Celjski tednik - Tine Orel: v Švici imajo Institut za proučevanje snega in plazov (Davos, Weissfluhjoch). Internacionalna unija planinskih društev je za letošnjo zimo organizirala poseben internacionalni »lavinski tečaj«, ki pa se ni vršil, ker je bilo premalo prijav.
Internacionalizem je tu odpovedal, s tem pa ni rečeno, da raziskovanje tega usodnega pojava ni potrebno v vsaki deželi, ki se ponaša z gorami. Tudi pri nas, saj ni prva zima, ki nam je s plazovi iztrgala nekaj mladih ljudi. Pri nas o kakem sistematičnem proučevanju plazov doslej ni bilo govora, prav pa bi bilo, da nas kdo seznani z ugotovitvami vodje švicarskega instituta dr. ing. Bucher Edvina, ki je izdal pred kratkim knjigo o plazovih in snegu. Knjiga zahteva od bralca znanje fizike in matematike, a tudi potrpljenja, kakor ugotavlja nek švicarski poročevalec. Imeli smo tudi pri nas velike plazove. Doslej je bil menda največji oni pod Storžičem. Reševanje je bilo seveda primitivno. Drugod imajo posebne dresirane pse, nemške ovčarje, ki morajo večkrat čez zimo napraviti preizkušnjo. Dresura je komplicirana, ker je treba imeti ljudi, ki se puste zakopati v sneg. Po nesreči mora biti pes takoj na mestu, ker ko ponesrečenec zmrzne, je zmerom manj možnosti, da ga pes zavoha. Pes mora priti na neprehojen plaz, ker sicer ga drugi vonji zapeljejo in zmedejo. Zadnje čase govore o posebnem švicarskem aparatu, ki najde človeka pod snegom, če ima le količkaj kovinastega na sebi.
Pri nas je Gorska reševalna služba organizacijsko lepo izvedena, nima pa nobenih posebnih pripomočkov za reševanje izpod plazov. Reševalne postaje niso opremljene z lopatami, nimajo sond, da o čem drugem ne govorimo. Mislimo si nesrečo nekje na Planjavi, na Ojstrici, nad Belo, nad Presedljajem. Obveščevalna točka, najbližja, ki je pri roki, je dom na Korošici, vso zimo odprta, je brez reševalne opreme, brez specialnih nosil in prevoznih smuči, brez lopat, brez ene same sonde. Iz Kamniške Bistrice do pod Planjave je celih 5 ur hoda v dobrih razmerah, iz Luč pa 7 ur. Reševalna postaja v Lučah ima nosila in smuči, eno samo sondo, nič lopat itd.
Večja skrb za opremo gorske reševalne službe je danes potrebna že zaradi množičnega razvoja planinstva in alpinistike. V Angliji. Švici, Franciji pa tudi drugod zadnje čase razmišljajo kako bi ta silni povojni razvoj zaustavili. Angleški klubi so že uvedli strožje zahteve za sprejem. Švicarski so sicer bolj demokratični, a vendarle s skrbjo gledajo na nove pojave v gorah. Vodilna generacija alpinistov v Franciji prav tako ni zadovoljna z vedno večjim številom posetnikov gora. Pri nas problema ne postavljamo tako. Mi smo takoj po osvoboditvi načelno usmerili fizkulturo, torej tudi planinstvo in alpinistiko v množičnosti z določenim namenom, da se namreč demokratizira in postavi v službo naše družbe in njenih nalog.
Zmerom bolj pa stopa tudi pri nas v ospredje problem vzgoje mladih planincev in alpinistov. Nič več ni govora o planinski družini, planinska skupnost je ideal, ki ga je zmerom manj, namesto da bi bila zmerom trdnejša.
N. pr. včasih je bilo pozdravljanje v gorah samo po sebi umevno, danes ga ni več; pojavlja se težnja za čim bolj športnim alpinizmom brez vsake kulturne vsebine. Kljub organiziranemu vodstvu tečajev in odsekov, pred nami, ni tistega rezultata, ki smo ga pričakovali. Tatvine po kočah, surovo obnašanje mladine nasproti starejšim in mlajšim, nepravilen odnos do ljudske imovine, do pozitivne tradicije, prehitevanje v razvoju, brezglavo hlastanje za uspehi, to so stvari, ki mečejo senco na naše bujno se razvijajoče planinstvo.
Tudi na plazu pod Korošico na Inkretu se je pokazalo nekaj senčnih strani. Prvič o subjektivnih vzrokih nesreče: nevednost in neizkušenost. Toda kdo bi mogel terjati od mladega človeka izkušenosti. Neveden pa ne bi bil smel biti, saj če ima veselje do gora ima dovolj priložnosti, da se o nevarnosti pouči.
Zapadlo je poldrugi meter novega snega na gladko zledenelo podlago. Da bi varneje prišli v dolino, so se nekateri Ljubljančani odločili za sestop v Vodole in Luče. Čez Presedlaj je namreč pri Studencu nad Belo, kjer se je lani ponesrečil Suhač, res nevarno, da pa se kočljivo mesto obiti po grebenu. Kdo je delal gaz, ne vem, družba je bila številna, med njo celo nekak vodja tečaja, oz. smuškega izleta iz Gornjega grada. Namesto da bi gazili sneg od Sedlca proti Vodolam čim bolj desno, da bi se izognili strmemu pobočju Koroškega vrha in Deske, so na Inkretu spodrezali strmo travnato vesino višje letne steze. Ta seveda strmino prečka, da se izogne vijugi navzdol in navkreber, če bi prvi gazil po grebenčku proti strmini ali če bi se lotil snega po dnu konte, bi do plazu ne moglo priti. Pa tudi če bi se bil sprožil, bi jih na protistrmini ne bil dosegel. Naklonina spodrezane snežne strmine je najmanj 35°, torej več kot dovolj, da nastane kateri koli izmed šestih vrst plazov. Res v tem predelu ne pomnimo plazu. Toda teorija pri plazovih se praksi voljno umika. Letošnja zima je popolnoma drugačna od lanske, formula za plaz, ki ni odvisna samo od temperature, od kvalitete snega od strmine, marveč tudi od razmerja med posameznimi snežnimi plastmi, je letos drugačna kot lani ali pred 10 leti. Ko smo pri reševanju 20. 1. 1950 v drugič zmagovali pot iz Vodol proti Inkretu, smo so previdno izognili plazu tam, kjer smo aprila ali maja brez vsakega pomisleka odrezali s smučmi na katerikoli strani strme žlebaste grape. Suh pršen sneg se je mlel pod nogami in se ves živ podsipal, kakor da bi vrel.
Plaz na Inkretu je bil suh, mokast, mizasti plaz (Schneebrettlavine). Odkrhnila se je plast snega s 60 do 70 m visoke vesine in se potegnila v konto pod njo. Tak plaz je življenju nevarnejši kakor moker. Naša knjiga o prvi pomoči (dr. Derganc) govori, da so bili primeri, ko so ponesrečenci pod plazom živeli več dni. V švicarskem listu »Les Alpes« beremo, da je to mogoče do 20 ur. Pršni plaz zamaši usta, nos, ušesa in ko se pri ustavljanju nabija okoli človeka, je njegov oklep strašnejši od mokrega. Toda če je ponesrečenec pravočasno izkopan, je možno, da oživi kakor utopljenec. Pri pršnem plazu je možnost minimalna, razen če pomoč ni takojšnja. Ponesrečenec se namreč zaduši v najkrajšem času.
Kako je ravnala družba smučarjev v plazu pod Desko?
