Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jetičnik (Veronica)

Arhiv G-L: Gorski vrtovi

  
Socvetja barrelierovih jetičnikov izpod Kamniškega vrha.


Rožnati cvetovi grmičastega jetičnika so cveteli pod Krnčico. Lepo se vidijo žleze na čašah.

 
Čarobni odtenki cvetov skalnega jetičnika z Velike planine se ujemajo z barvo materine dušice.

 
Cvetki alpskega jetičnika so zelo drobni. Fotografirani so blizu piramide (spomenik) na Peskih v Krnskem pogorju.

 
Timijanov jetičnik ima drobne cvetove, zato se zanimiv vzorec pokaže le, če jih pogledamo od blizu.

 
Jacquinov jetičnik ima rad sončne travnike nižjih hribov. Ta je posnet na Vremščici.

 
Ni čudno, da veliki jetičnik nekateri gojijo na vrtu, ko je tako lep.

 
Spet malo drugačen odtenek modre opazimo pri cvetovih vrednikovega jetičnika. Sicer pa barva pri vseh vrstah variira.


Golostebelni jetičnik najdemo tudi na Grintovcu.


Zdravilni jetičnik ima precej blede cvetove. Je to vrsta, s katero se je zdravila svetnica Veronika?

 
Nežno socvetje koprivastega jetičnika.

 
Gorski jetičnik iz gozda v dolenjskih hribih.

 
Cvetovi studenčnega jetičnika so drobni, a kljub temu opazni zaradi intenzivne barve.

 

 

 

ponedeljek, 16. januar 2012, ob 05:29, Alenka Mihorič, ogledov: 14250

Gorski vrtovi: Med cveticami manj znani rod z drobnimi cvetovi, ki ga marsikdo spregleda. Nekatere vrste imajo lahko bogato socvetje.



Jetičniki spadajo v družino črnobinovk (Scrophulariaceae). Večina ljudi pozna perzijski jetičnik kot plevel na vrtu ali njivi, morda nekateri tudi zdravilni jetičnik za čaje, ostale vrste pa samo pravi rastlinoljubci. Vseh vrst jetičnikov je v Sloveniji 33, skoraj polovica jih raste (tudi) v hribih. Za vse jetičnike je značilno, da ima cvet štiri cvetne liste in dva prašnika, čaša pa je prav tako 4-, redko 5-števna.

Barrelierov jetičnik (Veronica barrelieri, prej Pseudolysimachion barrelieri)
Množica cvetov na barrelierovem jetičniku vabi poglede sprehajalcev pod Kamniškim vrhom. Ko na sprehodu vidim lepa modra socvetja tega jetičnika, pomislim na iztekanje poletne sezone. Takrat je večina drugega cvetja že odcvetela, zato lepo popestri travnato pobočje. 15-30 cm visoka rastlina ima pokončno steblo, ki je v zgornjem delu poraslo s štrlečimi, nežleznimi dlakami. Listi so nasprotni, sedeči, podolgovato suličasti; spodnji so grobo nazobčani, zgornji celorobi, dolgi do 9 cm. Cvetovi so bolj dolgi kot široki, s podolgovatimi cvetnimi listi vijoličastomodre barve in imajo nenavaden vonj. Veliki so do 5 mm in združeni v podaljšano grozdasto socvetje. Na steblu je lahko en ali trije grozdi. Čašni listi so porasli s ščetinastimi, nežlezastimi dlakami. Socvetje se razcvetava postopno: najprej zacvetijo spodnji cvetovi. Tako lahko cvetenje traja več tednov. Rastejo na suhih traviščih predvsem na osončenih pobočjih od nižine do montanskega pasu. Večina nahajališč je v zahodni in južni Sloveniji. Cveti od julija do septembra.

Grmičasti jetičnik (Veronica fruticulosa)
Grmičasti jetičnik je našel dom v skalah Porezna.Na skalovju in grušču ali na kamnitih pašnikih od montanskega do alpinskega pasu Alp ali na območju Trnovskega gozda (torej le na severozahodnem delu države) bomo sredi poletja naleteli na nenavaden –  svetlo rožnato cvetoč grmičasti jetičnik. Mojemu fotoaparatu se je nastavil v krnskem pogorju in na Poreznu. Cveti sredi poletja. Rastlina je visoka 10-30 cm, steblo je pri dnu poleglo, a se ne ukoreninja; je pogosto olesenelo. Socvetje je 8-20 cvetno, cvetovi so razvrščeni premenjalno. Cvet je širok 9-14 mm in ima temnordeče žile. Najnižji podporni list je tako dolg kot cvetni pecelj; cvetni peclji in čaše so žlezastodlakavi. Cvetoči poganjki imajo 8-10 letošnjih parov lističev, listi so črtalastosuličasti, daljši od pripadajočih stebelnih členkov.

Skalni jetičnik (Veronica fruticans)
Skalni jetičnik me večkrat spravi na kolena.Če od blizu pogledate cvetove skalnega jetičnika, ne morete ostati hladni. Njihova barva je nekaj posebnega. Večinoma izredno živa modrina se proti sredini cveta spremeni v rdečevijolično in v goltu belo, cvet pa je relativno velik, njegova širina je 10-15 mm. Rastlina je 5-15 cm visoka, ima vejnato in spodaj nekoliko olesenelo steblo. Majhni eliptični listi (8-20 mm) imajo plitvo narezan rob. Venec je razprostrt, ima dva bela prašnika na modrih prašnicah. Rahlo socvetje ima 4-10 cvetov. Čaša, pecelj in plod so dlakavi, a brez žlez. Raste v skalnih razpokah in kamnitih tratah evropskih gorovij, na Britanskem otočju, v Skandinaviji in arktični Evropi, na različnih tleh. Najdemo ga 1200-3000 m visoko, cveti od junija do septembra. Mene so skalni jetičniki razveseljevali na Peci, Veliki planini, Menini planini, Tolstem vrhu (Križka gora) in drugje.

Alpski jetičnik (Veronica alpina)
Drobni alpski jetičniki, fotografirani 3000 metrov visoko na gori Monte Scorluzzo.Najvišje rastoča vrsta jetičnika, saj ga najdemo le nad 2000 metri, je alpski jetičnik. Zelnata trajnica ima podzemne živice za vegetativno razraščanje. Steblo je visoko 5-15 cm in štrleče dlakavo. Listi so pri dnu manjši, po steblu navzgor se večajo (10-25 mm), v zgornjem delu pa zopet manjšajo, so celorobi ali plitvo nazobčani in skoraj goli. Socvetje je majhen, zgoščen grozd s 3-8 cvetovi. Dlakavi, temni čašni listi, ki jih je največkrat 5, so pri dnu zrasli. Venčni listi so temno modri, v goltu belkasti, pladnjasti, cvet pa ima premer le 4-7 mm. Venčni roglji so nekaj daljši od cevi. Plod je sploščena žlezastodlakava glavica. Malo rožico bomo lahko videli cveteti v drugi polovici poletja, saj sneg na takih višinah pozno skopni. Rastišča so na vlažnem grušču, na snežnih tleh med apnenčastimi škrapljami. Rastlina uspeva v gorovjih srednje in južne Evrope, v arktičnih predelih in na Grenlandiji. Sama sem jo pri nas opazila na Grintovcu, na Prehodavcih, Mangrtu in še kje. Pri nas uspeva podvrsta Veronica alpina subsp. pumila, v arktičnih krajih pa Veronica alpina subsp. alpina. Čudno, kajne – po moje bi moralo biti poimenovanje obratno, saj Arktika nima Alp.

Timijanov jetičnik (Veronica serpyllifolia)
Ta timijanov jetičnik je rasel na pašniku na Kofcah.Med pogostejšimi jetičniki tega lahko vidimo skoraj povsod. Visoko v gorah, v pasu ruševja in gorskih pašnikov, bomo verjetno naleteli na podvrsto (subsp.) humifusa, ki je nižje rasti, le do 10 cm, in ima do 20 cvetov v socvetju, medtem ko lahko podvrsta serpyllifolia zraste do 35 cm in so tudi cocvetja lahko precej bogatejša. Ta jetičnik ima nadzemne pritlike. Steblo je pri dnu plazeče, nato se v loku dviguje navzgor. Je okroglo, golo ali raztreseno puhastodlakavo, v zgornjem delu tudi žlezasto. Listi so jajčasti in zaobljeni, goli ali nekoliko kratkodlakavi ter bleščeči. Cvetovi so v ovršnem socvetju. Venec je bel z modrimi žilami, pri gorski podvrsti pa lilastomoder. Podporni listi so suličasti, znatno manjši od stebelnih in tako dolgi kot cvetovi ali njihovi peclji, to je do okoli pol cm. V primerjavi z drugimi jetičniki so cvetovi timijanovega med manjšimi. Tudi to je eden od razlogov, da cvetico med travo spregledamo. Cveti od maja do avgusta. Glavica (plod) je srčasta in žlezasto dlakava.

Jacquinov jetičnik (Veronica jacquinii)
Jacquinovi jetičniki krasijo Vremščico in mnoge druge travnate vrhove ter pobočja.Na sončnih suhih travnikih, v svetlih gozdovih in med grmovjem so rastišča jacqiunovega jetičnika. Najlažje ga prepoznamo po tem, da ima liste pernato deljene na ozke roglje. Pokončno steblo je visoko do 50 cm in enakomerno olistano. Cvetoči poganjki so daljši od 10 cm in rastejo iz zalistja stebelnih listov. Rastlina je dlakava. Cvetovi so intenzivno nebesno modre barve, roglji venca so suličasti. Venec je širok 7-10 mm. Rastlina cveti od maja do julija. Nahajališča so na območju jugovzhodnih Julijcev, predalpskih, preddinarskih, submediteranskih in subpanonskih predelov. Sama sem največ teh lepih jetičnikov videla na Vremščici in na Kumu v Zasavju.

Veliki jetičnik (Veronica teucrium)
Veliki jetičnik si zasluži svoje ime.Med gorskimi jetičniki je ta najbolj postaven in opazen, saj zraste celo do enega metra višine, čeprav tako visokega redko vidimo. Navadno je rastlina visoka okoli pol metra. Steblo je pokončno in enakomerno dlakavo. Listi so podolgovato jajčasti, ostro nazobčani, največ trikrat tako dolgi kot široki in imajo široko sedeče dno. Socvetja so grozdasta, dolgopecljata, neolistana. Na vrhu cvetnih poganjkov sta vsaj dve precej razviti listni dvojici. Cvetovi so temno-nebesnomodri in široki kar 12-18 mm. Ponekod jih gojijo na vrtu za rezano cvetje. Glavica je podolgovata in ni žlezasta, čaša pa je 4-5 listna. Raste ob poteh, med grmovjem, na gozdnih travnikih od nižine do gorskega pasu in je raztresen po vsej Sloveniji. Cveti sredi poletja. V tujini uspeva nekaj podobnih podvrst z imenom Veronica austriaca. Podobno, še večjo vrsto najdemo na močvirnatih travnikih nižin in se imenuje dolgolistni jetičnik (Veronica longifolia).

Vrednikov jetičnik (Veronica chamaedrys)
Šopek vrednikovih jetičnikov je na prisojnem pobočju zacvetel že zgodaj spomladi.Je najbolj razširjena vrsta jetičnikov pri nas. 10-30 cm visoka rastlina s prileglim do pokončnim steblom, ki je okroglo in dvoredno štrlečedlakavo in ima kratke podzemne pritlike, v zgornjem delu pa so dlake žlezaste. Jajčasti listi so kratkopecljati, topo nazobčani. Cvetovi so v rahlih ovršnih, neolistanih, grozdastih socvetjih. So temnomodri in široki 1 cm. Glavica je trikotna in močno sploščena. Štirje čašni listi so kratkodlakavi in žlezasti. Raste na travnikih, pripotjih, med grmovjem in v gozdovih od nižine do subalpinskega pasu po vsej Sloveniji. Cveti od aprila do avgusta. Raste tudi drugod v Evropi, zah. Aziji in na Kanarskih otokih.
Podobno kot zdravilni jetičnik se uporablja v zdravilstvu, le da ima šibkejše zdravilne učinke.

Brezlistni ali golostebelni jetičnik (Veronica aphylla)
Golostebelni jetičniki rastejo visoko v planinah; slika je z Mangrtskega sedla.Ime te nizke rastlinice pravzaprav zavaja, saj listi obstajajo, le da so manj opazni, ker so pri tleh. Na do 6 cm visokem, puhastodlakavem, tankem, temnem steblu so malocvetna socvetja (2-6 cvetov) v obliki češuljastega grozda. Stebla obstransko izhajajo iz listnih pazduh. Majceni listi (10-15 mm dolgi) so v navideznih rožicah in so eliptični do široko narobe jajčasto lopatičasti, po robu pa neizrazito nazobčani. Lilastomodri cvetovi s temnejšimi žilami imajo pladnjasto razširjene, široko zaokrožene roglje in zelo kratko venčno cev, široki so do 8 mm. Plodna glavica je modrikasto rdeča. Golostebelni jetičnik je eden redkih jetičnikov, ki ga bomo našli izključno v visokogorju, od 1500-3000 m nad morjem na kamnitih traviščih z apnenčasto podlago v Alpah in drugih gorovjih srednje in južne Evrope. Cveti od julija do septembra.

