Sto let od smrtne nesreče profesorja dr. Josipa Cerka.

 

Komaj so za nami strašna poročila o nesrečah, ki so zahtevale na gorah toliko žrtev med dunajskimi turisti, že so pridružuje tem nesrečam skoraj enaka nesreča na našem gorenjskem Stolu, ki navidezno nenevaren, skoraj vsako leto ugrabi kaj cvetočega človeškega življenja. Proti strasti, ki vabi mlade ljudi v tem nevarnem času na gore, ne izdajo najhujši opisi o nesrečah nič. Svetlo sonce jih izvabi, da jih izroči nenadoma mrzli smrti.

Dijaška družba mladih prijateljev je sklenila porabiti letošnje velikonočne počitnice v to, da pohiti na gorenjske gore. Izbrala si je Stol — polna lahkomiselnosti, polna časih tako usode polne mladeniške samozavesti, ki dviga mladeniča do nepremišljenih korakov v zavesti, da se njemu nič ne more pripetiti.
Mladi turisti so povabili seboj svojega ljubljenega profesorja na I. državni gimnaziji, 32 let starega g. dr. Josipa Cerka. G. profesor se je branil, ni hotel iti, rekel je tudi svoji dragi materi, ki mu je branila, da ne pojde, končno pa so ga dijaki vendar pregovorili, vdal se jim je, tudi njega je premagala želja po lepi naravi, misel, da bo mogel zopet dobiti kaj za svojo krasno zbirko gorskih fotografij ...
Nenavadno vesel je stisnil pred odhodom profesor Cerk roko svoji materi, poslovil se srčno od svojega sivolasega očeta. Z veselim srcem je šel na gore, z ljubeznijo do naših gor v srcu, kruta gora pa nam vrača sedaj mrtvo njegovo srce.

Staršem pride poročilo o dr. Cerkovi smrti
Prvo vest o nesreči na Stolu je dobil v Ljubljano včeraj zvečer učitelj Mitler na I. deški šoli. Dobil je brzojavko iz Javornika: »Cerk ponesrečil. Naznanite staršem. Dijakom pomoč nujna«.
Ob deseti uri zvečer so izvedeli o nesreči na stanovanju Cerkovih staršev. Ko so materi pravili, da se je na Stolu zgodila neka nesreča, se je mati kar naslonila in v zli slutnji je vzdihnila: »Je že moj sin!« Le počasi so materi in očetu povedali, da sta izgubila zadnjega sina, oporo za stare dni. Oče in mati sta neutolažljiva, vedno večja je bolest ob bridki izgubi. Oče, 60 let stari upokojeni davkar, ves čas tiho ihti in samo vzdihuje: »Sem mislil, da mi bo podpora na stare dni, pa Bog je tako hotel, naj bo po njegovi volji, če bi le nesreče ne bilo, bi morda bilo še kaj hujšega. Bog je tako hotel«. Pač velikan ta oče v svojem trpljenju! Pri Cerkovih danes ponoči nihče ni zatisnil očesa. Vso noč so bdeli in čakali, če morda vendar le ne pride kak preklic strašne vesti. Sestra dr. Cerkova se je včeraj zvečer odpeljala v Žirovnico, od koder je mogla poslati le potrdilo, da je brat mrtev. Vse sočustvuje z nesrečnim očetom g. Cerka in njegovo gospo soprogo.

Tudi prvega sina jima je ugrabila nesreča
Pred leti jima je umrl 17 let stari sin, ki je padel, ko se je vozil na tako imenovanih »Rollschuhe«, ter se nevarno notranje poškodoval. Deček je staršem prikrival poškodbo, šele ko je bilo prepozno, je pričel tožiti o bolečinah. Poslali so ga na kliniko, pa bilo je že prepozno. Kruta usoda pa se ni zadovoljila z eno žrtvijo, sedaj je ugrabila tudi drugega sina, mladega moža najlepših sposobnosti, krepkega značaja, ki je povsod užival največji ugled. Pa ne samo staršem, tudi znanstvenemu delu je smrt dr. Cerka bridka izguba.
Pokojni profesor dr. Cerk je bil duša mlademu društvu za raziskovanje jam, sodeloval je vneto pri muzejskem društvu. Težko ga bo pogrešati. Nekaj časa je bil pokojni dr. Cerk učil na učiteljišču, pozneje na liceju in sedaj na I. državni gimnaziji. Letos bi bil postal definitiven.
Truplo profesorja dr. Cerka, katerega so prenesli v Žirovnico, prepeljejo v nedeljo v Ljubljano, kjer bo vojaški pogreb. Dr. Cerk je bil rezervni častnik.

Kako se je dogodila nesreča?
Dijaška, družba, ki se je namenila predvčerajšnjim na Stol, je bila za tako turo v spomladanskem času precej površno opremljena. Profesor Cerk ni imel seboj niti vrvi. Rekel je: »Naj jo pa kak drug vzame seboj.« Imel je seboj pač cepin, drugi so imeli nahrbtnike, kake posebne oprave za tako turo pa ne, nekdo izmed družbe si je celo domišljal, da pojde na Stol z navadno palčico za sprehod, in vendar je Stol v tem času jako nevaren, ker je znano, da se vali po njem vedno mnogo plazov v dolino.
V družbi so bili dijaki: oba Kunčeva sina iz tobačne tovarne, katerih eden je dijak nemške gimnazije, drugi pa dijak I. državne gimnazije, dalje dijaki
I. državne gimnazije: Baričevič, Bizovičar, sin sodnega svetnika Koblarja, Milavec iz Cerknice in turist Kunaver. Po Ljubljani so govorili, sta sta se izleta udeležila tudi oba Lukančeva sina, kar pa ni res. Mislila sta se res pridružiti izletnikom, a sta se k sreči premislila.

O nesreči se pripoveduje sledeče
Po dohodu v Žirovnico je ekspedicija odrinila proti Prešernovi koči. Ekspedicija je šla po novi poti, ki je nevarna, stara pot je manj nevarna, ker plazove vsaj deloma zadržuje gozd.
Kako se je nesreča dogodila, natančno še ni mogoče dognati. Pravijo, da je profesor Cerk, stoječ v neki grapi, fotografiral višje stoječo družbo. Svoj cepin, ki bi ga morda rešil, je oddal nekemu dijaku. Naenkrat potegne silen veter, tako silna burja, da je vso družbo pometala po tleh, ji strgala nahrbtnike proč; bila je tako silna, da ja trgala celo obleke. Prof. Cerka je vrglo preko neko skale v globočino, kjer se je ubil. Vodnik je spravil nato z veliko težavo ostale člane družbe v Prešernovo kočo, kjer so ponesrečenci čakali na rešilno ekspedicijo. Nesreča se je dogodila 300 metrov pod Prešernovo kočo. Kaka silna burja je divjala včeraj na Stolu, je dokaz pač to, da je bila celo v nižavi tako silna, da je skoraj vlak ustavljala, mraz pa je bil včeraj in danes ponoči tak, kakršnega še meseca februarja ni. Na Stolu je bilo hujše kot v Božiču. Trije Tržačani, ki so bili v nemški koči, niso o nesreči nič vedeli, in so prišli v dolino, kakor bi se nič ne zgodilo. Na Stolu je v preteklih dneh padlo mnogo novega snega, vendar vesti, da bi ekspedicijo presenetil snežni plaz, niso resnične.

Rešilna ekspedicija
Vest o nesreči je včeraj zvečer dobil brzojavno tudi dr. Krisper, ki je takoj alarmiral slovensko planinsko društvo in storil vse potrebno, da pride ponesrečencem nujna pomoč. Z vlakom ob 10. uri je odšlo več zastopnikov planinskega društva, med njimi dr. Tominšek, dr. Demšar, dr. Fr. Zupanec, Badiura itd. Od alpskih lovcev se je odpeljal oddelek smukačev, močan 14 mož, s tremi častniki, opremljen s skiji, krampi, lopatami. Na postaji v Žirovnici je izstopilo vsega skupaj petdeset oseb, da hiti reševat. Rešilna ekspedicija je danes zjutraj prišla na kraj nesreče. Danes opoldne se je odpeljal za rešilno ekspedicijo še v imenu nemškega planinskega društva komptoirist pri Zeschku g. Klemenčič in še neki nemški turist.

