Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Delo in disciplina

četrtek, 29. december 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2343

Dr. Andrej Perko, psiholog ... vse ostalo je psihološko nakladanje.

O zasvojenosti malo drugače
Morda najbolj znan in priznan borec proti alkoholizmu je bil med planinci Pavel Kunaver. Na vprašanje, zakaj je tako vnet nasprotnik alkohola in kako dolgo se že trudi osvestiti ljudi pred to nevarnostjo, je odgovoril: »Še ko sem bil majhen, sem pri sosedu videl, kaj lahko naredi iz človeka alkohol. Ko je pred prvo svetovno vojno nastala 'sveta vojska', sem se vključil vanjo in tako med mladimi propagiral, da bi se vzdržali alkohola. Pri svojih skavtih in kasneje tabornikih sem strogo zahteval, da so se popolnoma vzdrževali alkohola. Tako pa zahtevam tudi od odraslih, da potem lahko dajejo dober zgled mlajšim. Alkohol je strup, zapeljivec in goljuf. Star grški pregovor pravi: Najprej so prijatelji, potem so levi in na koncu svinje.«

Vsekakor je odvisnost ali zasvojenost nekaj, kar že ne zveni dobro. Oblike zasvojenosti pa so seveda različne, nekatere so lahko tudi pozitivne.
Zadnjič, ko sem pisal o neprimernosti oznak na lovski poti, nisem omenil zapisanih imen na skali, na področju, kjer so oznake najbolj izrazite. Pred kar nekaj časa, ko je bil ugledni »zdravilski učitelj« še živ, je terapevtska skupina na tem področju obnovila pot. Početje je bilo koristno za njih in morda tudi za družbo. Smo pa ob priliki kar malo porušili lepo zložene kamne ob potki, ko smo z »marinerjem«, v katerem je ležal poškodovani, preveč podrsavali robove …
O metodah zdravljenja odvisnosti ne morem govoriti (pisati), ker sem se le posredno srečal s temi ljudmi. Žal smo bili takrat vsi vpleteni razočarani. Tako da sem tudi zadnjič v temni noči, ko je zavel duh po … substanci, le grdo zaklel sam pri sebi in …

Boris Štupar


Ona - Nika Vistoporski: Prejšnji teden je v medijih odmevala ustanovitev prve terapevtske skupnosti za zasvojene mamice (starše) v Sopotnici pri Škofji Loki. Hvalevreden projekt, ki bo, upajmo, rešil nekaj življenj. O zasvojenosti, moči droge in nenazadnje tudi otrocih pa smo govorili z najbolj znanim kamniškim terapevtom dr. Andrejem Perkom, nekdaj Rugljevim učencem, danes »vzgojiteljem« s svojo »četo« sledilcev, ki želijo iti boljšemu življenju naproti.

Zasvojencu je droga prva ljubezen. Potencialna sreča brez odvisnosti je moteča. To tisti, ki nimajo teh težav, težko razumejo. Pa vendar, lahko bi vsaj poskusili doumeti njeno moč in prenehali obsojati pomanjkanje volje za prekinitev odvisnosti. Tudi v primerih zasvojenih mater.

Da človek postane zasvojen, mora nekaj časa »trenirati«. Pri trdih drogah je proces hitrejši. Psihična in telesna zasvojenost je zaradi njihovega uživanja tako huda, da postane droga jedro življenja. Je prva in zadnja misel v dnevu. Vse ostalo izgubi smisel. Da, človek, ki ni zasvojen, kaj takega težko razume, ker verjame, da lahko z odločitvijo spreminjaš svoje življenje. Zasvojenci pa si morda želijo spremembe, a je ne zmorejo. Človek ni več gospodar samega sebe in se ne more nadzorovati. Droga je močnejša. Nima smisla govoriti o volji. Ta ne obstaja. Treba je vedeti tudi, da se z dolgotrajnim uživanjem droge človek spremeni.

Ko govorimo o zasvojenih materah, ni nič drugače. Ne smemo moralno obsojati in se zgražati. To nima smisla. Kvečjemu je treba pomagati k zdravljenju. Preden človek spet pride na prave tire – da postane človek, odgovoren in zanesljiv – pa mine nekaj let trdega dela, resocializacije in habilitacije za življenje. Narkomani namreč sploh niso opremljeni za življenje, temveč jih je na življenjske zahteve in naloge treba šele privaditi. Eno je želja, drugo pa realnost.

Eden od poglavitnih zagovorov, zakaj je dobro, da so v postopku rehabilitacije mater otroci skupaj z njimi, je tudi ta, da odtegnitev otrok pogosto pripelje do še bolj zaostrene življenjske situacije, verjetnejšega recidiva v postopku zdravljenja. Kaj menite vi?

Za kaj gre v resnici? Za potrebe otroka ali potrebe narkomana? Za psihiatrično stroko je bistveno, da je treba narediti vse, da se bo pacientovo stanje izboljšalo. A na drugi strani imamo otroka. Kaj pomeni zanj mama takšna, kot je? Predpostavka je, da se bo mati – če bo ob otroku – lažje rehabilitirala. Vprašajmo se, ali je stik otroka z materjo dober zanj, in ne obratno. V resnici žrtvujemo dva. Sistem zdravi narkomana, bolnika, in potem se vse prilagaja temu, da bo bolje njemu. To je treba temeljito oceniti. Bistveno vprašanje je, ali se bodo otroci v takšnih okoliščinah razvijali normalno in varno. Ne vem. Treba je natančno oceniti vsak posamezni primer.

Zasvojenost poznate. Predstavlja vam službo. Zakaj sta disciplina in dosledno sledenje pravilom tako zelo ključna dejavnika uspeha? Zakaj ne moremo včasih zasvojencu tudi pogledati skozi prste? Ti ljudje so vendarle že marsikaj pretrpeli, sicer se ne bi znašli v tako hudih življenjskih okoliščinah!

Izkušnje kažejo, da je na dolgi rok zasvojenost mogoče premagati samo radikalno. S strogo disciplino. Žal ne gre drugače. To dokazujejo tudi vsi visokopražni programi. Človek mora sprejeti odgovornost za svoje življenje. Za narkomane, zasvojence, je značilno, da ne morejo sprejemati odgovornosti za svoje življenje, in jih je treba naučiti, kako pridobiti delovne navade. Te pa dobivamo samo s trdim delom in disciplino. Druge poti ni. Vse ostalo je psihološko nakladanje. Pustimo psihološka ozadja, ki jih ima vsak. Vi, jaz, narkomani, vsak ima svoj nahrbtnik. Če se ti narkoman začne smiliti, si že izgubil bitko.

Možnosti imajo le tisti, ki se zmorejo s pomočjo discipline prekvasiti. Samo tako. Vse ostalo je larifari. Ob discipliniranem delu pa naj poteka tudi celjenje ran. Tukaj je bil Rugelj daleč pred drugimi. Ljudje stremijo k čim manj boleči poti. Veliko je narkomanov, ki bi se zdravili »po svoje«, morda celo tako, da ne bi ničesar spremenili. A, to je nemogoče! Življenje je treba spremeniti generalno. Samo tistim, ki so sposobni slediti radikalnim zahtevam, bo uspelo.

Sprašuje: Nika Vistoropski

eXTReMe Tracker