Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smrt na višavah Aconcague


Aconcagua05: Sprehod skozi zgodovino

 

petek, 8. marec 1940, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2725

Slovenec (1940) - Janez Hladnik: V dneh od 7. do 9. marca je na gorskih višinah Kordiljer, pod vrhom najvišje gore, 7050 metrov visoke, Aconcague izgubil življenje slovenski izseljenski duhovnik v Južni Ameriki, Jože Kastelic.

Rojen je bil v Šmihelu pri Žužemberku 23. decembra 1898. Svetovna vojna ga je zalotila v gimnaziji in je kar kmalu moral v vojno, kjer je dosegel čin podporočnika. Dve leti je preživel v skalnatih južnih Tirolih med snegom in ledom in grmenjem topov, kjer je vzljubil planine in se navzel tudi neupogljive odločnosti.
Po končani vojni je vstopil v semenišče in bil l. 1922 posvečen za duhovnika. Deloval je najprej kot kaplan na Jesenicah in je bil torej spet med gorami. Njegova življenjska pot ga je vodila še više v gore, ko je bil za župnika pri Sv. Križu nad Jesenicami. Kaj čudno, če so ga planine tako zelo očarale, da je o njih sanjal tudi tedaj, ko je bil 7 let izseljenski duhovnik v Franciji. Isto misel je nosil s seboj tudi po širnih argentinskih planjavah, kamor je prišel pred 8 leti in je prav o veliki noči prvič zbral rojake pri slovesni službi božji.
Iz planinskih pečin se je tudi on izklesal v neizprosnega borca za vzvišene ideale svete vere. Bil je eden tistih, ki je dosledno stopal vedno naprej, tako dosledno, da ni okleval niti tedaj, ko je naletel na nerazumevanje in na oster odpor, kar mu je sem pa tja povzročilo kako razočaranje, toda mu ni nikdar vzelo poguma. Sem pa tja je prišla iz tega tudi kaka zamera, a vedno se je izkazalo, da je bilo vse le zaradi nerazumevanja. Ko bi vsi stvari na enak način razumevali kot on, bi njegova prizadevanja rodila več vidnih uspehov, toda ... tako je življenje!
Bil je še poln veselja do dela, poln iniciative, poln sile, toda njegovo življenjsko pot je Gospodar življenja začrtal tako, da je bila končana v največjih višinah Južne Amerike. Pač objokujemo njegovo žalostno smrt, a nikomur ni dano, da bi na njegovo mrtvo truplo poškropil kapljo blagoslovljene vode. Mnoge hvaležne duše so molile in še molijo za njegov dušni pokoj. Nešteti se hvaležno spominjajo ljubeznivosti, s katero jim je napravil katero koli uslugo, če so ga za to prosili. Naj v miru počiva!

*

Zadnje čase se je pokojni počutil nekoliko revmatičnega. Zato je začel skrbeti tudi za svoje zdravje. Letos, tako mi je povedal pri božiču, bom pa tudi jaz malo stopil ven iz Buenosa. Namenil se je v kake toplice in se odločil, da gre v Carhue. Toda le na pol je bil odločen in je njegovo srce vedno hrepenelo v gore, v jasne višave. Le kaj bi iskal tamkaj v žalostni Pampi, v neskončnih ravninah, kjer ni nobenega našega človeka. Njegov duh je iskal še drugih potov in slednjič se je odločil, da bo združil dolžnost s koristnim in prijetnim. …
V Mendozo bo šel, kjer bo naše ljudi obiskal, stopil bo v toplice Puente del Inca, ki leže sredi samih gora, kakor njegova nepozabna fara Sv. Križ nad Jesenicami, od tam bo napravil kak skok gori na podnožje muhaste Aconcague, nato bo stopil pa še naprej v Čile, da tamkaj obišče naše rojake.
Takle je bil njegov načrt, ko sva se poslovila, ko je odhajal 18. februarja, v nedeljo ob 11 z vlakom Internacional v Mendozo. Dva velika kovčka je nesel s seboj, marsikaj potrebnega zase, pa tudi kup časopisja v dar rojakom, katere bo na svojem potu srečal.
Odgrmel je vlak čez Paternal, kjer je bilo glavno torišče njegovega dušnopastirskega dela med Slovenci in doli mimo Lurda, kjer je nekajkrat spregovoril z izbranimi besedami slovenski množici. Malo kje se naši rojaki tako radi zbero kakor tamkaj. Odpotoval je in od tedaj nobenega glasu več o njem.

