Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mrzli vrh, pomnik soške fronte

Matija Turk: Mrzli vrh pri Tolminu je bil prizorišče najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne v Zgornjem Posočju. Je nema priča časa in dogodkov, ki so iz obličja Zemlje izbrisali cele generacije fantov in mož.

23. maja 1915 je Italija v skladu z zahtevami londonskega sporazuma nekdanji zaveznici Avstro-Ogrski zasadila nož v hrbet. Prvi cilj italijanske vojske v Zgornjem Posočju je bil zasedba vrhov na levem bregu Soče, kamor so se z mejne črte umaknile šibke avstro-ogrske sile, ki so jih v glavnem sestavljali črnovojniki (t.j. možje, ki zaradi starosti ali telesnih pomanjkljivosti niso bili primerni za redno služenje v vojski). Branilci, ki so imeli v gorah vsaj malo možnosti za obrambo, so pričakovali silovit udar, ki ga pa ni bilo. Nerazumljivo počasen in previden prodor Italijanov je Avstrijcem omogočil, da so v naslednjih dneh na Sočo z vso naglico še pravočasno pripeljali z balkanskega bojišča enote redne vojske in za silo utrdili improvizirane obrambne položaje.

Izgubljena priložnost

Vojna je trajala že nekaj dni in italijanski vojaki še niso izkusili hujšega boja. To jih je morda navdajalo z upanjem, da bo vojna lahka. Ko so 28. maja zjutraj vojaki brigade Modena in alpinci bataljona Susa v kritju megle zasedli položaje nad vasjo Krn, še niso vedeli, da so se ure za lahko zmago iztekle. Topovsko obstreljevanje iz doline je oznanilo začetek napada. Izstrelki so završali nad glavami prihuljenih napadalcev ter se naslednji trenutek razpočili na grebenih nad njimi. Ko so topovi utihnili, so jih častniki z žvižgi piščalk in vzkliki »Avanti Savoia« pognali v naskok. Zdelo se je, da tečejo že celo večnost, strmina je naraščala, korak se je upočasnil, uniforme so postajale težke in vroče, nahrbtniki so nevzdržno pritiskali k tlom. Megla se je razkadila in greben je bil že čisto blizu. Misel, da je grozovit topniški ogenj pometel z nasprotnikom, je napadalcem vlila novega poleta. Medtem pa so na nasprotni strani grebena branilci hiteli k svojim razrušenim položajem, s katerih so se umaknili pred uničujočim ognjem. Na čelu vsake čete je tekel vojak s strojnico na ramenih in za njim vojaki, ovešeni s težkimi defenzivnimi ročnimi granatami. Ko so se napadalci približali na strelno razdaljo, so bile vodnohlajne strojnice Schwarzlose že pritrjene na težka trinožna stojala in trakovi s svetlečimi naboji so bili vstavljeni v naoljene zaklepe. Rezek vzklik »Feuer« je pretrgal morečo napetost in italijanski naskok se je sredi strmih travnatih pobočij razblinil v toči krogel in dimu granat.

Steber obrambe Tolmina

Mrzli vrh je ves čas soške fronte, od pomladi 1915 do jeseni 1917, predstavljal steber obrambe tolminskega mostišča. Avstrijci so se Italijanom postavili po robu na levem bregu Soče, kjer so se utrdili na vseh pomembnejših vzpetinah in vrhovih. Le pri Gorici in Tolminu so branili del ozemlja na desni strani reke. Če je obramba Gorice imela predvsem prestižni pomen, je mostišče pri Tolminu nasprotniku preprečevalo prodor v dolino Idrijce, obenem pa je ščitilo za oskrbovanje gorske fronte izredno pomebno železniško progo do Mosta na Soči (takratna Sv. Lucija). Zato je general Boroević, poveljnik 5. armade, ukazal obrambo Mrzlega vrha za vsako ceno. Podobno so italijanski strategi, ki jim je Mrzli vrh predstavljal ključ za osvojitev tolminskega mostišča, od svojih vojakov zahtevali brezpogojno zmago. V zadnjih dneh maja in v začetku junija so Italijani pošiljali na Mrzli vrh nove in nove enote, ki so krvavele v bližinskih bojih z enotami 3. gorske brigade. Štirikrat jim je uspelo zavzeti vršni greben, a protinapad je bil takojšen in silovit. V bojih na nož so Avstrijci, prekaljeni v bojih na ruskem in srbskem bojišču, vedno znova pregnali napadalce, ki jim zdesetkanim in izčrpanim nesposobni poveljniki niso uspeli pravočasno poslati okrepitev. Na cvetočih pobočjih Mrzlega vrha so v tistih sončnih pomladnih dneh izkrvaveli celi bataljoni. Kdor se je upiral ali se ni hotel več vrniti v klavnico, je bil po hitrem postopku obsojen na smrt.

Strahovite izgube so načelnika generalštaba italijanske vojske, generala Cadorno prisilile, da je 4. junija ukazal prekinitev napadov. Krvavi neuspeh je terjal pojasnilo in krivca. Le tega so našli v domačinih iz kobariških vasi, ki so jih obtožili vohunstva. Aretirali so 60 mož in vsakega 10 ustrelili. To, t.i. decimiranje za eksekucijo pred strelskim vodom je bilo v italijanski vojski ustaljen način kolektivnega kaznovanja predvsem lastnih, neposlušnih enot. Nepopustljivi general Boroević, ki se ni oziral na žrtve, pa je pred vojno sodišče gladko poslal častnike, ki so vsled nevzdržnih napadov ukazali umik iz kote 1181 pri planini Lapoč. Zavoljo Boroevićeve odločnosti je obramba na Soči v kritičnih dneh vzdržala. Vojaki so mu nadeli vzdevek »soški lev«, njegova 5. armada, razporejena med Krnom in Jadranom, pa je postala znana kot »soška armada«.

Pozicijska vojna

Po začetnih bitkah spomladi in poleti 1915 sta obe strani izkoristili zatišje za utrjevanje položajev. Za vrečami, napolnjenimi s kamenjem, so vojaki dan in noč v skale dolbli strelske jarke in kaverne, ki so edine nudile varno kritje pred minami in granatami. Jarki branilcev z nameščenimi strojnicami in gosto bodečo žico pred njimi so postali za pehoto neosvojljivi. Zato so Italijani neprestano krepili svoje topništvo in pred vsakim napadom zasuli nasprotnika z bobnečim ognjem, ki naj bi očistil teren in zmehčal branilce. Italijani, ki so se utrdili nad planino Lapoč, so v enem izmed napadov jeseni 1915 končno osvojili del prvih avstrijskih jarkov zahodno od vrha. »La conquista del trincerone« je bil uspeh, o katerem so časopisi vzneseno pisali po vsej Italiji. Vendar jim kljub neprestanim naporom ni uspelo nikoli trajno zaseti Mrzlega vrha, niti sosednjega Slemena in Vodil vrha. Njihov obroč okoli gore se je tesno oklepal avstrijske obrambne linije, ki je povsod potekala na višje ležečih in lažje branljivih mestih. O zagrizenosti napadalcev pričajo položaji jugovzhodno od Mrzlega vrha, ki so bili vkopani na strmem prepadnem pobočju, tik pod avstrijskimi jarki. Kako so vojaki živeli, se oskrbovali in se bojevali na takšnem terenu, si ne moremo niti predstavljati. Ti položaji, imenovani »Lunetta B«, so kasneje padli v roke Avstrijcev.

Ponekod sta bila nasprotnika drug od drugega oddaljena le nekaj deset metrov. To so izkoristili Avstrijci, ki so Italijanom 24. oktobra 1917 pripravili smrtonosno presenečenje. To je bil dan, ko so združene avstro-ogrske in nemške sile v silovitem napadu ob uporabi bojnih plinov prebile fronto in v naslednjih dneh Italijane potisnile daleč na zahod do reke Piave. Začetek konca je na Mrzlem vrhu oznanila eksplozija podzemne mine, nameščene na konec rova, ki so ga skrivaj skopali pod italijanske jarke. Eksplozija, ki je vrgla v zrak italijansko posadko, je ustvarila vrzel, skozi katero sta dva batalijona že v prvem naletu zavzela samo vozlišče italijanskih jarkov na koti 1186. Globok minski krater okoli katerega so razmetane skale še danes deluje kot zastrašujoč tujek, čeprav je pobočje vse naokoli preorano od rovov in eksplozij. S tem dejanjem je Mrzli vrh stopil ob bok razvpiti Batognici in skoraj neznanemu Kalu, vrhovoma v Krnskem pogorju, kjer so s podzemnim miniranjem skušali pregnati nasprotnika.

Spomin in opomin


Točno na obletnico bitke, ki je v ljudski zavesti ostala kot »Čudež pri Kobaridu«, je Italija pri Vittoriu Venetu ob pomoči francoskih in angleških divizij začela ofenzivo, ki je izčrpani in že razpadajoči obdonavski monarhiji zadala poslednji udarec. Ob letu osorej se je Italija vrnila v kraje ob Soči kot zmagovalka. Z vzponom fašizma so postali del umazane politične igre tudi padli italijanski vojaki. Monumentalne kostnice iz belega marmorja, ki jih je duče gradil na Južnem Tirolskem in v Posočju, so imele še drugačno sporočilo: kjer smo prelili kri in kjer so naši grobovi, tam je Italija! Padli italijanski vojaki z Mrzlega vrha počivajo v kostnici v Kobaridu, kjer je pokopanih 7000 mož, padlih v Zgornjem Posočju.

Da bi ohranili spomin na svoje padle sobojevnike, so avstrijski vojaki leta 1916 na Javorci v dolini Tolminke zgradili spominsko cerkvico Sv. Duha. V notranjosti umetelno zgrajene cerkvice, ki velja za eno najlepših secesijskih stvaritev pri nas, je v lesene plošče vžganih preko 2500 imen branilcev Mrzlega vrha, Vodil vrha in Slemena. Obiskovalec, ki vstopi v cerkvico, lahko bere imena vojakov, ki so prihajali iz Madžarske, Romunije, Bosne in drugih dežel monarhije. Ti napisi so danes edini dokaz, da so obstajali in tu pustili svoje življenje. Večina padlih avstrijskih vojakov, ki ležijo na vojaških pokopališčih, raztresenih vzdolž smaragdne Soče, nima več niti imena medtem ko vsako leto na proslavah poslušamo, kako je tudi iz njih zrasla združena Evropa. Mar ne bi bil že čas, da jim povrnemo vsaj tisto najmanj, kar jim pripada?

Besedilo in fotografije: Matija Turk


Članek je bil objavljen decembra 2010 v reviji Svet & ljudje, št. 146.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti