Petra Brajnik: V naravo se vedno bolj zatekamo v iskanju tišine, lepote in novih izzivov. Pogled na sončni zahod...
... za bližnjimi gorami nas napolni z energijo, nizke veje smreke nas nežno požgečkajo po licu, sveže sledi zajčka ali gamsa v snegu nas navdajo s tihim zadovoljstvom, da nismo sami – vse je živo in diha.
Vse prevečkrat pozabimo, da smo tudi sami del narave, pa ne le tisti občasni obiskovalci, temveč tudi tisti redki, ki v osrčju narave še vedno živijo, z njo dihajo in sobivajo ter ohranjajo tradicijo.
Na potepu po naravi je mami Cilki pred nekaj dnevi na poledenelem pobočju zdrsnilo in polomila si je roko, tako smo ji z Rokom in Joži priskočili na pomoč pri nekaj vsakdanjih opravilih. Ker so pred vrati prazniki, je bila poleg kuhanja jote na »šporgetu« na dnevnem redu tudi peka potice. Pred nekaj meseci je pod domačim orehom nabrala sadeže, jih posušila v peči, danes pa smo jih zbrani za mizo trli, prebirali in mleli. Po stari tradiciji bi fantje pri tem opravilu morali žvižgati, dekleta pa peti - sami smo raje nadebudno klepetali, kljub temu pa je kar velika količina slastnih sadežev pristala v naših želodcih. Celo naša psička Bolha je pod mizo grizla lupine in z veseljem mljaskala jedrca – kot bi vedela, da ta ne prihajajo iz sosednje veleblagovnice, temveč od dejansko najboljšega soseda. Mama Cilka je že preko tedna pridno nabirala smetano s kislega mleka, ki smo jo namesto s pinto tokrat kar s paličnim mešalnikom stepli v odlično maslo. Kokoši so nam dobrodušno odstopila domača jajca in slastne sestavine so bile pripravljene.
Pripravili smo kvas, ki smo ga vzhajali na peči, kasneje zamesili testo in ga pustili da na toplem še malo zraste. Med tem smo imeli nekaj časa in ob srkanju nabranega planinskega čaja, smo hitro po mizi razprostrli zemljevid ter vneto načrtovali naš naslednji turno smučarki potep v sosednji Avstriji, ki zadnje dni prejema neomejene količine svežega puhastega snega – ta Božič bo tam, kamor se bomo podali, vsekakor še kako bel.
Testo je počasi vzhajalo, pripravili smo mizo in ga razvaljali, posuli z zmletimi orehi in sladkorjem, pokapljali pa z limoninim sokom in rumom ter skrbno zavili.
Potica za peko v peči potrebuje smrekova drva. V črni kuhinji se trenutno sušijo in prekajujejo mesne dobrote, ki ob smrekovih drveh dobijo smolnat priokus, zato smo v peči zakurili z bukovimi drvmi, za peko potice pa uporabili štedilnik – prav tako na drva.
Po dobri uri je v kuhinji že omamno dišalo in vsem so se cedile sline, potica je bila pripravljena in čaka na vse sladokusce, da jim vošči sladke in vesele praznike ter novo leto polno prijaznih obrazov in goro novozapadlega snega – ne le v Avstriji in Franciji, temveč tudi pri nas. Srečno, pa dober tek!
Petra Brajnik