*

Minili so trije tedni in že četrti je hitel h koncu. Čudno vendar, kaj to pomeni. Začelo me je skrbeti, že četrti teden ... Kam pa naj bi sedaj povprašal? Kdo naj kaj o njem ve?
Morda bodo kaj vedeli v cerkvi Vstajenja na ulici Dorrego, kjer je on ob nedeljah imel sv. mašo in spovedovanje. Tako sem tudi napravil. Kar na telefon sem poklical. Čudno novico sem zvedel. Nič gotovega ne, toda dovolj, da mi je dalo skrb. Da je bilo baje napisano v nekem časopisu,' da se je neki duhovnik, čigar ime je bilo Kastelčevemu nekoliko podobno, izgubil v Mendoških planinah ... Morda je to on?
S težko slutnjo sem iskal po telefonski knjigi in klical planinske klube. Nikjer niso ničesar vedeli. In tako sem ostal v popolni negotovosti.
Ta njegov nerazumljivi molk ... toda, saj menda vendar ni šel tako visoko v goro V nedeljo — na cvetno nedeljo je bilo, ko sem po trudnem delu tistega dopoldneva in po končani maši ob eni popoldne, ki jo imam vsako nedeljo v Floresu, sedel k obedu — je pozvonil hišni telefon. ....
Ob dveh! Le kdo sitnari ta čas! »Ali je doma gospod župnik?« tako se je glasilo vprašanje.
»Malo primerna je tale ura,« sem odvrnil, in sodim, da ga ni. Ali bi ne mogli
klicati malo kasneje?«
»Rada bi zvedela, če je tam kaj znanega o gospodu Kastelicu,« tako je ženski glas vprašal dalje.
»Oprostite, gospa, ta zadeva pa mene prav posebno zanima in prosim, da vi poveste, če vam je kaj znanega. Jaz sem tovariš imenovanega gospoda in me prav zelo skrbi, kaj je z njim, ker ni nobenega glasu od njega.«
»Jaz sem pravkar zvedela od svoje prijateljice, da je poročal radio, da se je izgubil v Aconcagui.«
»Toda, oprostite gospa, kako pa vi veste za gospoda? Ali ga poznate?«
»Seveda ga poznam, saj sem bila z njim skupaj v gorah, saj sem bila pri njegovi maši, saj sem celo sveto obhajilo prejela iz njegovih rok, ko je imel sv. mašo na Plaza del Mula, 6300 m visoko v gorah pod Aconcaguo. Pravkar pa zvem, da se je z njim nekaj zgodilo, toda veliko ne verjamem, ker iz gore so že prej sporočili časopisi vsakršne neumnosti, ki so bile docela izmišljene. Zato tudi zdaj upam, da je ta novica preveč groba, da bi mogla biti resnična.«
Iz njenega govorjenja sem dognal dovolj, da je slutnja kazala o bridki nesreči. Če je bil res v gori, se mu je gotovo nekaj primerilo, ker sicer bi pač njegovega imena ne dali ven. Da gre tukaj res za našega gospoda Kastelica, to je bilo že izven dvoma. Iz poročila, ki ga mi je dala o stvari profesorica gospa Torres — ona je bila namreč pri telefonu — sem razbral tele zanesljive podatke.
G. Kastelic je prišel v Puente del Inca. Dva dni je bil tam. Krasni sončni dnevi so žareli v Aconcagui, ki vabi prav tako zapeljivo kakor Triglav iz Dovjega. Bila je skušnjava, za strastnega planinca, kot je bil gospod Kastelic, zares zapeljiva. Ne, tako se je upiral. Ne grem. Tu je ukrenil že vse potrebno, imel je že vse urejeno za potno pravico v Čile. Toda skušnjava se je vrnila bolj zapeljiva.
Nekaj dni prej je odhitela v gore ekspedicija Linkova, ki je bila namenjena na Aconcaguo, ki je imela tudi namen, da znanstveno preiskuje rastlinstvo in živalstvo v visokih gorah. Skozi Los Iloreones, mimo Lagune de Espeje so se dvignili tja gori v višine in polagoma gradili postojanke za zadnji naskok na najvišjo točko obeh Amerik.
Vodja ekspedicije je moral prav tiste dneve nazaj v Puente del Inca, kjer je bilo njihovo izhodišče, kjer je tudi edina točka, od koder je mogoče iti na Akonkaguo. Šel je Link v nižino zaradi radijske oddajne postaje, katero so potrebovali. Tamkaj se je srečal tudi z g. Kastelicem. Kakor nalašč mu je to prišlo. Saj so bili člani ekspedicije vsi verni ljudje. Žena Linkova, ki je Nemec, je Francozinja, prav pobožna ženska in tako tudi vsi drugi. Že prej je bila ekspedicija dogovorjena z duhovnikom Olivera iz Carodilla pri Mendozi. Toda gospod se ni čutil dosti močnega in tako je ekspedicija ostala brez duhovnika. In glej, morda bi pa gospod Kastelic hotel sprejeti njegovo nalogo.
Jutri je nedelja ... Povabil ga je s seboj, in kdo rajši kot gospod Jože ... Prav z veseljem se je vabilu odzval. Saj je vendar nekaj tako lepega, tako vzvišenega, dati ljudem priliko, da ne ostanejo dolžni maše v nedeljo. Zastonj je bilo prizadevanje gospe in gospoda Mahniča, ki sta upravitelja v Termas hotelu Puente del Inca. Ti naši rojaki so doma od Ilirske Bistrice. Zastonj sta ona dva prosila, tako mi je pisala žalostna gospa Pavla. Gospod Jože je vriskaje zajahal mulo, vesel tako izredne prilike, ki se mu nikdar več ne bo ponudila ... Svoj denar in svoje stvari je izročil v varstvo Mahničevim in odhitel v gore v soboto pod noč in sta z Linkom celo noč jahala na mulah in že proti jutru so zvedeli člani ekspedicije novico, da imajo med seboj tudi duhovnika, kar je bilo vsem v veliko veselje.
Mrzlo je bilo jutro v gorah, zato so se kar dobro zavili in čakali, kdaj bo sonce malo ogrelo in tedaj so z vso skrbjo pripravili oltar. Gospod Jože si je v Mendozi zaprosil pravico, da sme imeti sv. mašo, kjer koli bi pač to utegnilo biti koristno; prenosni oltar je pa dobil najbrž pri salezijancih v Mendozi, kjer je ravnatelj naš rojak dr. Peter Serdoč, sorodnik že imenovane gospe Pavle Mahnič. Skrbno organizirana ekspedicija je imela vse moderne pripomočke in tudi filmske operaterje so imeli s seboj in bomo v kratkem imeli tudi priliko, da bomo videli tudi ta dogodek sv. maše, o kateri povedo, da je bila izredno lepo pripravljena. Z veliko skrbjo so postavili križ in priredili oltar. In osebe so pristopile k sv. obhajilu.
Dne 25. februarja je bilo to. Tisto popoldne je g. Jožeta nekoliko glava bolela, kar je pač naravno zaradi tako velike višine, na katero njegov organizem ni bil še navajen. Kri mu je šla močno v glavo in žila mu je bila 125 krat na uro. Toda to ga ni nič oviralo, da ne bi bil prav dobre volje in se je vsem navzočim prav prikupil. Pri maši je bilo 21 oseb, menda vsi.
Dne 26. februarja je gospa Torres odhajala, ker se je morala vrniti na svoje službeno mesto, ker so se imele začeti skoraj šole Gospod Jože je ostal z namenom, da naslednji dan pohiti še nekaj više v gore in zmoli kako molitev za pokojnega, pred 16. leti ponesrečenega Stepaniča, katerega truplo še sedaj leži v gorah. Vsaj kapljo blagoslovljene vode naj pride na ponesrečenega, tako je želel gospod Jože, potem se bo pa vrnil. Do največ 5500 m visoko se je namenil, ker je tako bilo tudi zdravnikovo mnenje in zaradi časa, da bo mogel še v Čile.

Žaloigra brez gledalcev
Že tisti večer (17. marca) je bila v Razonu kratka notica, čisto nedvoumna, ki je vsebovala v zametku že vso bridkost dogodka, o katerem so naslednje jutro govorili vsi časopisi š dosti obširno. Z morečo skrbjo sem odprl Mundo. Z velikimi črkami je bilo napisano Kastelčevo ime in dosti obširno poročilo. Kakor nož so rezale besede. Le majhna iskrica upanja je še ostala, ker mrtvega vendar niso še našli ... Toda tudi to upanje smo mogli imeti le dotlej, dokler človek ne ve, kako je v planinah in v kakšnih okoliščinah se je vse dogodilo. ...
Na podlagi časopisnih poročil, s pojasnili, ki mi jih je podal Carlos Pronato, član Linkove ekspedicije, ki je sam prišel tudi visoko pod vrh Aconcague, ki je stregel pri maši gospodu Jožetu dne marca, morem podati kot zanesljiva tale dejstva, potrjena tudi po izkušnjah našega rojaka Vigorja Domicelja, ki je tajnik argentinskega alpinskega kluba.
Gospod Jože je najprej ostal ves teden na Plaza de Mula. Morda je napravil kam kake korake, toda taboril je ves čas v tistem glavnem taborišču, da se privadi gorskemu zraku in bo pozneje poskusil pot naprej. Očividno je spremenil svoj sklep, ki ga je od kraja imel. Kolikor bolj je dihal gorski zrak, toliko bolj ga je gora vlekla nase, in ker je čutil, da je neugodno občutje prvih dni kmalu pol nehalo, je upal, da bo lahko zmagal Aconcaguo. Ker je bil njegov značaj tak, da pri svojih načrtih ni nikoli popuščal, tako je z njemu lastno trmasto odločnostjo tudi odklanjal mnenje nekaterih, ki so mu odsvetovali, da bi se drznil na goro. Sam vodja ekspedicije Link, videč njegovo izkušenost v planinstvu in njegovo globoko znanje in njegovo krepko postavo, je pustil njemu več svobode kot ostalim članom, prepuščajoč njegovi lastni uvidevnosti njegove ukrepe.
Dne 5. marca se je tako tudi g. Jože pridružil skupini, ki se je dvignila pod vodstvom Linkovim, da spleza na vrli gore. Zasedli so mule in plezali kvišku. Nič nevarna ni pot. Naše slovenske planine so neprimerno nevarnejše. Po obilnem grušču, ki se človekovi stopinji nadležno izmika, so mule stopale dosti hitreje, kot bi mogel človek. Šest ur je bojda takega pota do višine 6400 m, kjer ima ekspedicija postavljeno taborišče. Do tja gredo mule, tamkaj se pa žival ustavi in je ne spravi dalje nobena sila več. Njeni dihalni organi ji ne služijo več v večji višini. Zrak v tisti višini je že silno razredčen. Človeka duši, ker v zraku primanjkuje kisika, pa tudi zračni pritisk je zmanjšan. Saj voda v tisti višini zavre že pri 65º C. Človeško telo nima več tiste moči, ker pljuča in srce ne morejo delovati, kot je potrebno telesu, in zato povzroči človeku vsak korak velik napor. Ko bi človek imel v tisti višini prožnost, kot jo ima v nižini, bi bilo iti na Aconcaguo kot na sprehod na Šmarno goro, ker strmine same, ki jih je treba preplezati, niso nič nevarnega, toda naše telo ni ustvarjeno za tiste višine, v katere se niti kondor ne spusti nikdar in ne planinski orel. Od višine 5000 m dalje ni najti nobenega sledu življenja več. Do tam še pridejo mravlje, se še pokaže neka rumena cvetka: v višini 4000 m je še mnogo ptičjega rodu, toda tam gori na 6400 m je pa že smrtna višina, kamor samo še človek hoče prodreti.
Poleg spremenjenega ozračja, ki je že samo vzrok, saj jih je le malo, ki zmagajo tiste višine, je pa vodja ekspedicije ugotovil, da je še nekaj drugega. Dokler človek enakomerno stopa dalje, dokler se giblje, si človek ohrani ravnotežje in jasno zavest. Če pa se človek ustavi, bodisi gori ali doli grede, pa četudi le, da bi opazoval podobo, ki se njegovemu pogledu nudi, nastopi takoj nekako omamljenje, ki človeka uspava, in če bi se človek tisti omami prepustil, bi najbrž kar za vedno zaspal.
