Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

38 dni v Vzporednem svetu

  07.12.2011


Risk.ru/G-L, 18.09.: Tri proti vetru
Russianclimb/Friko, 15.12.: Za novo smer ...
PlanetMountain, 14.12.: ... new Ukrainian-Russian route ...


Parallel world: VI+, A1/7b ali ruska 6B (foto Vladimir Mogila)

Višinska razlika 2000 m, dolžina 2580 m. 9 bivakov (vsi v viseči postelji - portaledgu). V smer vstopile 22. 7., na vrhu 25. 8., v baznem taboru 29. 8. ob 4h zjutraj.

Slike (preostale na russianclimb.com/trango_girls.html)
so od trojice deklet (Kopteva, Chibitok, Yasinskaya)

torek, 20. december 2011, ob 05:29, Bojan Leskošek, ogledov: 2284

Russianclimb.com: Trojica deklet, Marina Kopteva (vodja, Ukrajina), Anna Yasinskaya (Ukrajina) in Galina Chibitok (Rusija), je poleti preplezala novo smer v SZ steni Great Trango Tower. Za ta dosežek je bila 3. decembra - kot prva ženska naveza - nagrajena z ruskim zlatim cepinom (Piolet D'Or Russia 2011).

Galina Chibitok, Anna Yasinskaya in Marina Kopteva (vodja).

Na vprašanja Russianclimb.com sta odgovarjali Marina in Galina.

RC: Kako ste izbrale smer?
Dekleti: Kot prvo so pakistanske oblasti oznanile popust za dovoljenja za vrhove pod 6500 m ... Kot drugo, posvetovale smo se z Vladimirjem Mogilo, ki je preplezal odlično smer v Trangu. Razmišljale smo tudi o Ulibjahu, ampak smo si premislile ... in o Nameless tower, a vedele smo, da ga je nedavno preplezala močna ekipa slovenskih deklet ... Razmišljale smo tudi o smeri v južni steni, toda tam ni prostora za lepo in dovolj težko plezarijo ...
Tako smo se odločile, da poskusimo v Great Trangu, novo smer, takoj desno od Ukrajinske.

RC: Ste upale na lepo vreme, ko ste začele?
Dekleti: Prvo steno smo preplezale v treh tednih. Tam smo na ok. 5500 m dosegle raz, ki je vodil proti vršni steni, ko smo od fantov iz Moskve po radijski postaji prejele sporočilo: »Začenja se zima! Sestopite!«. Vreme je bilo resnično slabo, zelo mrzlo, celih 10 dni … toda ostale smo v steni.

RC: Koliko puhastih oblačil ste imele s seboj?
Dekleti: Eno bundo, en brezrokavnik in eno puhasto odejo. Za vse tri. Težko je bilo tistih deset dni slabega vremena nad 5500 metri … slaba vidljivost, brez sonca, depresivno razpoloženje …

RC: Koliko konjaka ste imele s seboj?
Dekleti: Na žalost samo nekaj. In spile smo ga že v prvih dveh tednih …
Mimogrede, vzele smo premalo vrvi, samo šest. Vse so bile poškodovane kmalu po vstopu. Kar je povzročalo probleme med žimarjenjem ...

RC: Kaj ste jedle? 38 dni …
Dekleti: Hrane smo imele dovolj. Najprej smo načrtovale vzpon v štiri. Toda Eugenia Kurochkina je zbolela tokoj po prihodu v bazni tabor. Tako smo plezale v tri. Hrane pa smo imele za štiri. Na žalost smo eno vrečo s hrano pustile v bazi. V njej so bile klobase, SALO!, čaj, sladkarije ... Res smo pogrešale to vrečo. Smo pa pojedle vsa zdravila: tablete itd. In popile tekočino za izpiranje zob ...

RC: So se vam pri sestopu šibila kolena?
Dekleti: Ne, spuščale smo se po vrvi. Toda pri zadnjih korakih proti baznemu šotoru smo bile že čisto na koncu.

RC: Slišal sem, da vam je ena torba z opremo med vzponom odletela v globino.
Dekleti: Ja, to se je zgodilo na začetku sestopa.

RC: Ste imele med vzponom s seboj tudi kozmetiko?
Dekleti: Ja, en komplet za vse tri - 5 kilogramov :) – kreme, maskare itd.

RC: Kako je potekalo plezanje?
Dekleti: Na dan smo preplezale 4 do 5 raztežajev, razen v dnevih s slabim vremenom, ko smo le enega ali dva. Dve med nami sta plezali naslednji raztežaj, ena pa je počivala v viseči postelji ali pa je žimarila proti naslednjem bivaku. Menjavale smo se, tako da je vsakič ena lahko »počivala«. Po 20 dneh se je plezanje zdelo kot delo, ko greš vsako jutro v pisarno. Že drugi dan smo zlomile cepin (na srečo smo imele rezervnega), tretji dan kladivo, četrtega sveder …

RC: Je bila vaša ekipa sama v steni?
Dekleti: ne vedno. Irkutska dvojka je začela s svojim vzponom nekaj dni za nami. Plezala je hitreje od nas, tako da se je po nekaj dneh njen šotor znašel 15 metrov pod in samo nekaj metrov desno od našega tretjega bivaka. Pogovarjali smo se, nismo bile same, to nam je bilo v veliko oporo! Ko sta fanta iz Irkutska izplezala, je nedaleč od nas vstopila Moskovska ekipa. Vstopila,  dosegla vrh, sestopila, medtem pa smo me še vedno plezale …
Eden od Moskovčanov, Valentin, je imel tako prijeten glas. Ko nas je poklical po radiu, smo ga poslušale in bile vesele.

20. avgusta so nas Moskovčani spet poklicali po radiu: »Dekleta, začela se je zima! Sestopite in pojdite domov!«. Ampak smo ostale …

Pošteno povedano, bili so zelo žalostni trenutki, ko smo zvedele, da so se Moskovčani odločili sestopiti. Počutile smo se tako osamljene … Ogromna stena, psihični pritisk je bil velik. Ko v tvoji bližini nekdo pleza, se pogovarja, smeji in stresa šale, se počutiš bolj udobno in varno.

RC: Kako ste se počutile v slabem vremenu? Trajalo je dolge dni …
Dekleti: Odločile smo se, da se bomo počutile kot za Božič: sneg, mraz, metež … morda je Božiček nekje v bližini. Kot ima vsak otrok rad sneg, smo imele me, kar smo imele rade v otroštvu. Sneg se je zdel kot posebno poletno darilo …

RC: Kaj so občutile vaše družine in bližnji med vašim vzponom?
Marina: Ker sem opazila, da bodo baterije pošle še pred zaključkom vzpona, sem se z nekim prijateljem dogovorila, da je vsak petek poslal moji materi SMS: »Hoj, mama. Samo še nekaj dni in bomo že v bazi. Ne skrbi«. Toda po tretjem takem SMS je mama ugotovila, da le ni vse tako lepo …

RC: Kako ste izplezale?
Dekleti: Vrh smo dosegle ob 9h zvečer. Fotkale in začele sestopati. V treh dneh smo bile v bazi.

Oznake: ALP, HIM
eXTReMe Tracker