Planinski vestnik, Uvodnik – Tone Škarja: Zavest, da delamo v korist državljanov in dežele, je temelj naše samozavesti in s tem družbene moči
UVODNIK
Skupinska slika z gospo
Tone Škarja
Z Evropo, namreč. Za 1. maj se bomo slovenski planinci povzpeli na vrhove gora in mahali z zastavami v pozdrav združitvi s to staro gospo. Kot smo nekoč pozdravljali 1. maj z »delu čast in oblast«, bomo zdaj nazdravljali objemu Evrope, morda celo peli ode radosti. Nas bo kaj ostalo, oziroma nas bo sploh kaj videti v naročju te velike matrone? Bo v tem srečanju kaj več vsebine, kot je je bilo v nekdanji prvomajski retoriki? Najbolj je odvisno od nas samih, ali vsebina našega nahrbtnika – »kos kruha in pol klobase« - odraža tudi velikost našega obzorja, ali pa dosegamo kaj več. Gre namreč tudi za obzorje duha. Na srečo imamo slovenski planinci evropsko tradicijo, evropsko zgodovino in evropske dosežke, pa tudi naša ustava (statut) in vodila, ki naj usmerjajo našo dejavnost, so povsem evropska. Morda je le drža nas samih kot pomembnega dela civilne družbe nekoliko šibka, negotova, še vedno nekako v strahu pred veliko politiko. Premalo se zavedamo, da politiko vodi predvsem kapital in ne skrb »za narodov blagor« in da moramo predvsem mi zahtevati od politike, da se vsaj v gorskem svetu ravna po načelih planinskih organizacij in ne narobe. Ob tem, ko kapital – čeprav le površno maskiran v demokracijo – grabi po najlepših kotičkih triglavskega narodnega parka, mi le tiho jecljamo, da se ne bi zamerili politiki. Če je sam TNP bolj tiho, je razumljivo, saj ga delodajalec – država – lahko v trenutku pošlje na cesto – najprej direktorja. Mi pa smo amaterska, toda republiška strokovna športna organizacija vendar, torej najpomembnejši glas za varstvo gorskega sveta, in Sloveniji smo dolžni ohranjati njen gorski svet. Slovencem smo tudi dolžni omogočati hojo in bivanje v gorah, posebno še v visokogorju – seveda v skladu s prej omenjenim varovanjem gorske narave. V tem so vštete koče, pota in varnost. Pod pojmom varnost je vzgoja planincev, predvsem mladine, vzgoja vodnikov vseh kategorij in organizacija reševanja, če gre vseeno kaj narobe. Pri tem nam mora država pomagati, saj s tem pomaga lastnim državljanom, ki jo vzdržujejo in plačujejo. Zavest, da delamo v korist državljanov in dežele, je temelj naše samozavesti in s tem družbene moči. Tudi gorsko reševalno službo smo planinci ustanovili sami, a za vse, ki pomoč potrebujejo. Vrhunski alpinizem je izraz moči našega planinstva in predvsem dosežki v Himalaji nas uvrščajo v svetovni, ne le evropski vrh. Žal pa prav planinci niti malo ne podpiramo tega, ali – povedano naravnost – niti stotina, kaj šele tolarja ne dajemo iz članarine za vrhunski alpinizem. Nasprotno, celo denarja, ki ga prav za odprave v Himalajo namenja država, odtegnemo za delo pisarne več kot desetino, medtem pa izključno iz članarine damo dvakrat toliko denarja, kot država himalajcem, za neke regijske meddruštvene odbore, povsem neevropsko organizacijsko obliko, fosilni ostanek samoupravljanja. Živimo nekoliko ponarejeno – na papirju drugače kot v resnici. Gorske reševalce preveč skrbi, kdo bo plačal akcije. To mora urediti država, reševalci pa morajo dobiti povrnjene materialne stroške za akcije in vzgojo. In naj pri tem ne pozabljajo alpinistov – brez njih jih ni, namreč gorskih reševalcev. Zastave na vrhovih naj bodo znak dostojnega in Evropi enakovrednega partnerja, ne pa le kosi minljivega blaga v vetru.