Za srce - Alenka Veber: ... – naš najvišji nealpski vrh
Najmogočnejši naravni vladar Notranjsko-kraške regije je zagotovo Veliki Snežnik (1796 m). Njegov dolgo v pomlad zasnežen stožec je viden širom Slovenije, seže pa tudi prek državnih meja. A zasneženi stožec ni edina in samcata prepoznavnost te magične gore. Se pa mogoče z njegovega vrha zaključi ali pa začne edinstvena zgodba Snežniške planote, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na SV ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na JZ.
Odvisno, kje jo bomo začeli dojemati. S prvim vzponom na goro bomo začutili začetek pripovedi, ki je bogato povezana z zgodovino slovenskega planinstva in življenjem ljudi. Tik pod vrhom stoji zavetišče na Velikem Snežniku, kasneje so ga preimenovali v kočo Draga Karolina. Prav Drago Karolin (1901–1993) je bil eden izmed neutrudnih planinskih zanesenjakov, ki so bili predani ideji slovenskega planinstva. Svojo predanost goram je posvetil Snežniku. Pod njegovim vodstvom je bilo zavetišče odprto leta 1961.
… čisto šiljasta in pravi nebni sveder … (Valvasor)
Da gre res za pravo goro, se je prepričal tudi polihistor Janez Vajkard Valvasor in ji dal častno mesto v opisu gora na Srednjem Kranjskem v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Danes je Snežnik cilj mnogih občasnih in rednih planincev. Vrh Velikega Snežnika je vključen tudi v nekatere slovenske planinske obhodnice, med drugimi tudi v Razširjeno slovensko planinsko pot. Evropska slovenska pešpot E-6 doseže celo najvišjo točko na vrhu Snežnika, nanj je pot speljana prek sosednjega vrha Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo.
Na Snežnik vodijo označene, a tudi neoznačene poti – le-te raje prepustimo dobrim poznavalcem. V zimskem času si za izhodišče izberimo Sviščake (1242 m), kjer je stalno odprt gostoljubni Planinski dom na Sviščakih, stoji pa na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini naselja počitniških hišic. Do tod vodi deloma asfaltna deloma prašna cesta iz Ilirske Bistrice, ki je pozimi plužena.
Tisti manj uhojeni se zimskemu veselju lahko prepustijo že kar na Sviščakih, drugi pa bomo po dveh urah hoje dosegli vrh. A nanj se moramo povzpeti z vsem spoštovanjem in previdnostjo, ki jo zahteva gibanje v zimskih razmerah.
Od tod do vrha vas bomo prepustili lastnim iskanjem in hotenjem – zimske podobe Snežnika bodo govorile same zase.
Snežnik skoz okno gleda me ves čas, kako pero mi teče po papirju … (Oton Župančič)
Zvedavemu Valvasorju so zlasti v 19. še posebej pa v 20. stoletju sledili tudi številni geologi, botaniki, gozdarski strokovnjaki, pisatelji, pesniki, glasbeniki, slikarji, fotografi, snemalci in za vedno zapustili svoje vidne in nevidne stopinje. Tako se gozdnatega območja, in v njegovih časih tudi domovanja razbojnikov, ni ustrašil prvi botanični popotnik na Snežnik, slovenski botanik, farmacevt, kartograf in naravoslovec Henrik Freyer (1802–1866).
Arhiv Slovenije hrani seznam na Snežniku opaženih rastlin, ki ga je Freyer zapisal 16. in 17. julija 1827. Čeprav se Snežnik kot gora ne kaže ravno z izredno bogato floro, je vendarle izredno zanimiva fitogeografsko in zato pomembna tudi kot raziskovalno in posledično učno ter naravovarstveno. Na snežniško rastlinstvo med drugimi dejavniki vpliva tudi človek. Nekoč odročna in skrivnostna gora zaradi množičnega obiska postaja manj prijazna do flore. Zaradi izjemno zanimive mešanice rastlinstva je bil leta 1964 vrh Snežnika zavarovan kot botanični rezervat. Zato se držimo označenih poti.
Romantični soimenjak
S Snežnikom in življenjem v snežniških gozdovih je povezan tudi soimenjak, grad Snežnik. Po gori naj bi se nekoč imenovala tudi današnja Loška dolina. Grad Snežnik je svoj prestol našel na obronkih obsežnih snežniških gozdov, ki se od tod širijo vse do njegovega vrha. Skupaj s kočevskimi gozdovi tvorijo enega zadnjih velikih evropskih gozdnih kompleksov. Od tod nas ena izmed gozdnih poti mimo Leskove doline popelje tako do Sviščakov kot do gozdne pristave Mašun (1024 m). A tu se začne nova zgodba.
Srečali se bomo namreč s križiščem gozdnih cest, ki bi nas znale kaj kmalu zapeljati ali pa pripeljati kam drugam. Kar pa tudi ni nič narobe. Tudi tu zna biti snežna kraljica radodarna.
Pod vznožjem gore ali Bela gora je lepa tudi od spodaj
Vsak vzpon na katerokoli goro se začne ob njenem vznožju. Razkošnih pogledov na Veliki Snežnik tod naokrog ne zmanjka. Nanj se odpirajo pogledi s kar treh gozdnih poti. Na Sviščakih vas bo odtis rumene medvedje šape na rdečem krogu popeljal po Gozdni učni poti Sviščaki, nekoliko krajša je sprehajalna pot Pogled na Snežnik. Na Mašunski gozdni učni poti se vam bo z razgledišča Anina skala Veliki Snežnik razkril v vsej polnosti.