Zdravilni jetičnik (Veronica officinalis)
Na Veliki planini je veliko primernih rastišč za zdravilni jetičnik.Poleglo steblo te 10-20 cm visoke rastline se ukoreninja in je mehkodlakavo, v zgornjem delu žlezasto. Jalovi poganjki tvorijo majhne preproge. Listi so kratkopecljati, jajčasti, fino nazobčani in mehkodlakavi. Socvetja so pokončna, dolgopecljata, mnogocvetna. Cvetovi so svetlomodri ali lilasti, široki 6-7 mm. Cvetni peclji so dolgi do 2 mm, krajši od trikotne, sploščene, žlezastodlakave glavice. Čaša je na površini dlakava. Rastišča so v svetlih gozdovih naših gorovij, radi imajo poseke in gozdne obronke ter pašnike z zakisanimi tlemi. Zdravilni jetičnik najdemo vse do visokogorja in je pogost po vsej Sloveniji, drugod po Evropi, v Aziji in S. Ameriki. Cveti od maja do avgusta. Vsebuje grenčine, čreslovine, eterično olje, maščobo, vosek, sladkor, manitol, avkubozid in verjetno tudi saponin. V medicini se uporablja kot sredstvo za izkašljevanje, za boljšo prebavo, za odvajanje vode, za boljše izločanje mleka, za celjenje ran, za čiščenje krvi, pri boleznih dihal, ledvičnih boleznih, skrofulozi in nekaterih kožnih boleznih. V srednjem veku se je uporabljal proti jetiki (od tod ime). Po legendi naj bi Kristus svetoval to rastlino sv. Veroniki zoper njeno bolezen. Surova rastlina je v večjih količinah strupena.

Koprivolistni jetičnik (Veronica urticifolia)
Koprivasti jetičniki ob poti na Kokrsko sedlo.Precej visoko (20-70 cm) pokončno steblo razvejajo cvetni poganjki s socvetji v nežni rožnati barvi. Kot pove ime, oblika listov spominja na tiste pri koprivi. Na dnu nežnega cvetnega poganjka ni listnih dvojic ali pa so te neznatne. Plodni peclji so upognjeni, vsaj dvakrat daljši od podpornega lista. Listi so celi in nazobčani, nasprotni in sedeči. Rastlina je dlakava, a brez žlez. Socvetja rastejo iz zalistja zgornjih stebelnih listov. Cvetovi imajo premer 8 mm, cvetijo od junija do avgusta 1000-2000 m visoko na gorovjih srednje in južne Evrope. Rastejo v gozdovih in na senčnih mestih, ponavadi na apnenčastih tleh. V Sloveniji so med pogostimi jetičniki, manjkajo le v severovzhodnem delu.

Gorski jetičnik (Veronica montana)
Gorski jetičnik ljubi senčna gozdna tla.Precej redkeje je po naši deželi posejan ta jetičnik, ki ima rad senčna rastišča vlažnih listnatih gozdov v gričevnatem in gorskem pasu predalpskega, dinarskega, preddinarskega in subpanonskega območja. Cveti od maja do julija. Je 20-30 cm visok, steblo je poleglo do kipeče, štrlečedlakavo. Jajčasti, dolgopecljati listi so topo nazobčani, dolgi 15-30 mm. Cvetove ima v obstranskih, rahlih socvetjih z 2-8 cvetovi. Ti so bledomodri, široki do 1 cm, temno progasti. Cvetni peclji so tanki in mnogo daljši od širokojajčaste, ploske, žlezastoresaste glavice.

Studenčni jetičnik ali bobovnik (Veronica beccabunga)
Kje raste studenčni jetičnik, izda že njegovo ime.Ko hodim ob kakšnem gorskem potočku, jarku ali mimo studenčnega povirja, pogosto prav v vodi zagledam bogato razraslo bleščečo zeleno preprogo eliptičnih listov, med katerimi so živomodri drobceni cvetovi. Sama rastlina lahko zraste do 50 cm, saj ji hranil v povirnem blatu ne primanjkuje. Če je steblo poleglo, se lahko na členkih ukoreninja v podlago. Je okroglo, polno in golo. Mesnati listi so celi ali plitvo nazobčani. Cvetovi rastejo na obstranskih socvetjih, ki rastejo iz zalistja stebelnih listov. Cvetovi so veliki le 4-7 mm. Glavica (plod) je skoraj okrogla, plitvo izrobljena. Nahajališča studenčnega jetičnika so raztresena po vsej Sloveniji od nižin do visokogorja. Poleg Evrope raste tudi v Aziji do Himalaje in Japonske. Mlade rastline se uporabljajo v prehrani (kuhani poganjki za solate); ponekod naj bi jih celo gojili. Cvetoča zel se uporablja v ljudski medicini v podobne namene kot zdravilni jetičnik, poleg tega pa še proti kamnom v mehurju,  pri jetrnih boleznih in proti zunanjim čirom.

Kar preveč sem vas utrudila s temi jetičniki, kajne? Ko je pa toliko vrst in krivično bi bilo katero od njih prezreti!



Alenka Mihorič



Literatura:
 
- Martinčič, A.,  2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.



 

eXTReMe Tracker