Boris Štupar 27.12.2011 21:29 2319 0

Turska gora

Klemen Purkart: Iztekajo se zadnji dnevi leta 2011 in priložnost je za še zadnje vzpone … teh nekaj dni nameravava s Čoklom izkoristiti do potankosti.

Prvi del najinih načrtov je bil v zvezi z Kranjsko Rinko – žal sva morala načrt spremeniti na mestu samem, preslabo vreme naju je preusmerilo na manjšo, a še vedno lepo Tursko goro (2251m). Tako so se nama Rinke že vsaj drugič izmaknile … v nedogled pa tole ne bo šlo, ali pač?

Kljub malo slabši vremenski napovedi za visokogorje se odpraviva proti nama že zelo dobro znani Logarski dolini … ko le nebi bila tako prekleto daleč (150 km oziroma 2 uri vožnje)! Sicer pa pravijo, da je za užitek včasih potrebno tudi potrpeti in tole obvladava zelo dobro. Na zatrepu Logarske doline naju pričaka prvi sneg na cesti. Dlje kot se voziva bolj je cesta poledenela, led naju ustavi dobrih 100m pred parkiriščem pod slapom Rinka. Kolesa se zavrtijo v prazno in z malo ledenega plesa »porikvercava« do najbližjega parkirišča. Ko kasneje hodiva po cesti ugotoviva, da sva še daleč prišla … led kot na drsališču. Lahko bi že kje nižje pristala ob robu ceste ali pa pešačila dodatne ure po cesti vse iz Logarske. Pri kiosku se nama pridruži še Benča, ki naju nato spremlja skoraj vso pot. Roko na srce, ta pes je pa res usekan! Do Okrešlja kar pademo, dodatno naju motivira priganjanje Benče, ki glasno zeha za nama. Sneg je ves čas južen, posledica dokaj visokih temperatur … šele na melišču/snežišču ga zamenja suh sneg, ki pa na najino žalost še ni predelan. Stara gaz je popolnoma zapihana in ker sva prva nama ne preostane drugega kot, da gaziva v celca. Mestoma se nama je prediralo do kolen, tem mukam se je pridružil še oster veter in mraz. Popolno! Tako napredujeva vse do balvana ob vstopu v Turski žleb … tu se snežne razmere malo popravijo in preseneti naju dobro predelan sneg.

Ob izhodu iz žleba se veter še okrepi, predelan sneg pa zamenjajo ledene plošče z mestoma napihanim snegom, ki kar kličejo po zdrsu. Zato še z večjo mero previdnosti nadaljujeva pot proti vrhu. Vmes si privoščiva še obilico obvozov in popikava vsako pomrznjeno steno – že počasi tipično za naju. Užitek pa je bil, ni kaj! Na vrhu razmere ravno ne dopuščajo poležavanja, zato sledi par fotografij … valda za na FB, kot se za prava FB gornika spodobi … nato pa spust proti dolini. Ob sestopu naštejeva še vsaj 15 somišljenikov, ki se povzpenjajo po najini gazi. Blagor jim!

Zadnji del poti, od balvana navzdol, opraviva kar po riti in si tako prihraniva kar nekaj minut mučnega sestopanja. Pazite, da ne pridobite prevelike hitrosti … drugače se boste ustavili šele v dolini v kaki skali! Midva sva zavirala kar s palicami, prav tako je dober cepin. Povzetek: čisti užitek z malo sado-mazo priokusa! Aja, našla še eno ...

Klemen Purkart

26.12.2011