Metod Škarja: Gor sem šel iz Kamniške Bistrice in vzel s seboj tudi smuči; računal sem, da bo zaradi lege tudi po sedlu dol nižje zapihano kot drugod.
Nekaj več snega se prične v gozdu od klopce naprej. Kokrško sedlo je nekaj trde, nekaj mehke klože, pa trdi predeli, ki jih dopoldne omehča sonce. Delale so se cokle, ponekod tudi iz tistega centimetra odpuščenega snega, ko je bilo že vse skupaj v senci in je že pomrzovalo nazaj. Šele višje v globoki senci tega ni bilo več.
Na prečnici proti Jamam spet cokle, snamem dereze in tako ob danih razmerah sredi dneva vse do vrha. Do Grintovčeve strehe precej odpuščeno, potem pa gost suh, od vetra predelan sneg, s kristalčki trdega ivja vsepovsod in seveda tudi precej večjih skupltur, ki jih je naredil veter iz oblakov preteklih dni.
Veter, ki je občasno po Kokrskem sedlu še močno pihal navzdol, je v glavnem popustil, pa tudi popolnoma se je zjasnilo (zjutraj sem na vožnji še občudoval velike ribe nad Grintovci).
Svetloba značilna za zimske dni, ves dan enako, potem pa zelo hitro konec. Tako se na vrhu, ko prične rumeneti, nenadoma zavem, da bo treba pohiteti (uro sem pozabil doma). Hitro se pripravim, a za slikanje si vseeno vzamem čas.
To, kar je sledilo, je bila prava poezija viskokogorskega smučanja v trdi zimi. Pričakoval sem vse mogoče, predvsem pa spihan sneg in kako zoprno kložasto skorjo in tudi po slikah zgornji del ne izgleda prav užiten. Ampak smuka po teh kristalčkih s podlago, ki je ravno prav gosta, je bilo enkratna in odtehta tudi kakšen pršič. Ravno prav zagrabijo smuči in lepo jih nese okrog ovinkov. Tako odvijugam dol med večjiimi ivnatimi tvorbami.
Nižje postane podlaga ponekod premehka, treba je izbirati. Na voljo sta še mehka in trda kloža, ki pa se lahko predre -ampak vedno se da najti pravo podlago. Zadnji del do rampe se kljub travam in kamnom da lepo smučati po napihanih delih. Rampo oddrsam, ponekod je trdo, drugje kloža, ponekod se lahko predre; nisem riskiral zavojev.
Na prečnici do Kokrskega sedla ravno ujamem zahod sonca. Žal mi zmanjka baterij, tako da ne morem narediti več posnetkov. Po Kokrskem dol se najprej držim bolj mehke klože (zanimivo, gor grede sem tu napravil preizkus in z obema rokama nisem mogel potisnti bloka dol). Potem nadaljujem po gosti kloži, ki jo je obilo napihane v grabnu. Tudi potem, ko pot zavije v gozd, nadaljujem po grabnu, ki ga je veter lepo zapihal še daleč dol. Sto višinskih metrov je zelo v redu, še vsaj nadaljnjih sto pa se tudi da lepo odsmučati predvsem stransko in s kakimi zavoji na bolj zapihanih mestih brez pretiranih stikov s skalami (to je približno do tam, ko se pot spet približa grabnu). Do sem je bilo dovolj svetlo, da je šlo brez svetilke. Naprej še sestopim po grabnu, ki je lep za hojo (pot pa trda in delno ledena). Na pot prestopim šele na začetku zadnjega gozda.
Metod Škarja