Kaj pripoveduje sestra dr. Cerkova
Sestra ponesrečenega profesorja dr. Cerka gdč. Anica Cerk, ki se je včeraj zvečer z rešilno ekspedicijo odpeljala na Gorenjsko v upanju, da morda vendarle dobi brata še živega in mu pomaga, se je danes z opoldanskim gorenjskim vlakom vrnila v Ljubljano.
Ljubljenega brata ni več videla živega, pa tudi k njegovemu truplu je niso pustili, ker ima ponesrečeni dr. Cerk strahovito razbito glavo. Eden naših urednikov je danes popoldne obiskal nesrečno rodbino v Ilirski ulici štev. 21 ter nam o tem pripoveduje: Bil je žalosten obisk. V vratih me je sprejela ihteča gospa mati dr. Cerkova. Prijazno mi je podala roko in jaz ji v tolažbo nisem mogel drugega reči, kakor da smo vsi dr. Cerka globoko spoštovali in da z njo delimo žalost. Peljala me je v prijazno sobico in mi velela sesti. Sonce je prijazno svetilo v sobo. »To je njegova sobica,« je dejala blaga gospa.
Ozrl sem se okoli. Ob oknu pisalna miza, polna knjig, nad njo slike Žužemberka, kjer je dr. Cerk svoja mladostna leta preživel, ob pisalni mizi omarica za knjige, pod njo polno fotografskih kaset. V kotu dr. Cerkova postelja, na preprogi vtkane slike planin in nad vzglavjem znamenje odrešenja — križ. V njega upira mati oči, ko ihti za izgubljenim sinom ter potem kloni glavo v veliki vdanosti. Kmalu nato sta vstopili dr. Cerkovi sestri Anica in Leni. Gdč. Leni se je zgrudila na stol ob bratovi pisalni mizi, katero je s solzami kropila. Gdč. Anica je sedla poleg matere ter pravila o svojem dragem bratu, o njegovi plemenitosti, o njegovi ljubezni do sester in staršev. Solze so tudi meni orosile oči ob tem, da je v tako vzorni rodbini tako kruto razdejana mirna in tiha rodbinska sreča.
»Ko je odhajal,« pravila je gdč. Anica, »sem mu spekla pogačo.« Milo me je pri tem pogledal in mi dejal: Bog povrni, od srca sem ti hvaležen za to! Potem me je pa prosil, na j mu shranim 40 kron, ker preveč denarja noče seboj. Vzel je seboj 50 kron. Vtis imam, da to pot ni rad šel, nekoč pa je obljubil, da pojde z dijaki in sedaj so ga vedno opominjali na to obljubo. — Vedno so ga izpraševali: Kdaj bomo šli? Rekli smo mu pri odhodu: Če bo slabo vreme, ne pojdi! Pri odhodu je še dejal: Če bo slabo vreme, ne pojdemo naprej. Potem pa je šel ... Sestra in mati so zopet, bridko zajokale.
»Oh,« je vzkliknila solzna Anica, »pa še vedno upam, da je živ, vsaj mi ga niso mrtvega pokazali.« Pa bil je samo up za kratek trenutek, takoj ji je zopet stopila pred oči bridka resnica. In pripovedovala je dalje: »Ko sem se včeraj zvečer peljala na Gorenjsko, sem še vedno upala. Gospodje od Slovenskega planinskega društva in g. častniki so bili jako ljubeznivi. Na Jesenicah je vlak dalje časa stal, tu pogledam skozi okno in vidim pred vozom večjo gručo ljudi. Poslušam. Menili so se o nesreči na Stolu. Srce mi je utripalo, naenkrat se mi pa stemni pred očmi. Nekdo je spregovoril: »Dr. Cerk leži v Žirovnici v mrtvašnici.« Zgrudila sem se na klop, gospodje so me brezuspešno tolažili. V Žirovnici sem izvedela vse.

Nesreča se je zgodila včeraj ob 5. uri zjutraj. Vesti, da bi se bila nesreča zgodila takrat, ko se je družba vračala, niso resnične. Nesreča se je pripetila pri hoji na Stol. Moj brat je šel družbi na čelu, za njim drugi dijaki, nazadnje učitelj Kunaver. Naenkrat pridejo na kraj, kjer je silno razsajal vihar. Meni je pravil g. Kunaver, da je bil strašen položaj. Dijakom je vse padalo iz rok, vihar je divjal s tako silo, da so vsi onemogli, apatični popadali po tleh. Nesreča je hotela, da je brat dal svoj cepin in dereze, s katerimi se hodi po snegu, nekemu drugemu. Ko je Kunaver videl skrajno nevarnost za dijake, je zaklical: »G. doktor, na pomoč!« Moj brat se je pri teh besedah prehitro obrnil. Bil je na kraju, kjer se pride z malega Stola na velikega. Tu je v tem hipu potegnil še silnejši veter, ki je brata zagrabil in odnesel s seboj. Daleč spodaj je brata z vso silo treščil ob skale. Z bratom je odneslo tudi enega dijakov. Kunaver je nato sam šel dijakom na pomoč. Od dijakov nihče ni mogel drug drugemu pomagati. Obležali so onemogli. Najboljši je bil še sin g. svetnika Koblarja. Temu je Kunaver zaklical: »Pomagajte!«, pa mladi dijak je samo vzdihnil: »Jaz ne morem!« Vsakega dijaka je Kunaver posamezno spravil v Prešernovo kočo, kakor je pač mogel: rinil jih je naprej, nesel in vlekel. Ker je ključ od koče imel moj brat, je Kunaver ubil okno pri koči, da so mogli noter. Kunaver je spravil dijake v kočo skozi okno. Naenkrat se je privlekel h koči tudi dijak, katerega je vihar odnesel z mojim bratom. »Kje je dr. Cerk?« je vprašal prestrašeno Kunaver. »Ne vem,« je odgovoril dijak, »neslo ga je dalje«. Kunaver je dobil mrtvega brata 600 metrov pod kočo. Brata je nesel vihar po zraku in ga treščil v skalo. Njegovega nahrbtnika ni nikjer, foto aparat in steklenica sta pa ležala poleg njega. Kunaver se je nato zopet vrnil h koči, zamašil je okno, naročil je dijakom, naj varno ravnajo s provijantom ter je šel po pomoč v dolino.«
Pripovedovanje je ves čas spremljalo ihtenje uboge matere. Ves čas zdihuje gospa: »Mi smo prišli radi njega v Ljubljano, mi smo tukaj, on pa gori leži.« Bog jo tolaži in vso spoštovano rodbino.

Še nekaj podrobnosti
Prijatelj našega lista nam poroča: Dr. Cerkova družba je ponoči nastopila pot na Stol iz Sela. Lepo je luna sijala. Pojoč pesem: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo,« je družba korakala naprej. Za dr. Cerka je bila to smrtna pesem.
Ob strmem klancu je Kunaver še čul Cerkove besede: »Pojdi za dijaki, jaz že pridem!« Kunaver je sam prišel po pomoč na Selo. Po dvournem čakanju so se včeraj ob 1, uri popoldne odpravili na pot Legat, Vidic in Kunaver. Mrtvega Cerka so našli včeraj ob pol 4. uri popoldne. Ležal je na ustih, bil je stegnjen. Na vejah so ga peljali v Planino, dalje z vozom. V žirovniški mrtvašnici leži dr. Cerk v črni krsti, glavo ima okrvavljeno, na glavi je strjena, črna kri, roki sta krvavi, oblečen je v turistovsko obleko. Kakor se poroča, so dijaki imeli provijant seboj. Rešilna ekspedicija se vrača. Po daljnogledu se vidi iz Žirovnice, da enega vozijo. Pred drugo uro popoldne rešilna ekspedicija ne pride v Žirovnico. V Žirovnici sorodniki dijakov s strahom in upom čakajo rešilne ekspedicije.

Pogreb dr. Cerka bo velikonočno nedeljo ob 3. uri popoldne v Ljubljani iz hiše, Ilirska ulica štev. 21, kjer stanujejo njegovi starši.

Vsi dijaki rešeni
Lesce, 5. aprila. Ko so izletniki bili na varnem v Prešernovi koči, so čakali na prof. Cerka dve uri, potem ga je pa šel iskat g. Pavel Kunaver. Ko so turisti korakali na Stol, je divjal strašen vihar. —
Truplo dr, Cerkovo je v mrtvašnici na Breznici. — Vojaki planinci in ljubljanski turisti so takoj, ko so se pripeljali na Žirovnico, odrinili na Stol. Noč je bila zelo mirna in lepa. — Rešilna ekspedicija se je ob ¾ na 1. uro s Stola vrnila. Vsi so živi. Kunc, sin tajnika tobačne tovarne, je poškodovan na nogi.

Slovenec, 5. april 1912

 

Že včeraj smo obširno poročali o veliki nesreči na Stolu, pri kateri je postal žrtev viharja profesor na I. državni gimnaziji dr. Josip Cerk in je malo manjkalo, da ni v viharju na gori izgubilo življenje sedem dijakov. Naj sledi še nekaj podrobnih poročil.

Vojaški pomožni oddelek
Iz Ljubljane je odrinil turistom v Prešernovi koči na pomoč oddelek 16 vojakov ljubljanskega planinskega polka, ki so mu poveljevali gospodje poročniki Paulus, Werlein, Šešerko in Ringel. Vojaki so prišli na Stol ob 4. uri 15 minut, proti Žirovnici so vojaki z dijaki odkorakali ob 7. uri 30 minut zjutraj. Med povratkom so le nekaj nad eno uro počivali. Vsi, ki so videli požrtvovalno delo vojakov, ki so ranjenega Kunca Zdenka na vozu vozili, so bili polni hvale radi njih požrtvovalnosti. Vojaško ekspedicijo so spremljali domačini, a tu se je zgodila še ena nesreča, ki bi bila kmalu lahko postala usode polna.

Domačin Janez, mizar, se je ponesrečil
Spodrsnilo se mu je blizu tam, kjer se je profesor Cerk ponesrečil. Drčal je kakih 600 metrov globoko po snegu. Rešilo ga je le, ker ga je nahrbtnik pri padcu zadrževal. Mizar Janez se je močno odrgnil po rokah in po obrazu. Drčal je po hrbtu in trebuhu. Gosp. dr. Demšar je ranjenca obvezal. Dr. Demšar je ranjenca vprašal, kaj da je mislil, ko je drčal, nakar mu je Janez odgovoril: »Nisem imel časa, da kaj mislim, ker sem preveč naglo letel.« in je še pristavil: »Pozimi nisem bil še nikoli na Stolu in tudi več ne bom.«

O tej nesreči se nam danes še poroča
Pri rešitvi je padel Janez Finžgar iz Sela, a se mu ni nič zgodilo. Ko je Janez Finžgar padel, je zavpil: »Zdaj že gremo!« Vsi so mislili, da ga bodo našli mrtvega.
Rešilna ekspedicija je korakala v treh skupinah. Veliko čredo gamsov je ekspedicija srečala in gamsi so se hitro razleteli, ko so se skoraj v ekspedicijo zaleteli.
Slovensko planinsko društvo je bilo po uradnikih državne železnice o nesreči obveščeno. Predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Tominšek, nadalje planinci zdravnik dr. Demšar, ki je tudi dr. Stojcu podelil prvo zdravniško pomoč, Badiura, dr. Zupanc, Brinšek, Kunaver st., Kovač, Mihler, Jeras so se takoj odpeljali proti Žirovnici. Slovensko planinsko društvo je že tudi vse pripravilo, da če bi bilo potrebno, da pridejo tudi vodniki iz Mojstrane in Dovjega v koči zaprtim turistom na pomoč. A ker so vojaki zelo izurjeni planinci, je to načelstvo Slovenskega planinskega društva opustilo.

Zakaj se je ponesrečil profesor dr. Cerk?
Rajni profesor dr. Cerk je pomagal z g. učiteljem Kunaverjem dijakom, ki visokih planinskih tur niso bili vajeni. Zadnji, s katerim je povečini govoril, je bil Zdenko Kunc, ki je zaostajal. Dr. Cerk je poslal še Kuncu svoj cepin in je oddal tudi svoje dereze. Kakor pripovedujejo dijaki, se je izpustil Cerk v nižino sam, ker je izgubil svoj stativ.
Nesreča se je morala tako zgoditi, da je sunil rajnika vihar. Na Stolu je namreč usodno noč divjal grozen vihar.
Zdenko Kunc je bil zadnji, s katerim je rajnik govoril. Dijaki so še videli, kako je rajnik hitel, da dobi svoj aparat, in so mu še klicali: »Počasi, gospod profesor!«, a ponesrečenec v skrbi za svoj dragoceni aparat jih ni poslušal in — ponesrečil. Dijaki so videli, da se je gospod profesor, ko je prvič zdrčal, ustavil, potem je moral še enkrat plezati. Prvikrat je padel dr. Cerk ob pol uri zjutraj, a se mu ni nič zgodilo, drugič je dr. Cerka zagrabil veter ob 1. uri zjutraj in ga vrgel 600 m globoko. Ležal je tam blizu 12 ur. Dijaki tudi pripovedujejo, da je bilo tam, kjer se je profesor ponesrečil, vse polno vran.

Poškodovani Zdenko Kunc
Sin tajnika c. kr. ljubljanske tobačne tovarne g. Kunca, učenec V. gimnazijskega razreda na II. državni gimnaziji, je za drugimi turisti zaostal, ker si je levo nogo poškodoval. Ker je bil truden, je iskal in našel zavetje pod neko skalo, kjer je zaspal in spal eno uro, dokler ga ni k sreči sonce zbudilo. Podal se je nato čisto sam proti Prešernovi koči, ki se je dobro videla. Na zadnjem klancu ga je še srečal g. Kunaver, ki se je podal na Selo, da dobi rešilno eskpedicijo, ker je znal, da po hudem viharju utrujena družba pač sama še brez dr. Cerka ne bo mogla na Žirovnico. Ker mladi Zdenko ni mogel več zaiti, mu je še pokazal pot in se nato spustil na Selo, od koder se je nato vrnil z Legatom nazaj na planino, kjer so našli ponesrečenega gospoda profesorja. Mladi Zdenko, z zelo poškodovano nogo, ni čutil bolečin, dokler ni v kočo prišel tri do štiri ure pozneje kakor njegovi tovariši. V koči so dijaki veliko trpeli. Gospod Kunaver, ki ga je skrbelo, kje da sta zaostala dr. Cerk in Zdenko Kunc, je dijake poučil, kako da se morajo odeti in kako v koči postopati, da se ne bo nikomur ničesar zgodilo. Strogo jim je zabičal, da naj ne zapustijo koče, dokler se ne povrne z rešilno akcijo. V koči je bilo zelo mraz, tako da je zmrznil v steklenicah čaj. Kljub temu da so v koči drva pripravljena, dijaki niso mogli zakuriti, ker je bil dimnik zamašen in drva zamrznjena. Tiščali so se pod odejami, kakor jim je gospod Kunaver naročil, predno se je podal po rešilno ekspedicijo. Mesa dijaki niso mogli jesti, ker je zmrznilo. K sreči so našli v koči vodo Preblavarico, ki so jo s špiritom segreli in to so pili in iz nje kuhali čaj na špirit, ki so ga nekaj seboj imeli. Strašen vihar je divjal okoli koče na Malem Stolu. Koča se je tresla.

Rešitev
Dva lovca sta bila prva, ki sta Veliki petek prilezla h koči. Lovca sta trobila, a dijaki ju niso slišali, ker so spali. Šele ko sta lovca trkala, so ju dijaki slišali, vstali in se seveda zelo razveselili, ko sta jima lovca povedala, da jim vrli vojaki korakajo na pomoč. Z vojaki so se nato srečno rešeni dijaki, ko so se pokrepčali, podali na Žirovnico. Vojaki so pokazali veliko neustrašnost, zaslužijo največjo pohvalo.

