Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zamedena šola v naravi

torek, 10. februar 1976, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1335

Javna tribuna (1976) - F. Rozman: ... V torek, 10. februarja, se je 43 petošolcev iz osnovne šole Franc Marn iz Vodic v spremstvu petih pedagogov-smučarskih učiteljev in medicinske sestre odpravilo na Komno, kjer so v lepem vremenu brezskrbno smučali vse do petka, 13. februarja, ko je pričelo močno snežiti.

Zapadlo je toliko snega, da sploh niso mogli več misliti na vrnitev. Telefonska zveza z dolino je bila prekinjena, zmanjkalo je elektrike. Tudi hrane niso imeli več veliko, vendar spremljevalci niso izgubili glave. Otrokom niso pripovedovali o preteči nevarnosti, temveč so raje pripravili več predavanj o nevarnostih v gorah, prvi pomoči, organizirali razne družabne igre, obenem pa že prek žičničarja dobili sporočilo, naj se ne vračajo v dolino.

Obilne snežne padavine pa so skoraj več skrbi povzročile ljudem v dolini. Ravnatelj osnovne šole »Franc Marn« iz Vodic Ivan Sivec je že v ponedeljek, 16. februarja, po telefonu zaprosil komandirja enote milice Bohinjska Bistrica Miladina Rističa, sicer gorskega reševalca, za pomoč. Posrečilo se mu je poslati na Komno sporočilo, naj se skupina ne vrača. S tem pa je tudi stekla akcija reševanja.

Vodja gorskih reševalcev Miro Ceklin se je v torek, 17. februarja, ob 11. uri odpravil na pot z osmimi reševalci in dvema lavinskima psoma, za njimi pa še sedemnajst vojakov-planincev pod vodstvom starejšega vodnika Mira Bulatoviča.

V Bohinju pa se je zbralo več kot 150 pripadnikov krajevne organizacije civilne zaščite, ki so takoj pričeli gaziti pot do Savice. Reševalci so se uspeli v šestih urah prebiti skozi visoki sneg do Komne, za njimi pa so pot shodili vojaki. Otroci so rešitelje sprejeli z nepopisnim veseljem. Čeprav ni bilo elektrike, so ob svečah pripraviti veseli večer in pesem je donela pozno v noč ...

Toda, pred njimi je bil še težaven spust v dolino. V sredo 18. februarja zjutraj ob pol osmih je Alojz Pogačnik, komandir milice Radovljica, ki je po radijski zvezi vodil sestop, dal znamenje za odhod. Zaradi nevarnosti plazov so gorski reševalci šli naprej, učenci s spremljevalci in vojaki pa v koloni po eden za njimi, na koncu pa lavinska psa. V dobrih štirih urah hoje so prišli do Zlatoroga, utrujeni, vendar veseli da je šlo vse po sreči. Tu jih je čakala topla malica, utrujene, mokre in prezeble učence pa je tudi čakal avtobus, ki jih je odpeljal v Vodice, kjer so jih že težko čakali starši. Otroci so bili končno na varnem.

Vsi, ki so sodelovali v akciji, so si oddahnili. Za njimi je bila torej še ena uspela akcija. Nekdo je pripomnil, da je tako reševanje tako rekoč vaja, saj so vedeli, da ni žrtev. Pokazalo se je, da je uspeh možen le z usklajenim delom, sodelovanjem in spoznanjem, da v nesreči nisi sam ter da lahko pričakujemo pomoč soljudi.

F. Rozman
Javna tribuna, 1976, letnik 16, številka 127
 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker