Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Osvajanje drugega najvišjega vrha sveta K2

Dolenjski list (1955): Leto 1950 bo ostalo za alpinizem važna in slavna obletnica, kajti tedaj je bil premagan prvi osemtisočak — Anapurna. Osvojila ga je francoska ekipa Herzog—Lachenal ter postavila sicer kratkotrajni višinski rekord 8078 m.

Dotedanji rekord je imel angleški vzpon na Nanda Devi, visok 7821 m.
Kaže, da se je tedaj alpinizmu odprla pot do drugih osemtisočakov, saj so v kratkem obdobju klonili: Tirich Mira (8084 metrov), zloglasna »nemška gora« Nanga Parbat (8125 m) in tolikokrat zaman naskakovali Mount Everest. (8882 m).
Lani pa je svet presenetila nova zmaga — osvojen je bil K2, drugi najvišji vrh sveta (8611 m). Člani italijanske ekspedicije pod vodstvom Ardita Desia so s to zmago izpolnili davno željo predvsem italijanskega pa tudi tujega alpinizma. K2, ki nosi poleg tega simbola še druga imena kot so Tschogori, Velika gora, Dapsang in Mount Godwin Austen, spada zemljepisno v Centralno-azijsko pogorje Karakorum, ki se razteza med Kuen-Lunom in Himalajo. Z raziskovanjem tega predela je pričel že pred dobrimi sto leti Italijan Roero di Constanza, ki se je na enem svojih potovanj povzpel na 5574 m visoki prelaz Karakoruma.
Od tedaj so sledile številne italijanske in druge ekspedicije, pretežno čisto znanstvenega značaja. Italijani si pri vsem tem laste nekako predpravico, češ da so tuji raziskovalci delali zgolj pod njihovim vodstvom, da so bili samo gostje. Prav K2 pa je odkril en tak gost, topograf »Indian Surveya« Godwin Austen. po katerem nosi ime ledenik, ki se razteza na vznožju te gore. Po nemškem imenovanju nori tudi vrh sam njegovo ime, za katerega pa se, kakor se v zadnjem času vse pogosteje sliši, zavzemajo Italijani, da bi bil krščen na ime »Italia«. Ali jim bo to uspelo, bo povedala bodočnost.

Med ekspedicijami naj omenimo le najvažnejše. Grazioli Lante je napravil šest pohodov do višine 5000 m, leta 1892. Pa se je Zurrbriggen z angleškim tovarišem, znanim zemljepiscem lordom Convayem povzpel na Macugnago, enega izmed vrhov Karakorumskega masiva.
Vse dotlej vrha K 2 niso poskušali zavzeti in šele leta 1902 je bil izveden prvi naskok. Izvedla ga je mešana skupina treh Angležev, dveh Avstrijcev in enega Švicarja pod vodstvom Echensteina, znanega vsakemu alpinistu po njegovih derezah in cepinu. Za vzpon so si izbrali severozahodni greben, toda ker je severno področje orjaka skoraj nepremagljivo, je višina 6821 m, ki so jo pri tem poskusu dosegli, lepo spričevalo požrtvovalnosti in vneme.
Pravo pot, ki vodi do vrha in je edina mogoča, saj je pozneje prinesla zmago moštvu Desia, je našel po jugovzhodnem grebenu abruški vojvoda sedem let pozneje. To ekspedicijo imenujejo Italijani »vzorno ekspedicijo« zaradi njene popolne organizacije in doseženih uspehov.
Poleg vojvode se je ekspedicije udeležil še znani zemljepisec De Filippi. Ekspedicija je imela tudi fotografa s pomočnikom, tri vodiče in štiri nosače. Prvo taborišče so postavili na ledeniku Godwin Austen, prav na isti točki, kjer je taborila sedanja Desijeva odprava. Pričeli so z raziskovanjem in iskanjem poti po južnem grebenu K2 in se pretolkli do višine 5600 m , naprej pa niso mogli. Nato so poskusili prodreti po severozahodnem grebenu, ki jih je sicer pustil do višine 6600 m, od koder pa so se morali poraženi vrniti
Tretjega poskusa se niso lotili, ker so spoznali, da njihova oprema ni dovolj primerna za glavni naskok. Zato so obrnili vrhu K2 hrbet in se med vrnitvijo pomerili z dvema sedemtisočakoma, toda tudi tadva sta jih nemilostno odklonila. Kljub vsemu pa so pri enem od teh dveh vzponov postavili rekord v višinskem vzpenjanju, ki je bil potolčen šele leta 1922.

Naslednja leta so sicer odhajale različne ekspedicije na to področje, vendar se zavzetja vrha K2 dalj časa niso lotili. Vse okrog njega pa so padali vrhovi — pet — šest — sedemtisočaki. V eni teh ekspedicij je sodeloval tudi mladi geolog Ardito Desio, ki je tedaj prvič ugledal ponosni vrh K2 in nemara se mu je že tedaj vzbudila želja, da si ga nekoč podvrže. Toda potrpeti in čakati na ta trenutek je moral še mnogo let.
Leta 1938. je vrh naskočil Anglež Eric Shipton, ki je odkril pot »CWM« na južni del Everesta, po kateri je šla zmagovita angleška odprava. Toda s K2 ni imel uspeha.
Američani pod vodstvom Houstona so ga hoteli zavzeli v treh zaporednih naskokih ter so pri zadnjem poskusu prodrli na višino 7925 m. Prav pod vznožje samega vrha. Toda utrujenost in mraz sta jih premagala. Vrh se je ubranil smelih
napadalcev. Naslednje leto je Wiesner postavil zadnje taborišče na višini 7710 m in se sam pririnil do višine 8350 m. Smola, tehnične pomanjkljivosti in neurje so prispevali krepak delež za zaključek te tragične ekspedicije, ki je pustila v snežnih lavinah enega svojih članov in tri nosače.
Houston pa se je leta 1953 spet vrnil in se odpravil po sedaj že tradicionalnem abruškem grebenu, dosegel točko 7840 m malo pod vrhom sedla, toda strašen vihar je preprečil nadaljevanje poti. Tudi to ekspedicijo je spremljala nesreča. Geolog Gilkey je v sedmem taborišču zbolel za vnetjem žil. Naložili so ga na nosilnico in polagoma spuščali po pobočju navzdol. Prav tedaj pa je pridrla lavina in ga potegnila v prepad. Ves trud je bil zaman.
Zdaj pa so vrh naskočili Italijani in ga zavzeli. Gora, ki je toliko časa žalila ponos in samoljubje človeka, se je uklonila.

Dolenjski list, 25. marec 1955

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti