Po predavanjih v Mojstrani in Mariboru je Steve House navdušil tudi v Ljubljani.
»Kaj je onkraj gore, če ne človek?« Walter Bonatti
»Kaj je onkraj človeka, če ne prijatelj?« Steve House
V ponedeljek zvečer je v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predaval eden najboljših alpinistov na svetu, Američan Steve House. Najprej ga je v kratkem, toda jedrnatem uvodu, v slikarski maniri predstavil njegov soplezalec in prijatelj Marko Prezelj. Slikarski zato, ker je opravil tako kot slikar, ki, preden začne portretirati s čopičem, s svinčnikom skopo, s hitrimi veščimi črtami zariše najznačilnejše in najizrazitejše poteze obraza.
House je govoril v sicer nekoliko okorni slovenščini, ki se jo je naučil med svojim enoletnim bivanjem v Mariboru pred več kot dvajsetimi leti, kamor je prišel v okviru študentske izmenjave. Z mariborskimi prijatelji, ki jih je spoznal v AAO Kozjak, je začel plezati po naših hribih. Plezal je sicer že doma v Oregonu, toda zimski alpinizem je bila zanj povsem nova izkušnja
O svojih vzponih je pripovedoval ravnodušno, kot da bi šlo za sprehode do trafike za vogalom in ne za vrhunske podvige, včasih tudi na meji zmožnosti. Če se ne bi že prej srečal s takšnim skromnim opisovanjem velikih dosežkov, bi se počutil kot na predavanju Marka Prezlja v Škofji Loki pred nekaj leti. Po koncu sem bil kar malce nejevoljen, ker jih je opisoval ravno tako brezbrižno kot House. Malo bi pa že lahko poudaril napore, tveganja in težavnost plezanja, sem premišljeval, saj nekateri že precej manjše vzpone razglasijo za epske. Podoben občutek me je obšel kasneje še po nekaterih projekcijah, nazadnje po čudovitem predavanju Iztoka Tomazina v Cankarju na lanskem festivalu gorniških filmov. Šele čez čas se mi je posvetilo, zakaj tako. Da ne gre za lažno skromnost, temveč da so njihovi dosežki enostavno večji od njih, da so jih prerasli. In fantje se tega zavedajo, zato se jim ni treba napihovati in stopati na prste. Dejanja govorijo namesto njih.
In kaj imata Ivan Cankar in Steve House skupnega? Nič, samo pomislil sem, da bi morda mojster napisal kakšno bolj optimistično črtico ali dramo, če bi v ponedeljek poslušal Housa – Štefa ali pred tem Prezlja ali Tomazina ali koga drugega.
Vince Anderson v Rupalski steni Foto: Steve House
Kdor bi resnično rad spoznal Steva Housa, mora obvezno prebrati njegovo knjigo Onkraj gore, ki je izšla pri založbi Sidarta. Leta 2009 je Veliki Britaniji prejela nagrado Boardman-Tasker in nagrado na Festivalu gorniške literature v Banffu v Kanadi. To je pripoved o nepopustljivi vztrajnosti, predanosti cilju, prijateljstvu in zaupanju sebi ter soplezalcem. Nobene velike filozofije ali cenenih puhlic ne boste našli v njej. In da, doseči cilj je pomembno, je uspeh, je odrešenje. Nobene tolažbe s potjo, praznino in podobnim ne zasledimo v tej knjigi. Zdi se mi, da občutke na vrhu, po preplezani smeri, najbolje ilustrira slika na strani 210 (Vince Anderson na vrhu Nanga Parbata). Ali fotografija na strani 112 spodaj, ki s svojo minimalnostjo jasno poudarja veličino prvenstvenega vzpona čez Rupalsko steno na Nanga Parbat.
House je priznal, da je bil brezkompromisen in pripravljen tvegati življenje za uspeh. Med poskusom vzpona na Nanga Parbat z Bruceom Millerjem se je obeh lotila višinska bolezen. Miller je dobrih 600 metrov pod vrhom dejal, da je vzpona konec in obrnil. S tem je primoral Housa, da je sestopil tudi on, ki je bil še v slabšem stanju kot Miller, vendar ni niti pomislil, da bi odnehal. Steve je kasneje spoznal, da mu je Bruce rešil življenje.
House se je kalil v težkih vzponih na Aljaski. Zagovarja hiter stil plezanja s kar najmanj opreme. Za plezalcem mora na gori ostati čim manj sledov, najbolje nič. Ko ga je pred solo vzponom na K7 njegov pakistanski kuhar prosil, naj odnese pakistansko zastavo na vrh, jo je sprva nameraval pustiti v šotoru, čeprav je tehtala samo 30 do 50 gramov. Potem se je premislil, ker je menil, da to ne bi bilo prav.
Onkraj gore je knjiga o odraščanju in zorenju alpinista, ki odkrito spregovori o svojih željah, strahovih in neuspehih, iz katerih se vedno da nekaj naučiti. Iz zgodb je razvidno, da ga kopna skala niti ne zanima. Stena mora biti zasnežena, ledena ali vsaj poprhana s snegom in čim bolj odmaknjena. Privlači ga kombinirano plezanje in drajtuling.
»Zakaj?« se vprašam. Vsi poznamo slaven Malloryjev odgovor: »Ker je tukaj!« Obstaja pa še bolj elitistična inačica Scotta Backesa: »Ker lahko, drugi pa ne morejo.« Toda noben odgovor ne more pojasniti tega donkihotskega spopada z vetrnimi mlini težnosti: boj, za katerega je že na začetku jasno, da ga ni mogoče dobiti, čeprav je mogoče marsikaj doživeti. Vsak vzpon se enkrat konča, kakor to velja tudi za življenje. In vsak se konča tam, kjer se začne: na tleh, in na koncu, v zemlji. Vedno znova se vračamo k zemlji, na začetek. Vsota je vedno enaka nič. (str. 255)
Tudi Šrauf je govoril: »Fantje, zgodba je važna.«
Mire Steinbuch