Označila je približno mesto, kjer naj bi ponesrečenca ležala, in se pri tem zmotila za 15 do 20 m po širini in dolžini. Toda to je mogoče. Plaz je odložil svoje žrtve na svoje robove. Zaradi slbega vremena in razmeroma pozne ure — ob 3. popoldne — pa so vsi odšli v Luče, javili nesrečo mimogrede pri Planinšku in na postaji NM, ki je dobila zvezo s Celjem ponoči od 18. na 19. januar. Nato so se razšli vsi razen Ljubljančana Kobija, Žitnikovega prijatelja, ki je reševalno odpravo pričakal v Lučah. Prej omenjeni vodja ni štel za primerno, da javi nesrečo na Kladju pri Poljanškovih, pri očetu in materi ponesrečenke, čeprav je nosila njegov nahrbtnik, niti to, da bi kot najizkušenejši spremljal reševalno odpravo 19. januarja zjutraj. Na misel mi je prišel Joža Čop, ki je pri svojih 54 letih 3 dni prebil v steni, v viharnem vremenu, sam izplezal, ponovno bivakiral brez hrane, prišel v Vrata pa se z reševalno odpravo takoj odpravil nazaj na Plemenice. Zakaj? Da pokaže, kako nobena utrujenost ne sme uničiti skrbi za sočloveka, za tovariša, pa naj bo to kdorkoli. Pot iz Korošice do Luč pa se tudi v slabih razmerah ne more primerjati z napori v Čopovem stebru.
Za mladega človeka gotovo ne bi bilo nič preveč, če bi ostal čim bližje mestu nesreče, vsaj pri Planinšku ter na vse zgodaj odrinil nazaj na Inkret z ljudmi, ki jih je imel pri roki. Če bi jih noben drug ne spravil skupaj, bi jih bil oče ponesrečenke, sam nosač. Tudi med gozdnimi delavci je bilo več naših zimskih nosačev. To vse kaže, da je manjkalo čuta odgovornosti do sočloveka in sleherne rahločutnosti in sočutja do svojcev. Ni govora o pravem planinskem tovarištvu. Skrb za ponesrečenca je nekaj, kar spada k človeški kulturi, tudi v primeru, če ni več verjetno, da bo še živ. Čemu potem še kakšna beseda o humanizmu, ki naj ga vzgaja planinstvo? Čemu potem govoriti o vrlinah, ki naj krase planinca in alpinista, če ne bomo smeli terjati od njega požrtvovalnosti neustrašenosti in tovarištva?
Še besedo o GRS. GRS ima v Sloveniji več baz (Ljubljana, Kranj, Jesenice, Celje, Bovec), od katerih ima vsaka svoje postaje in obveščevalne točke. Centrala je na Jesenicah in jo vodi Uroš Župančič. V našem primeru je bila obveščevalna točka Kladnik, kjer pa se nobeden od družbe ni oglasil, reševalna postaja pa Luče, ki jo vodi tov. Herle. GRS je poslovala v redu. Tov. Herle je organiziral delavce in takoj obvestil bazo Celje, ki se je odpravila na pot ponoči 19. januarja, baza Ljubljana pa je bila obveščena 19. januarja zjutraj ter še isti dan prispela k Planinšku s prepotrebnimi sondami, brez katerih bi se reševanje zavleklo še za kak dan. Tako pa so se reševalci ukvarjali s plazom 19. in 20. januarja do pol treh. Reševanje je potekalo v hudem snežnem metežu, mrazu in vetru, poleg tega pa je bilo treba še pred nočjo iskati zavetja v Planici, 20. januarja pa ponovno pregaziti zameteno gaz in nov sneg.
Zaključek: Odstopiti od ture ni sramota. Z goro se ni šaliti, kadar se razbesne vremenski elementi. Ni vsak za vse, a za zimsko alpinistiko in zimsko planinstvo še celo ne. To je gotovo najtežji šport in terja celega človeka. Ne precenjuj svojih moči! V skromnem plazu, dolgem 60 m, širokem 30 do 40 m, se izgubiš kakor smet, da te 9 ur išče 20 ljudi. Če pa že nastopiš tvegano pot, te s tistim trenutkom z vsemi soudeleženci veže tovariška vez. Vsi za enega, eden za vse, staro geslo, a v vsaki družbi moško, častno in za kulturno sožitje v gorah nujno potrebno. Prebudimo ga pri vseh!
Tine Orel
Celjski tednik, 28. januar 1950