Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Matej Tonejc - Samostal

Gorjanc december 2011 PDF

Gorjanc/G-L: Narodovo pomnjenje o Bratovi peči

Ljubljanski zvon/G-L: Slike iz gorenjskih planin


Svet pod Triglavom 16-2010 PDF

torek, 15. maj 2012, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1623

Gorjanc - Marjan Zupan: ... pripovednik iz Zgornjih Gorij pri Bledu, se je rodil 9. septembra leta 1846 kmetu Jožefu in Mariji, rojeni Šimnič, pri Zidanku.

Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjih Gorjah, normalko v Beljaku, kjer je kot profesor služboval Tonejčev sorodnik Tomaž Schrey. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju, v letih od 1861 do 1865, višjo pa v Ljubljani, v letih od 1865 do 1869, vključno z maturo. Po opravljeni maturi se je odpravil na enoletno vojaško službovanje v Prago in hkrati na univerzi vpisal predavanja iz klasičnih jezikov. Jeseni leta 1870 je stopil v Ljubljansko semenišče, a ga je že ob Božiču moral zapustiti, zavoljo dejstva, ker oblast ni dovolila vojaškim obveznikom študija bogoslovja. Odšel je na učiteljišče v Celovec ter leta 1872 pridobil iskušnje za meščanske šole. Jeseni istega leta je bil na realki, nato je postal učitelj na novo ustanovljeni dekliški meščanski šoli. S Tomažem Schreyem sta tačas urejala slovensko prilogo Kmetijskih listov, ki so izhajali pri Koroški kmetijski družbi. Da bi si pomagal do študija na univerzi, je leta 1875 nastopil službo na dekliški meščanski šoli v II. okraju na Dunaju, kjer je poučeval prirodopis, fiziko in matematiko. Naporno delo in vojaščina ob okupaciji Bosne sta mu načela zdravje. Nekaj pred zadnjimi izpiti na univerzi je opešal in prišel domov, kjer je kmalu za tem, 15. maja leta 1882 umrl.

13. avgusta leta 1882 so Mateju Tonejcu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Življenjski načrti in neugodna naključja so Mateja Tonejca prisilili, da je služboval zunaj domovine, vendar je ostal trden Slovenec. Ob ljudskem štetju na Dunaju je za svoj občevalni jezik zapisal Slovenščino, za kar je dobil ukor tamkajšnjih šolskih oblasti. Prav tako je doživel neprijetnosti, ker ni hotel vstopiti v Schulverein. Zavzemal se je za gospodarski napredek domačega kraja, vzpodbujal ljudi k čebelarstvu, s katerimi se je z veseljem ukvarjal tudi sam. Za izobraževanje domačinov je napravil majhno knjižnico in snoval posojilnico. Sestro Polonico je poslal na dekliško šolo v Beljak, ter za tem za dve leti v Idrijo, kjer se je izučila čipkarstva, ki ga je uspešno uvedla v Gorjah. Njene izdelke je Matej prodajal na Dunaju.
Krajše povesti iz domačega življenja in hudomušne priložnostne pesmi je pisal že v Alojzijevišču. Ljubezen do narave in strokovni študij sta vplivala na njegovo resno pisateljevanje. Pod psevdonimom Samostal se je prvič predstavil leta 1879 v Stritarjevem Zvonu in bil leta 1880 eden glavnih sodelavcev. V romantično realističnem duhu je pisal zgodbe in obraze iz domačega življenja, pa tudi prirodopisa ter jih postavljal v okvir gorenjske pokrajine, najrajši v planinski svet Triglavskega pogorja. Zglede je povzel po Levstiku, Jurčiču in Erjavcu. Tako je v svojih povestih, osebnih prigodah, v katere je vpletal pravljice in pripovedke, popisal gorenjsko kmečko življenje, navade, nošo, obrt, pastirje, planšarice, lovce in drvarje.

V letih od 1879 do 1882 je prispeval razmeroma bogato poučno pa tudi pripovedno delo v Zvonu /Stritarjevem Zvonu/, kjer so izšla dela: Na planinah, Baba na Poljanah (1879); Bratovlja peč, Za starim gradom, Na Slemenu, Boj v Blejskem jezeru, Večer na Toscu in na Velo polji, Križ pri studenci, Črtice iz življenja polomljenega Jaka, Iz življenja veselega človeka (1880).
Pisal je tudi v Kres, kjer je objavil: Straža pri ovcah, Črtica iz življenja na kmetih (1881); Starec samotar na novega leta dan, Rudokopa, Večerni pogovori v gorskej koči, Nekoliko o strupenih kačah iz domačih dežel, Predice na Gorenjskem, Lisica in jazbec (1882); Po dolgih letih (1883)
V Ljubljanskem Zvonu je objavil: Slike iz gorenjskih planin I (1882), Podgorka (1885), Jež (1894).
V KMD je bilo objavljeno: Usmiljeno srce, Radodarna roka (1883).
V LL: Trije bratje (1884, št. 169–80).

Po zapisu Franceta Koblarja aktualiziral Marjan Zupan


Svet pod Triglavom - 16
Triglavski narodni park

Pripovedka: Beli konj na Vršacu

Gore so od nekdaj skrivnosten svet. Pravljična bitja varujejo njihove zaklade pred pohlepom. Nemalokrat so si sporočila povedk podobna. Slovenci najbolje poznajo legendo o Zlatorogu, manj znana ali celo neznana pa je pripoved, ki jo povzemam po knjigi Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva Jakoba Kelemine. Pripoved Beli konj na Vršacu je zapisal Matej Tonejc - Samostal, rojen v Zgornjih Gorjah leta 1846

Dva moža, starejši lovec in pastir, se neke nedelje v avgustu vzpneta skozi dolino Krmo do kraja, kjer je po izročilu skrit bajen zaklad. Zakopan je pod veliko kamnito ploščo, tri čevlje debelo, devet dolgo in sedem široko. Ko sta moža že v bližini tega kraja, počijeta sredi skalovja. Takrat se zasliši čuden piš, zemlja pod nogami se strese, z vrhov se začne valiti kamenje, vsenaokrog strašen trušč, pesek jima spodnaša noge. Tam, kjer sta želela kopati, se pojavi bel konj. Preteč pošlje nad njiju še veter in gosto meglo. Možema ne ostane drugega, kot da se umakneta, ne vedoč kam. Silen strah ju žene v beg, a vse naokrog so sami prepadi. Kljub vsemu jima uspe rešiti se na skalovit greben nad Velim poljem, kjer konjska prikazen izgine. Srečna sta, da sta si rešila življenje, čeprav je zaklad ostal skrit v gorah.
Menda se bo nekoč našel mož, ki bo dovolj neustrašen, da se bo spopadel z varuhom zaklada. Oborožen bo s puško, belega konja pa bo moral ustreliti z vrha Šmarjetne glave, kamor se mu bo povzpeti pred prvim svitom. Čudežno žival bo moral pokončati v trenutku, ko bo prvi sončni žarek obsijal njegovo grivo, sicer bo to njegova poguba. Takrat bo mogel odkopati zaklad, zlata bo pa toliko, da ljudje ne bodo vedeli, kam z njim. Iz krvi umirajočega konja bodo zrasle cvetke, podobne goličavaricam (planikam?), zasejale pa se bodo po vseh golih vrhovih, v veselje ljudem in za zdravje živini, ki se pase po gorskih pašnikih.

Pripoved je umeščena v gorski svet nad Velim poljem, verjetno je nastala v času rudarjenja v Julijskih Alpah. Upamo lahko, da bo Beli konj nad Vršacem skupaj z drugimi čudežnimi bitji še dolgo bdel nad skrivnostnim gorskim svetom in varoval njegove zaklade. Vodo, ki priteka z gora, lahko pijemo, denarja ne moremo jesti.

Tomaž Bregant

 

eXTReMe Tracker