Tine Cuder: ... Po napornem potovanju prispeva v glavno mesto Guatemala City ter potem z avtobusom v Antiguo, ki ponuja predvsem draga prenočišča in restavracije.
Mesto je čisto ter varno, kar za preostalo deželo ni v navadi. V potovalni agenciji izveva, da potrebujeva za najino plezanje pri jezeru Amatitlan privatni prevoz. Po dolgem iskanju plezališča končno stojiva pod steno. Razgled na bližnje jezero je prekrasen, toda svetlo zelene packe oznanjajo hudo onesnaženje z odplakami. Jezero je namreč mrtvo. Z vodničkom iz interneta si ne moreva veliko pomagati, opisi so slabi, kakor tudi ni imen pod začetkom smeri. Na najino srečo spoznava dva plezalca iz prestolnice, ki nama podata potrebne informacije. Skupaj preživimo lep plezalni dan.
Razlog za obisk vulcana Acatenango (3976 m) je njegova višina in težavnost dostopa. S osebnim prevozom dospeva do vznožja vulkana, kjer nama voznik poišče lokalca, ki nama za petino manj denarja, kot agencija, nudi vodenje. Čas vzpona in sestopa prepoloviva (3 ure vzpon, uro sestop).
Odpotujeva v Quetzaltenango (drugo največje mesto). V agenciji se pozanimava, kje je možno plezati in kako je s prevozom. Zopet morava najeti osebnim prevoz in s pomočjo lokalnega prebivalstva končno najdeva plezališče nad vasjo Chichua pod goro Cerro Quemado. Na poti do plezališča srečujeva lokalce, ki se vzpenjajo do romarskih prostorčkov, kamor prinašajo cvetje. Molitve ter petje odmeva daleč naokoli. Čuti se posebna energija. Plezališče ponuja okoli 30 smeri, od tega je popolnoma opremljenih le 10, ostale so slabo opremljene oziroma manjkajo začetni svedrovci. Po preplezanih nekaj smereh k nama pristopi Victor Arango (54 let), legenda gvatemalskega športnega plezanja ter avtor večine smeri. V slabi angleščini nama razloži, da je on pobral svedrovce, ker so agencije izvajale tečaje športnega plezanja in služile denar. Po skupnem plezanju so dogovorimo, da se naslednji dan dobimo v telovadnici, kjer nama bo predstavil še ostale maloštevilne plezalce. V telovadnici je le nekaj fantov, ki trenirajo na skromno opremljeni steni. Pogovor steče brez problemov, poveva jim, da potujeva k jezeru Atitlan, ki je vreden ogleda in tako izveva, da sta pri jezeru Atitlan dve športni smeri.
Obrabljene blazinice nenavajene vulkanskega granita kličejo k počitku, zato v San Pedru la Laguna ob jezeru Atitlan najameva kajake in veslava do sosednje vasice. Tudi to jezero je onesnaženo in mu grozi katastrofa. Naslednji dan se podava z lokalnim prevozom, motornim čolnom v bližnjo vasico San Marcos la Laguna. Poiščeva fanta iz turistične agencije, ki naj bi vedel, kje sta smeri, toda kmalu ugotoviva, da to niso prave stene. Odločiva se, da plezališče poiščeva kar sama in res ga. Prva smer je dolga 5m, druga pa 10m. Ocena je do 6b. Stena ponuja obilo prostora za nove smeri. Po večkratnem plezanju smeri se nama približata dva policaja ter nama v slabi angleščini razložita, da je tu nevarno za turiste. Razloživa jima, da bi plezala še kako urco in policaja ostaneta v bližini. Naslednji dan si jezero ogledava še z druge perspektive in sicer s konja.
Plezalni dolgovi naju zvabijo nazaj v Quetzaltenango, kjer splezava še nekaj novih smeri. Zaradi potrditve letalske karte odpotujeva v prestolnico, kjer obiščeva živalski vrt, popoldan pa edino trgovino z plezalno opremo, kjer imajo plezalno steno, ki je za tiste razmere precej bogata z oprimki. Spoznava enega boljših plezalcev Filipea s katerim se dogovorimo za plezanje pri jezeru Amatitlan. Plezanje z »lokalci« je nekaj povsem drugega, saj ti pokažejo vse skrite oprimke in še kaj. 26. 11. je dan odhoda v našo prelepo Slovenijo, juhuhu!!
Tine Cuder