Nedeljski dnevnik, Prosti čas - Rok Mihovec: Planini Dedno polje in Ovčarija
Ko prevladujejo mirni jasni dnevi v kombinaciji z nizkimi temperaturami, se vzpostavijo vsi pogoji za nastanek ledenih kristalov
Vsako leto nastopi obdobje, ko se ni preveč pametno potepati po gorah. Gre za čas, v katerem prevladuje slabo vreme, ko sneg na strmih pobočjih še ni predelan in ko so severne strani gora zaledenela past, ki nas lahko prav hitro preseneti. Običajno je tak čas na začetku zime in takrat pridejo na vrsto drugačni planinski cilji, ki nas presenetijo z lepoto ali nenavadno osamljenostjo v tem letnem času. Cilji, kjer se nam ni treba bati zgoraj opisanih preizkušenj.
Planini Dedno polje in Ovčarija zagotovo sodita med takšne, osupljivo lepe cilje. Zapeljemo se torej nad dolino Voje na planino Blato, kjer se cesta konča. Že v prvem trenutku, ko stopimo iz avtomobila, nas presenetita mraz in veter, ki piha z gora. Neprijetni občutki prav hitro ostanejo za nami, ko se postavimo na pot, ki pelje proti planini Jezero. Pot je namreč strma in tako smo prav hitro ogreti. Planina nas preseneti z zaledenelim jezerom in stanovi, ki so vsi vklenjeni v led. Pokrajina skoraj ne bi mogla biti bolj idilična. Vendar pa planina ni naš današnji končni cilj, naši tokratni cilji so še naprej. Groba kolovozna pot se še naprej zlagoma dviga in po pol ure hoda smo na planini Dedno polje. Na neki način je tudi ta planina podobna prejšnji, le da jezera tokrat ne najdemo. Planina je stisnjena v manjši kotanji, ki je z vseh strani obdana z macesnovim gozdom. Na planini, ki ima lasten izvir vode, stoji kakšnih deset manjših stanov in večja zgradba, ki služi kot sirarna.
Zanimivost planin v kotanji je, da v mirnih in jasnih dnevih in nočeh postanejo mrazišče. Temperature so tu namreč bistveno nižje kot v okolici na pobočjih bližnje Slatne in Krede. Mrzel in težji zrak se namreč s pobočij steka navzdol in ujame v prav takšnih kotanj ah. V času, ko še ne zapade sneg, smo lahko tako tudi priče naravnega fenomena. Ko prevladujejo mirni jasni dnevi v kombinaciji z nizkimi temperaturami, se vzpostavijo vsi pogoji za nastanek ledenih kristalov. Običajno smo vajeni vodnih kristalov, ki so veliki po nekaj milimetrov in jih vidimo v snežinkah. Ledeni kristali nastanejo v jasnih mirnih nočeh, ko se v kotanje z mrzlim zrakom spusti še megla. Vso dolgo zimsko noč imajo možnost, da neovirano rastejo in tako zrastejo tudi do pet centimetrov v premeru. Kot taki so seveda prava paša za oči. Vendar pa je njihovo življenje le kratkega veka. Ujeti jih morajo le sončni žarki in zgodbe je nenadoma konec.
Ob tako lepem dnevu, ko se sonce igra na vrhovih gora in je spodaj pod nami morje nizke oblačnosti, bi bila velika škoda, da bi se vrnili domov. Še pol ure na naši poti proti zahodu pridemo do planine Ovčarija. Ta je bila še pred nekaj leti praktično popolnoma zapuščena, dandanes pa na njej spet vztraja nekaj obnovljenih in na novo postavljenih stanov. S te planine se nam odpre lep razgled na spodnje bohinjske planine.
Če nam razmere omogočajo, se lahko z Ovčarije povzpnemo še do Dvojnega jezera, v nasprotnem pa se moramo vrniti. Možnosti sta pravzaprav dve. Po isti poti nazaj ali pa preko planine Viševnik. V obeh primerih se znajdemo spet pri planini Jezero. Od tu pa je le še končni povratek do glavne ceste in čarobnost zgodnjega zimskega dne mine. V nadaljevanju bodo po gorah in planinah v zimi zapadle velike količine snega, ki bodo ponovno v celoti spremenile podobo pastirskih planin.
Rok Mihovec