V tiste zračne višine so plezali oni dan. Gospod Jože se je dosti dobro počutil. Menda so tisti večer prenočili na višini 5800m in so nadaljevali pot naslednji dan. V višini 6950 m se je g. Jože ustavil in izjavil, da ne gre več naprej. Zato so ga tamkaj tudi pustili, ko so vse potrebno ukrenili. Nadaljevali so pot na vrh, kamor so tudi vsi srečno prispeli ob 4. popoldne 7. marca. Bilo jih je šest po številu. Link je tedaj stopil že drugič na goro, ker je že lani prišel na njen vrh; Franke, ki je posebno drzen planinec, je bil pa kar v enem tednu že drugič na vrhu. Ostali so na gori nekako dve uri, da so shranili dovolj zanesljivo stvari, ki so jih prinesli s seboj, to je: argentinsko zastavo na bronastem traku, kip Matere božje in spominsko knjigo. Ob šestih so se poslovili od vrha in se nato veseli vračali navzdol. Dobili so gospoda Jožeta precej izčrpanega, a vendar ne onemoglega. Poskusili so ga pregovoriti, naj se vrne v nižino in tamkaj čuka prilike za nov poskus, da zmaga goro. Saj je vendar naravno, da je treba daljše priprave za tako pot, kakor so oni vsi bili v gorah že en mesec in so se šele sedaj drznili na goro.
Gospod Jože se ni dal pregovoriti. On, da bo kar tam ostal in počakal, da drugi pridejo za njim in bo z njimi šel na vrh. Končno se je vendar podal in obljubil, da pride kmalu za njimi. Odpotovali so navzdol tisti večer do 6700 m. V gorski višini je ostal g. Jože sam, čisto sam. Na podlagi poročil, katerih doslej še nisem mogel dobiti naravnost iz ust osebnih prič, je bil položaj tale:
Višina, v kateri se je nahajal, je bila nad 6900 m, torej komaj 70 m pod vrhom, tiste dneve je bilo vreme zelo ugodno in je bil najboljši čas za pot na vrh gore. Nekaj dni prej je en član ekspedicije, Franke, zelo drzen planinec, proti vsem predpisom voditelja, sam prišel na vrh Aconcague, od koder je prinesel kot dokaz bronasto ploščo, katero so pustili na vrhu lani Čilenci, ki so prišli na vrh, a sta se od petih vrnila samo dva.
Tisto ploščo, ki je imela napis: »Tukaj, kjer me najdeš, me pusti za vedno,« je nesla nazaj ona skupina, s katero je šel v gore gospod Jože, ki je ostal tam v nalašč postavljenem šotoru v višini 6950 m.
Ker so na goro hoteli priti tudi še ostali člani ekspedicije in je bilo dogovorjeno, da jih povede g. Link, ko se vrne s tiste poti, na kateri ga je g. Jože spremljal, je g. Jože menil, da bi bilo najbolje počakati kar zgoraj, da pridejo drugi za njim in medtem bo že on dovolj okrepljen za nadaljnjo pot. Da ga je gora nase vlekla, je naravna stvar. Kaj je pač bolj naravnega kot to! Saj je bil komaj nekaj sto metrov pod ciljem, in ali naj sedaj popusti?... Gospod Jože, ki ni bil nikdar v svojem življenju vajen popuščati, ki je šel z neupogljivo voljo dosledno vedno za svojim ciljem, je tudi tedaj hotel svojo namero izvršiti. Tak je bil njegov značaj, ki v gori ni bil drugačen. Bil je v njem pač strasten planinec, katerega je obenem gnala tudi krščanska želja, da ponese na goro tudi križ in celo to je želel, da bi daroval Bogu brezmadežno daritev v snežnih višavah tega najvišjega gorskega orjaka ...
Morda je res obljubil, kot nekateri poročajo, da bo za njimi prišel ... Ali je pa tudi zares mislil, tega pač ne ve drugi kot Bog sam ... Med policijskim dokumenti je menda tudi list, ki ga je on podpisal, da je ostal v gori iz lastne volje in prevzame nase vso odgovornost za to dejanje. Za ljudi bo vedno ostalo znano samo to, da je 7. marca on ostal tam gori ... Tisti dan so ga zadnjič živega videli. Bilo je ob 8. zvečer. Ostali člani ekspedicije so prišli ob II ponoči v taborišče na 6400 m in so naslednji dan nadaljevali pot.

