Dnevnik - Vanja Alič: Sabotin nad Solkanom vsako leto obišče nekaj tisoč pohodnikov in kolesarjev
Hrib Sabotin, ki se strmo dviga nad reko Sočo in se prek nje spogleduje s Sveto goro nad Solkanom, je ena najbolj priljubljenih in najbolj obiskanih izletniških točk na Goriškem. K temu je pripomogel tudi projekt Sabotin - park miru, s katerim so obnovili poti in poskrbeli za informacijske točke, v nekdanjih karavlah pa uredili planinski dom in dom veteranov vojne za Slovenijo.
Sabotin je vredno obiskati ne samo zaradi burne zgodovine, ampak tudi zaradi izjemnega razgleda in naravnih znamenitosti. Območje Sabotina ima pestro rastlinstvo. Tu se stikajo tri velika floristična območja Evrope: submediteransko, dinarsko in predalpsko. Pomembno je tudi za živalstvo, predvsem za nekatere redke vrste ptic, ki imajo tod življenjski prostor in selitveni koridor.
Boji na soški fronti
Nekoč krvava gora je prepredena z jarki in kavernami. Izkopali so jih vojaki italijanske armade in avstro-ogrske vojske, ki so v letih 1915-1917 tod merili moči v dvanajstih bitkah na soški fronti.
Zaradi svoje lege nad Gorico je bil Sabotin ključna točka avstrijskega obrambnega sistema. Položaje na Sabotinu so začeli Avstrijci utrjevati leta 1915 pred začetkom spopadov. Za oskrbovanje s hrano in strelivom so iz doline Soče napeljali vzpenjačo. Uspešno so jih branili do šeste soške bitke avgusta 1916, ko so Italijani zavzeli Sabotin, mesec pozneje pa tudi Gorico. Avstro-ogrske enote so se umaknile na vzhodni breg Soče. Italijani so kaverne preuredili za svoje potrebe in vanje namestili topove, s katerimi so obstreljevali avstro-ogrske položaje na Kuku, Sveti gori, Vodicah in Škabrijelu. Vojaki so v kavernah spali na lesenih pogradih, hrana je bila preprosta in neredna, vojake pa so nadlegovale tudi uši. Oficirji so si kljub splošnemu pomanjkanju privoščili precejšne razkošje, pri poveljstvu pa so postavili celo kad za kopanje.
Pešpoti in kolesarske poti
Na Sabotin se je mogoče povzpeti po več poteh. Najbolj priljubljena je s sabotinske ceste po južni poti, tod vodi tudi učna pot, proti ruševinam nekdanje cerkvice sv. Valentina. Najbolj zahtevna je južna pot, ki je strma in zaradi melišča primerna za bolj izkušene pohodnike.
Obiskovalce tukaj na hladno vojno spomnijo bunkerji in opazovalnice, ki v glavnem propadajo. Tu je na italijanski strani tudi karavla, kjer ponoči svetijo lučke v barvah italijanske zastave, na z doline najbolj vidnem delu gore pa se vidijo ostanki napisa Naš Tito, ki so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zgradili mladinci in vojaki v čast takratnega kongresa jugoslovanske mladine. Na Sabotin se je mogoče po označenih poteh povzpeti tudi s kolesom, in sicer iz Gonjač ali Podsabotina na slovenski strani in Pevme v Italiji.
Od Triglava do Benetk
Na najvišji točki Sabotina, 609 metrov visoko, je tudi informacijska plošča, ki obiskovalcem pomaga, da se znajdejo in najdejo Triglav, Krn, Rombon, Matajur, Dolomite, Učko, Slavnik, Nanos, Jadransko morje, Benetke, Tržič, Savudrijo in druge kraje, planote ter planinske vrhove. Na najvišji točki je tudi pečat in vpisna knjiga, ki zaradi dotrajanosti komaj zasluži to ime. Že prve dni v letošnjem letu se je v knjigo vpisalo več kot 300 pohodnikov. Prva sta bila letos Zvonko in Marija iz Podsabotina, zadnja v letu 2011 pa Gaja Mavri. Do konca leta jih na gori pričakujejo nekaj tisoč.
Vanja Alič