Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brana - gora smrti - zakaj?

sobota, 19. februar 1983, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 8309

Kamniški občan (1983) - Cene Griljc: Osemnajst jih je že umrlo na tej gori. Največ pozimi. Vsak izmed umrlih je hotel samo na njen vrh in nič več. Res velik davek za tako skromne želje. Kdo je zanj kriv?

Brana prav gotovo ne. Klici s te gore so prepogosti. O njih gorski reševalci veliko razmišljamo in iščemo odgovore. Niso krive gore, takšne so kot v svoji prvobitnosti, le človek jih vedno bolj osvaja in one osvajajo človeka. Spreminjamo se torej ljudje.
Če v življenju počenjamo marsikaj za vsako ceno, potem tega ne delajmo v hribih. V gorah je pri vsakem vzponu nekaj tveganja, zakaj torej nepripravljeni in v neprimernih razmerah hočemo cilj, ki brez še večjega tveganja ni dosegljiv. Doseči vrh je nekaj vzvišenega, siliti k vrhu za vsako ceno in umreti za nič, pa je neodgovorno in noro. To ni več alpinizem in kdor tako dela, ni alpinist. Mnogi, ki so umrli na Brani, so precenjevali svoje moči in izkušenost in prav bi bilo, da so nam te žrtve le v poduk in ne strah pred gorami.
Brana. Tudi sedemnajstletnemu Cirilu je vzela življenje. Sam se je v začetku februarja odločil za vzpon na Brano po Bosovi grapi. Dan je bil prečudovit in snežne razmere odlične. Sredi popoldneva je dosegel vrh Bosove grape, kjer se je srečal z navezo dveh alpinistov. Ta dva sta kmalu sestopila po Bosovi grapi, Ciril pa se je odločil za vzpon do vrha Brane in sestop po severnem pobočju na Kamniško sedlo. Po tem srečanju ga nihče ni več videl, čeprav je bilo ta dan še več drugih alpinistov na Brani. Reševalci smo za njegovo nesrečo izvedeli šele tri dni kasneje. Brana je bila v megli in snežilo je.
Takoj smo odšli proti Kamniškemu sedlu. Tik pred mrakom smo na severnem pobočju našli plezalno vrv, dokaz, da se je tu nekaj zgodilo. Nastopila je noč in iz megle je vse močneje snežilo. Morali smo prenehati z iskanjem.
Četrti dan zgodaj zjutraj smo nadaljevali. Pihal je veter in še je snežilo. Reševalci so se spustili po vrveh globoko na severno pobočje Brane, kjer so že strašili pršni plazovi. Kmalu so našli kos pretrgane pomožne vrvi. Celjski reševalci, ki smo jih k sodelovanju poklicali že ponoči, so bili že pod steno Brane nad Okrešljem. Prosili smo jih, na iščejo pod steno in pazijo na plazove.
Naše domneve so bile točne.
»Našli smo pogrešanega Cirila in odnesli ga bomo v Logarsko dolino,« so sporočili reševalci iz Celja. Zahvalili smo se drug drugemu za sodelovanje in zagazili v globoki sneg proti Pastircem, brez zle slutnje, da Brano zapuščamo samo za nekaj dni. Vzrok Cirilove nesreče bo ostal nepojasnjen, še ena skrivnost Brane.

Devetnajstega februarja je Brana zahtevala novo žrtev. V spodnjem delu Bobnarja je snežni plaz odnesel dvajsetletnega Luko, njegova soplezalka Ines pa se je med klici na pomoč sama spustila po vrvi pod steno. Bila je močno pretresena in le medlo se je spomnila nesreče. Klice na pomoč je slišal Kamničan Boris Štupar in poskrbel za obvestilo postaji milice v Kamniku. Nesreča se je domnevno zgodila od dvanajste do štirinajste ure. Helikopter RSNZ je prve reševalce odnesel proti Brani kmalu po šestnajsti uri, potem pa je uro in pol pregledoval Bobnarja in iskal sled za Lukom. Medtem so tudi že reševalci vstopili v steno. Nastopila je noč in helikopter je odletel v bazo, pod Bobnarja pa so prišle nove naveze reševalcev. Okrog dvajsete ure zvečer smo v snežnem plazu pod Bobnarjem našli nahrbtnik, medtem pa je na plaz že prišel vodnik z lavinskim psom. Iskal je precej časa, vendar brez uspeha. Reševalci smo ob prižganih baklah sondirali plaz, tudi brez uspeha. Ura je bila polnoč. Po radio zvezi smo bili obveščeni, da iz Ljubljane prihajajo še reševalci z dvema lavinskima psoma. Prav tako smo po radio zvezi dobili pojasnilo soplezalke Ines iz bolnišnice, da je prijatelja Luko zadnjič videla nekaj metrov nad ležečim nahrbtnikom, potem pa ga je popolnoma zasul snežni plaz in nič več ga ni videla. Tudi reševalci so se vrnili iz stene in morali smo počakati na lavinske pse. Luna je že zdavnaj zašla za Kalškim grebenom in popolnoma se je stemnilo.
Končno. Prišli so reševalci s psi. Po krajšem počitku je odšla na plaz psička Asa in po petnajstih minutah iskanja dala znak, da je nekaj našla. Ni se zmotila. Tam, kjer je obstala, je v plazu ležal Luka in previdno smo ga odkopali. Bil je tričetrt metra globoko. Ura je bila petnajst minut po polnoči. Namesto sveč so krog Luke gorele bakle, mi pa smo nemo strmeli v beli prerani grob mladega človeka.
Zakaj je umri? Tega nihče ni hotel, ne on, ne gora. Snežne razmere za plezanje v Bobnarju res niso bile primerne, celo nevarne. Plezalca sta vstopila prepozno, sneg na vrhu Bobnarja se je v opoldanskem soncu odjužil in sprožil se je snežni plaz. Plezalca bi to nevarnost morala slutiti in če sta jo, zakaj sta vseeno hotela priti na vrh. Zakaj?

Cene Griljc
Kamniški občan, 28. februar 1983
 

eXTReMe Tracker