Žrtev viharja
Aconcagua je zelo nevarna zaradi viharjev. Kar nenadno se zgrnejo grozeči oblaki in zagrmi strašen vihar, ki dvigne oblake snega, ki nosi grušč kot cestni prah ter dvigne tudi človeka kot lahko peresce. V pol ure se podoba pokrajine temeljito spremeni. Toplo sonce in suh zrak sta že otajala sneg; prav do vrha je odprta pot po kopnem. Kar v hipu pa zavije vihar in goste snežinke drve z bliskovito silo, in v hipu se nakopičijo velikanske množine snega ob golih stenah, divji prepadi izginejo pod snežno belino, na kateri nekaj hipov pozneje spet žari svetlo sonce ... 200 km hitrosti imajo taki snežni viharji in je ni sile, s katero bi se temu navalu človek uprl.
Ko je ekspedicija 8. marca odšla v nižino, je komaj prišla do 5000 m, ko je zadivjala v gori taka silovita nevihta. Z grozo so mislili na strahotno nevihto, katero so slutili v višini, kjer je ostal g. Jože. Ali je obstal ali ga je uničilo?
Niso se drznili nazaj tisti večer in prav tako je bilo še dva naslednja dneva, ko so v gori divjali še novi viharji. Dne 12. marca šele so šli spet v gore, da pogledajo. Na višini 5200 m je nevihta zalotila tudi dva člana ekspedicije. Našli so ju le napol živa. Njun šotor je kljuboval sili, bila sta pod 80 cm globokim snegom in če bi jima ne prišli na pomoč, sama se ne bi iztrgala več iz mrzlega gorskega objema. S strahom so stopali dalje proti vrhu, od koder ni bilo nobenega glasu in so slutili grozne novice.
Dne 14. marca se je slednjič trem posrečilo, da so premagali snežne ovire in slednjič zasledili s trudom tudi mesto, kjer je stalo šotorišče g. Kastelica.
Šotora ni bilo več. Nekaj raztrganega platna je bilo dokaz, kje je šotor stal. Ko so to ugotovili, je nastala spet vihra, ki jih je za dve uri zadržala v nadaljnjem raziskovanju. Nato so našli nekatere stvari iz lastnine gospoda Jožeta. Njegove rokavice, njegov cepin, nekatere kose obleke in še to in ono. Šest ur so nato naporno iskali sledove za pogrešanim, pri čemer je vodju ekspedicije šel mraz tako v živo, da so mu morali pozneje zaradi zmrzline odrezati dva prsta. Ničesar niso mogli najti. Nič niso mogli ugotoviti, kam bi truplo izginilo. Le o tem niso dvomili nič več, da je postal žrtev viharja.
Za 200 m vstran je Link zasledil ledenik in domnevajo, da je g. Kastelica vihar tjakaj treščil, in od tam je zdrsnil v neznane globine ...
Z žalostno novico so se vrnili v šotorišče Plaza de Mula in opustili vsako nadaljnje raziskovanje, ker se je vreme tako spremenilo, da ni bilo več mogoče misliti na novo pot v goro.
Dne 17. marca so bili že v Puente del Inca in 18. marca že v Mendozi. Zadevo so takoj vzele v roke tudi argentinske oblasti, da se tragedija pojasni. Večino stvari je pokojni pustil v hotelu Puente del Inca. Vse njegove stvari je prevzela policija.
V Buenos Airesu je pa škofija odredila, da se njegova soba v Hogar Sacerdotal, kjer je 5 let mirno snoval svoje načrte, zaklene, dokler se ne uredi zapuščinska zadeva pokojnega.
Bridko je odjeknila ta žalostna vest med Slovenci v Argentini. Osem let se je pokojni z ljubeznijo prizadeval za dušni blagor med rojaki. Pred osmimi leti so ga prav na veliko noč prvič pozdravili s solznimi očmi, ko se je prvič zbrala okrog njega na velikonočni maši slovenska množica. Na tej zadnji veliki noči je bridkost orosila mnoga lica, ko je bilo povedano, da je nespremenljiva vest, da je gospod Jože Kastelic med rajnimi.
V načrtu je bilo, da bo on sam daroval na Paternalu sv. mašo, pa je prišlo tako, da je bila sv. maša zanj.
Naj v miru počiva njegovo truplo v snežnih višinah Aconcague! Saj je bilo njegovo geslo: Naprej in kvišku ... Bog pa mu je gotovo odmeril lepo plačilo za vse, kar je s toliko ljubeznijo storil v božjo čast in zveličanje duš.

Janez Hladnik
Slovenec, 28. april 1940



Slovenski izseljenski duhovnik, ki se je pred letom dni smrtno ponesrečil na Aconcagui, najvišjem vrhu Andov v Južni Ameriki

Lani v marcu je v gorskih višinah Andov pod vrhom najvišje gore, 7180 m visoke Aconcague, izgubil življenje slovenski izseljenski duhovnik v Južni Ameriki Jože Kastelic. Jože Kastelic je lani 7. marca prišel do višine 6800 m. Tam je bilo zadnje taborišče ekspedicije, ki se je lotila Aconcague in katero je vodil g. Link. Tedaj so videli Kastelica zadnjič. Družba, ki se je vračala z vrha gore, ga je srečala v višini 6950 m. Bil je nekoliko izčrpan, ker je hotel na vsak način priti do vrha. Družba ga ni mogla pregovoriti, da bi se vrnil. Nadaljeval je pot sam, ker je bil prepričan, da bodo prišli za njim še drugi in da jih bo lahko dočakal. Na nesrečo pa so 8. in 9. marca nad Aconcaguo divjali silni snežni viharji in v teh snežnih viharjih je izgubil življenje na doslej še nepojasnjen način. Kljub temu, da je zapadlo mnogo novega snega, so se trije junaški planinci odpravili nazaj na goro. 14. marca so našli šotor in nekatere Kasteličeve reči razmetane po tleh. Njega samega niso našli nikjer, pa tudi ne križa, ki ga je hotel postaviti na vrhu najvišjega vršaca Andov. Dolgo časa so še iskali truplo ponesrečenca, končno pa so obupali vsi. Obležal je za vedno pod vrhovi Aconcague v večnem snegu in ledu.

Čudno naključje je hotelo, da so truplo ponesrečenega Kastelica, ki je tako zelo ljubil gore, zlasti pa naše slovenske planine — saj je imel v svoji sobi, ki si jo je kot izseljenski duhovnik uredil v Južni Ameriki, na steni obešeno sliko Blejskega otoka in sliko koče na Kredarici — našli skoraj ob obletnici njegove nesreče. Čudno snovanje mogočnih planin, zlasti pa ledu in plazov, ga je izpod vrha v enem letu zaneslo nekaj tisoč metrov v globino. 0 tem, kako so ga našli in kako so mu priredili zadnje domovanje, poroča v aprilski številki letošnjega leta »Duhovno življenje«, ki je sedaj prispelo iz Buenos Airesa v Argentini v Južni Ameriki. Pod naslovom »Cvetje na svežem grobu« poroča:
Ravno leto je minilo, ko smo dobili žalostno vest, da nam je Aconcagua vzela gospoda Kastelica. Lani 17. marca smo dobili potrjeno novico, da ga ne bo več nazaj. Letos prav isti čas pa so planinci odkrili njegovo truplo. Prva poročila o njegovem najdenju smo dobili 20. marca. Negotove časopisne vesti so nam bile verodostojno potrjene, ko smo dobili tudi brzojavko od rojaka Ludovika Mahniča, ki živi v Puente del Inca. On je javil, da so našli in prinesli Kasteličevo truplo v Puente del Inca. Enako brzojavko je dobil tudi Link, ki je bil vodja ekspedicije, s katero se je g. Kastelic zgubil. Njemu je javil novico Semper, eden najbolj veščih hribolazcev, ki je bil lani 7. marca poslednji, ki je z g. Kastelicem govoril v šotoru, postavljenem na 6850 m višine. Tam je poslednjič prenočil in naslednji dan domnevno poskusil sam pot na vrh Aconcague. Semper je bil tudi letos med izletniki na Aconcagui in je mogel najbolj zanesljivo spoznati najdeno truplo, ker je vedel, kakšno obleko je imel g. Kastelic na sebi.
Neskladnost časopisnih poročil torej ni več mogla omajati zanesljivega dejstva, ki ga je dne 22. marca tudi potrdila ogledna komisija, ki je prišla v Puente del Inca, kjer je bilo truplo na mrtvaškem odru v kapelici.

Truplo so našli takole: Mendoški alpinski klub je organiziral ekspedicijo, ki jo je vodil na Aconcaguo podporočnik Huerta. Njihov napor je bil brezuspešen. Medtem pa je poganjač Caceres imel na skrbi mule in z njimi je zašel na mesto, kjer je odkril človeško truplo. Hitro je obvestil o tem ekspedicijo. Pohiteli so na mesto, ki ni posebno daleč vstran od Plaza de Mulas. Leži nekako na sredi med vrhom Aconcague in Plaza de Mulas v višini 5700 m. Tamkaj so našli truplo v vojaški obleki in ležeče na trebuhu z razprostrtimi rokami. Truplo je bilo v ledu. Bilo je močno očrnelo. Obleka je bila prav dobro ohranjena. Truplo ni kazalo zelo velikih poškodb. Na levem licu in pod ušesom je bila vidna rana.
Iz višine je prinesel truplo najbrž plaz.
Truplo so nato naložili na mulo in ga zanesli v Puente del Inca. Vsi, ki so poznali rajnega g. Kastelica, so takoj spoznali, da je truplo njegovo.
21. marca zjutraj je prišla tudi brzojavka od dr. Serdoča, salezijanskega ravnatelja v Mendozi, ki je naš rojak in je bil prijatelj rajnega g. Jožeta. Vprašal je g. Serdoč, kaj nameravamo napraviti s truplom in da naj takoj odločimo.
Po daljšem preudarku in posvetovanju z nekaterimi sem spoznal, da je pokopati truplo v Puente del Inca, na pokopališču, kjer počiva že cela vrsta tistih, ki so našli smrt na Aconcagui. Američani, Angleži, Nemci, Švicarji, Čilenci Med njimi bo imel svoje poslednje počivališče tudi naš planinec gospod Jože, ki je tako zelo hrepenel po gorah in ki naj počiva tudi v njihovem gorskem pokoju.
Telefonično sem pooblastil dr. Serdoča, da naj on poskrbi vse potrebno za primeren pogreb. Gotovo bi bila naša želja, da bi počival med tistimi, ki jih je toliko pokopal na Čakariti ... Toda, kako premagati resne težave, kajti s prevozom so združeni ogromni stroški, ki jih mi ne zmoremo tako lahko v sedanjem kritičnem trenutku. Nadalje je velika neprilika tudi v tem, ker je s takim prevozom tudi toliko raznih formalnosti, da kar zlepa niso vse izvršene in bi se tako lahko zgodilo, da bi nam truplo pripeljali, ne da bi bilo mogoče obvestili pravočasno našo javnost, in bi ga nazadnje zakopali le tako, da bi malokdo vedel kdaj in kje.
In še to je tudi stvar, ki je potrebna preudarka: vsakih pet let grobove prekopljejo in tako bi bilo treba vedno imeti to skrb in kdo ve, če se ne bi v brezkončni kamniti groblji na Čakariti njegov grob zgubil, tako da bi niti ne vedeli zanj. Zato smo presodili, da je gotovo primerneje, naj počiva tamkaj v mirnem gorskem zatišju, nekaj sto metrov odmaknjen od drveče ceste, ki veže Argentino in Čile. Marsikateri prijatelj planin bo poslal nad njegovim grobom in zmolil zanj očenaš. Pač pa bomo poskrbeli, da mu postavimo primeren spomenik, ki bo lahko 500 let pričal o idealnem slovenskem duhovniku, velikem ljubitelju planin, katerega zemeljski ostanki tamkaj počivajo. Tamkaj ne bo nihče prekopaval njegovega groba, temveč bo mirno čakal dneva svojega poslednjega vstajenja.
22. marca so ga položili k zadnjemu počitku. Na grob pa so mu položili venec nageljčkov v imenu Slovencev. Za dostojen pogreb je poskrbel rojak dr. Serdoč.

Naj v miru počiva!
Slovenec, 31. julij 1941

 

eXTReMe Tracker