Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na najvišji kitajski vrh

nedelja, 24. januar 1932, ob 18:29, Boris Štupar, ogledov: 2020

Življenje in svet (1932): Z zanimivega raziskovanja dveh švicarskih učenjakov v Sečuenu in kitajskem Tibetu so doslej znane prve podrobnosti.

Profesorja Heim in Imhof sta se dlje časa zadrževala v omenjenem predelu severno od velikega zavoja Jangtsekianga.
Ti kraji so le malo znani, ker so ekspedicije v tej izrazito gorski deželi jako težavne. Pota se vijejo po pravcatem labirintu globoko zasekanih in težko pristopnih dolin ter se dostikrat vzpenjajo tik vrtoglavih prepadov. Podnebje je izrazito kontinentalno in neverjetno ostro. Ekspedicija je bila na potu tri mesece in pol od avgusta do začetka novembra 1930. Opremila jo je Sunjatsenova univerza v Kantonu, vodil pa jo je profesor Arnold Heim, sin znamenitega švicarskega geologa. Na nesrečo je vladalo ves čas prav neugodno vreme, ki je še bolj oviralo že itak naporne pohode ljudi in tovornih živali.

Učenjaka sta cele tedne z neverjetno vztrajnostjo prenašala vse napore težavnih pohodov v dežju, snegu in ledeni megli, po terenu, ki je na debelo posut s skalovjem in preluknjan od votlin in ki je ves ta čas kar curljal od vlage.
Premagati sta morala višine med 3000 in 5200 m, torej gore, ki so celih 400 m višje od najvišje evropske gore Mont Blanca.
Proti koncu ekspedicije se je k sreči ustalilo suho mrzlo vreme, a zdaj je mučil ekspedicijo silen mraz. Temperatura je padla dostikrat na 20 stopinj Celzija pod ničlo, kar pa ni smelo ovirati proučevanja in meritev. Naloga, ki si jo je zadala ekspedicija pri odhodu iz Junanfuja meseca julija, je bila v glavnem geološkega in topografskega značaja. Zlasti prof. Heim je napravil znamenita opazovanja, ki bodo nekoč morda docela spremenila naziranje o morfologiji tega kosa zemeljske skorje.
Po bivanju v Tatsieulu na Tung Ho se je ekspedicija v prvi vrsti posvetila proučevanju topografije in geologije veličastnega gorskega masiva Govgkarja, ki doslej še ni bil raziskan in ki je po vsej priliki največji na Kitajskem. Topografija tega pogorja je bila doslej v veliki meri prav fantastična in opisi nekaterih raziskovalcev večinoma le plod domišljije. Nekdo je n. pr. trdil, da je Govgkar največja gora na svetu, da prekaša celo Everest v Himalaji.
Vestna opazovanja prof. Heima in točne meritve prof. Imhofa pa so pokazala, da je treba njega slavo precej zmanjšati, čeprav se je dognalo, da je mnogo vršacev tega gorovja nad 6000 metrov visokih.
Najvišji je Minga Govgkar, ki je zabeležen tudi že na starejših zemljevidih, toda na čisto drugem kraju, kot se dviga v resnici. Njegov vrh precej presega
vrhove sosedov in se dviga 7500 m visoko pod oblake. Vseeno pa je še vedno za dobrih 1000 m nižji od Mont Everesta. Nič ni bolj veličastnega od pogleda na ta odsekani vršac, ki je precej podoben švicarski gori Cervin. Fotografija, ki kaže panoramo veličastnega gorskega očanca, je posneta iz višine 4800 m.
Minga Govgkar se vidi skoraj nepristopen, če opazuje človek njegove redke strme stene, ki jim ne bi mogel blizu niti najspretneiši plezalec. Prav tako nepristopno je pa tudi vznožje. S tega granitnega vršaca se spušča troje ledenikov do višine 3000 m, tako da segajo njih jeziki prav v osrčje košatih igličastih gozdov.
Geološka raziskovanja so pokazala, da gorski masiv Govgkar ni prav nič starejši od naših Alp in da ni bil naguban prej ko v prvi periodi terciarne dobe.
Prvotno se je nameravala ekspedicija vrniti nazaj k izhodišču v Junanfuju, toda pozneje je morala to smer spremeniti iz različnih razlogov, zlasti pa iz strahu pred kitajskimi razbojniki. Zaradi tega se je ekspedicija odločila za vodno pot, ki pa tudi ni bila tako lahka, kakor je kazalo. Neki kitajski parnik, ki je plul nekaj kilometrov za čolnom, na katerega se je vkrcala ekspedicija, se je ponesrečil v tesnih Jangtsekianga in se potopil z vsemi potniki, ki jih je bilo nad 100, kakor se je pozneje izvedelo.

Življenje in svet, 24. januar 1932
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker