Delo, 13.09.06 – Marjan Raztresen: Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič - Izšlo že 19 njegovih knjig
Delo, sreda, 13. septembra 2006
KNJIŽEVNI LISTI
Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič
Karakorum – dvojna življenjska prelomnica
Zadnje desetletje ne mine leto, ne da bi pri kateri od slovenskih ali italijanskih založb izšla vsaj ena knjiga ta čas enega od bolj branih avtorjev sodobne slovenske literature Dušana Jelinčiča, 53-letnega tržaškega Slovenca, čigar Zvezdnate noči, literarizirana pripoved o alpinistični odpravi na osemtisočmetrski Broad Peak v Karakorumu, je mednarodno največkrat nagrajena slovenska knjiga doslej. Potem ko je letošnje zgodnje poletje izšla že druga, slogovno nekoliko popravljena in dopolnjena slovenska izdaja te knjige, je izšel letošnje zadnje junijske dni v knjižni obliki še njegov gledališki monolog Aleksander od kresnic, za katerega je dobil sočasno z izidom knjige literarno nagrado Prem za leto 2005.
"Dušan Jelinčič je izredno ploden pisec. V zadnjem poldrugem desetletju, ko se ob novinarskem delu ukvarja s pisanjem literature, je izšlo devetnajst njegovih knjig, med njimi alpinistična romana Zvezdnate noči in Biseri pod snegom (oba sta prevedena tudi v italijanščino), fantastično-mistični roman Budovo oko, fantazijski newagevski roman o takih in drugačnih potovanjih Legenda o človeku, ki je govoril z vetrom, kriminalno-psihološki roman Umor pod K2, popotniška zbirka novel Prazne sobe, ljubezenski roman Ljubezen v času samote, eksistencialni roman Tema na pomolu, spominska povest Tisti vonj po Krasu, potopisna pripoved Srečanje nikjer, zgodovinski roman Martin Čemur, Eseji z zahodnega roba, gledališki monolog Aleksander od kresnic in gledališka igra o neuspelem atentatu tigrovcev na Musolinija leta 1938 ter nekaj knjig spominske literature; skupaj s sestro Rado je uredil spomine svojega očeta in tigrovskega voditelja Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, v knjižni obliki pa je izšla tudi njegova Zgodovina Slovenskega planinskega društva Trst.
Kot sam pravi, ga je v dobršni meri, ne da bi se tega zavedal, zaznamoval oče Zorko, pobudnik za ustanovitev ilegalnega primorskega planinskega društva Krpelj leta 1924, plezalski tovariš zgodaj preminulega ideologa slovenskega alpinizma dr. Klementa Juga in soustanovitelj ilegalne protifašistične organizacije TIGR leta 1927, po vojni pa pisec različnih besedil s področja domoznanstva, kulture, planinstva, krajeslovja in etnologije.
»Zaznamoval me je zelo globoko, čeprav sva bila malo skupaj in sem ga izgubil, ko sem imel komaj enajst let, dotlej pa je bil, kolikor se spominjam, razmeroma malo doma, tako da sem imel prav malo od njega,« pravi Dušan Jelinčič. »Ko sem bil majhen, je bil oče pogosto v bolnišnicah. Dobro se spominjam enega samega izleta z njim v Glinščico, medlo izleta na Kekca nad Novo Gorico, v celoti dveh ali največ treh izletov z njim. Kljub temu me je čustveno in moralno močno zaznamoval. Tisti, ki so poznali mojega očeta in ki poznajo mene, pravijo, da celo razmišljam podobno kot on. Marsikaj, kar je zanimalo njega, zanima tudi mene, predvsem še alpinizem in gorništvo nasploh ter literatura; če se oče ne bi odločil za narodni boj, bi se gotovo za književnost, saj je že v mladih letih zelo dobro pisal. Omenim naj samo njegovo izredno analizo Slike Doriana Graya Oscarja Wilda. Bil je široko izobražen in ne samo teoretično podkovan intelektualec. Najbrž sem nekaj pisateljskega in novinarskega daru podedoval od očeta, ki je napisal ogromno etnoloških člankov, zarisal prvi etnološki zemljevid ledinskih imen tržaškega ozemlja ter recenziral veliko slikarskih razstav in knjig.«
Več tveganja, več zadoščenja
Če je narodni boj tudi nekakšna pustolovščina, je sin podedoval po očetu veliko pustolovskega duha; preden je stopil na pot najprej novinarskega in potem književnega pisanja, je bil neustavljiv pustolovec.
»Preden sem šel na svojo prvo himalajsko odpravo, sem v študijskih letih z nahrbtnikom na ramah prevandral ves svet razen Avstralije, sprva z bratom, pozneje s svojo tedanjo ženo. Po Južni Ameriki sem taval od Karakasa do Buenos Airesa, v Afriki od Abidžana ob obali Atlantika do Dakarja in velik del poti nazaj, enako sem prepotoval precejšen del Azije. Kljub potovanjem sem redno študiral in doštudiral ter moral pogosto delati, potem ko mi je umrl oče in ko je šla mati že leta 1977 z majhno profesorsko penzijo v pokoj. Nekega poletja, bil sem star dvajset let, sva z bratom Zlatkom po izpitnih rokih s poceni čarterskim letalom odpotovala v Izrael, pristala na letališču Ben Gurion v Tel Avivu, kjer so neki ljudje novačili delavce – in sprejela delo v kibucu. Mesec dni sva predvsem za hrano in stanovanje obirala paradižnike in avokado, trgala bombaž in opravljala še druga podobna dela.«
V letošnji izdaji knjige Zvezdnate noči je Dušan Jelinčič napisal: »Več ko je tveganja, več je zadoščenja. Bolje in bolj polno ko živiš, več tvegaš. Če nočeš, da se ti kaj zgodi, ne greš na pot, a ne doživiš ničesar, ni te ... Preveč ljubim svoje življenje, da ne bi šel na pot.«
Avtor teh besed pravi: »To je eden od mojih življenjskih credov. Nepojmljivo se mi zdi, da ne bi potoval, da ne bi plezal in bil aktiven na celi vrsti področij. Seveda je to stvar značaja. Tudi moj oče je bil tak – neverjetno, koliko stvari ga je zanimalo, vendar ne le površno, ampak se je v vsako stvar, s katero se je ukvarjal, poglobil, kar mislim, da sem podedoval od njega.«
Nočni tek za vzpon z elito
Plezanje je Dušana po naključju pripeljalo med vrhunske slovenske alpiniste. »Ko so leta 1986 pripravljali slovensko himalajsko odpravo na osemtisočaka Gašerbrum II in Broad Peak, sta me Matevž Lenarčič in Igor Škamperle povabila, naj bi sodeloval kot zamejski alpinist. Seveda sem se začudil, saj sem bil v primerjavi z drugimi prijavljenimi alpinisti nadvse povprečen plezalec, pravi rekreativni alpinist. Dejala sta mi, da tam ni prav veliko pravega plezanja, ampak je treba imeti predvsem močno voljo in biti neproblematičen značaj, kar oboje da imam in kar popolnoma zadostuje. S seznama udeležencev sem prebral, s kakšnimi asi bi bil v družbi, saj so bili na njem ob drugih Silvo Karo, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj, Viki Grošelj in Tomo Česen. Ta druščina alpinističnih velemojstrov me je spodbudila, da sem se prijavil in takoj začel divje trenirati, da ne bi bil drugim ovira; sedem mesecev sem se potil petkrat do šestkrat tedensko, vsakokrat sem tekel kakšnih dvajset kilometrov navkreber, pogosto z nahrbtnikom na ramah. Najpogosteje sem dirjal pri Napoleonski cesti nad Trstom kakšni dve uri gor in dol, vsako noč nekoliko od polnoči dalje, ko sem končal delo v uredništvu. Razmeroma dobro pripravljen sem odšel v Karakorum.«
Kot je bilo čisto naključje Jelinčičevo sodelovanje na tej odpravi, je bila tudi njegova knjiga o njej. Zvezdnate noči so nastale dve leti pozneje, ko je urejeval eno od športnih strani v Primorskem dnevniku, na kateri je bil vedno objavljen podlistek; ko ga nekega poletja ni imel, ga je začel sam sproti pisati o odpravi na Broad Peak, pozneje pa je besedilo popravil in izdal v knjigi.
Alpinizem in potem knjige
Alpinistična odprava na Broad Peak je bila dvojna prelomnica v njegovem življenju, skok v vrhunski alpinizem in začetek književnega pisanja, njegov knjižni prvenec pa je postal mednarodno največkrat nagrajena slovenska knjiga vseh časov. »V slovenskih okvirih sem takoj dobil pomembno tradicionalno nagrado Vstajenje, ki jo podeljuje društvo slovenskih izobražencev v Trstu za najboljšo slovensko izseljensko in zamejsko knjigo,« pravi avtor. »Ko je knjiga izšla še v italijanščini, jo je mali založnik iz Vidma poslal na največji evropski natečaj za gorniško literaturo ITAS v Trentu in med knjigami velikih svetovnih založb in znanih planinskih piscev sem dobil drugo nagrado, Srebrni osat; prvo nagrado je dobil Robert Schneider za knjigo Sestri sna, ki je bila že tedaj prevedena v dvajset jezikov. Potem sem dobil še pomembno nagrado 120 knjigarnarjev iz Italije Bancarella Sport, pa nagrado italijanskega olimpijskega odbora CONI in v Castel Goffredu pri Mantovi mednarodno nagrado Giuseppeja Acerbija, drugo nagrado s točko manj kot knjiga Alojza Rebule; za to nagrado se vsako leto potegujejo pisci iz druge države.«
Letos sta izšli že dve Jelinčičevi knjigi, to poletje pa je izšla še druga italijanska izdaja Zvezdnatih noči z nekoliko dopolnjenim naslovom Le notti stellate del Karakorum, »od katere si obetam uspeh, saj jo bodo prodajali po vsej Italiji. Drugih načrtov za bližnjo prihodnost nimam, imam pa pripravljenih nekaj italijanskih prevodov svojih romanov.«
Za Dušana Jelinčiča je, kot kaže, vse v življenju pustolovščina – vse razen novinarskega in književnega pisanja. »Pisateljevanje je resna zadeva, je enciklopedično delo; ne moreš kar sesti za mizo in pisati, kar ti trenutno pade na misel,« pravi. »Doma imam kakšnih trideset literarnih zvezkov z idejami in ko dokaj natančno vem, o čem bom pisal, si v njih podčrtujem misli, ki jih bom uporabil pri tem delu. Najpogosteje hkrati pripravljam dve do tri dela. Šele ko je stvar tako daleč, začnem pisati; po napisani prvi besedi pisanje steče, saj natančno vem, kaj naj pišem. V mladih letih sem nekajkrat naredil napako v prepričanju, da bo pisanje steklo, brž ko sem imel zanj osnovno idejo. Lotil sem se pisanja, ki je bilo katastrofalno; ideja je bila sicer lepa, vendar za njeno uresničitev nisem imel prave podlage. Pri meni nastaja knjiga vsaj tri leta, da gredo ideje iz literarnih zvezkov v poseben zvezek s fiktivnim naslovom in da iz tega nastane dokaj natančna shema. Ko je stvar tako daleč, se lotim pravega pisanja; odtlej napišem dnevno najmanj petnajst strani.«
Kljub tako bogati književni beri pa se Jelinčič ni odločil za pot poklicnega pisatelja, saj »samo od pisateljevanja pri nas ni mogoče živeti. Namesto nekaj honorarjev sem dobil določeno število svojih knjig, ki bi jih seveda lahko prodajal, če bi bil za to vsaj malo nadarjen. Italijanskih Zvezdnatih noči sem moral odkupiti trideset izvodov, da so mi delo izdali. Za nekatere knjige sem dobil kar dober honorar, za nekatere pa čisto nič – zadovoljen sem bil, da so mi jih izdali. V Italiji živi komajda kateri pisatelj samo od pisateljevanja; le redkim uspe, da doseže njihova knjiga visoko naklado 300.000 do 400.000 izvodov, od česar je že mogoče živeti, posebno še, ker v tem primeru založba ponudi pisatelju izdajo vsako leto nove knjige. Fulvio Tomizza, s katerim sva bila prijatelja, je bil novinar RAI, kot sem jaz, dokler mu ni uspel tak veliki met.«
Marjan Raztresen