržaškem zalivu) ter prek Reševnika spustil nazaj na Razdrto. Veliko bolj gorniška in tudi daljša je pot iz Gradišča nad Vipavo po zelo zahtevni Furlanovi zavarovani plezalni poti na Gradiško turo (793 m) in od tod do Furlanovega zavetišča pri Abramu (900 m) ter naprej pod Hribačem (1086 m) in Laniškim vrhom (1247 m) do Vojkove koče na Pleši.

To je le dvoje namigov za dvoje različnih okusov, sicer pa nas na Nanos, predvsem na Plešo, pripelje še vrsta drugih poti, celo nekaj cest je med njimi, ki pa naj nam ne bodo v potuho, so pa namig kakšnemu gorskemu kolesarju. To še posebno velja za ceste iz Hrašč pri Podnanosu, iz Sanabora nad Vrhpoljem pri Vipavi in iz Podkraja nad Colom, ki pa ji ne gre jemati pohodniškega značaja, saj je del Slovenske planinske poti.


Dobro je vedeti

Vojkova koča, skrita v dolinici severno za Plešo in njenimi televizijskimi mastodonti, je prijazno planinsko domovanje, zahodneje na Nanoški visoki planoti, v zavetju južno stoječe Šentviške Ture, pa odpira gostoljubna vrata Furlanovo zavetišče pri Abramu. Vsega napisanega o Nanosu je (pre)obilo, zato naj omenim le vodnik po Slovenski planinski poti (Jože Dobnik, PZS, 1998) in kot posebno, zgodovinsko znamenitost vodnik Rudolfa Badjure Izbrani izleti (DZS, 1953), zelo priporočljivo pa je vzeti v roke zemljevid Nanos 1:50.000.


 Mitja Košir

eXTReMe Tracker