Na Žirovnici
S skrbjo in z žalostjo so starši in sorodniki čakali dijake. Ko se je že vedelo, da se nahajajo v koči vsi dijaki, a ker se je z daljnogledom videlo, da enega dijaka vojaki vozijo, je le vse skrbelo, kdo da je poškodovan. Smilil se nam je gospod višje deželnosodni svetnik Koblar, ki se je pripravljal že zjutraj na Žirovnico, žalosten, ker je neki jutranji list poročal, da se je njegov sin tudi ponesrečil. Naravnost nezaslišano je bilo poročati to laž. Že včeraj popoldne je pod Stolom vse vedelo, da je povedal g. Kunaver, da so vsi dijaki zbrani v Prešernovi koči na varnem, in se je tudi vedelo, kako natančno da jih je g. Kunaver poučil. Tako lahkomiselno se ne sme poročati in delati že itak popolnoma obupanim staršem in sorodnikom najhujše skrbi. Ravno sin gosp. nadsvetnika Koblarja ni bil čisto nič poškodovan. Upravičeno so se vsi, ki so videli žalost očeta, zgražali nad lahkomiselno lažjo, ki jo je zapisal »Dan«.
Veselje staršev in sorodnikov, ki so čakali v velikih skrbeh svoje ljubljence, si vsak lahko sam predstavlja. Veselje je kalila le bridka žalost, da leži v žirovniški mrtvašnici mrtev mlad, nadebuden mož ... Višje deželnosodni svetnik Koblar, ki je s ponesrečencem v sorodu, je ostal na Breznici, da preskrbi vse, da se rajnik pripelje v Ljubljano.
Oče dr. Cerka je šel včeraj gledat ponesrečenega sina v mrtvašnico v Breznico. Ubogi oče je v štirih letih izgubil dva sina. Prevoz trupla dr. Cerka v Ljubljano bo veljal 800 K.

V Ljubljano
so se rešeni dijaki pripeljali s popoldanskim vlakom ob 4. uri. Velikanska množica se je zbrala na peronu, a tudi pred postajo. Vse je jokalo, ko je zagledala mati poškodovanega Zdenka s solzami v očeh svojega sina, ki sta ga iz železniškega voza nesla dva vojaka na voz izvoščkov. Mater Zdenka je tolažil iskreno drugi sin Karel Kunc, ki je bil tudi na Stolu. Poškodovani Zdenko se nahaja v domači oskrbi. Kljub bolečinam v nogi in kljub nevarnosti, ki jo je prestal, je bil Zdenko ves čas zelo živahen, vesel in je živahno pripovedoval o nevarnostih, ki jih je prestal. Dijaki, ki so šli na usodni izlet na Stol, so: Kunc Zdenko (V. gimn. razred), Kunc Karel (VII. gimn. razred), Vladimir Kostanjevec, Franc Bizovičar, Josip Baričevič, Vladimir Milavec, vsi v V. gimnaziji.

Še nekaj podrobnosti
Dr. Cerk in dijaki so se pripeljali v Žirovnico na veliko sredo. V Jegličevi gostilni so dobili ključ od oskrbnika Prešernove koče, g. Legata. Oskrbnik in predvsem g. železniški adjunkt Kunaver, brat učitelja Kunaverja, jim je zelo branil korakati na Stol, a žal se izletniki niso vdali, ker je bil lep večer in mesečno. Imeli so seboj dve acetilenski svetilki. Domačini so jim pripovedovali, da je gotovo hud vihar na Stolu. Učitelj g. Pavel Kunaver se je izletnikom pridružil. Dijaki niso bili turisti in niso imeli tudi seboj nobenega izprašanega vodnika. Nesrečo je predvsem povzročil vihar, a tudi to, ker so turisti na Stol odkorakali ponoči.
»Slovensko planinsko društvo« zahteva, da se ključ brez izprašanega vodnika ne sme izročiti in le želeti je, naj bi se pozimi sploh nihče ne podajal na planine, in če se že poda, naj ne gre vsaj brez izprašanega vodnika. Gospod Pavel Kunaver je včeraj zjutraj že prišel na Selo in prosil vojaške pomoči.
Na Žirovnici, kljub temu da je tu zelo obiskano letovišče, ni niti brzojavne postaje, ker javna oblast pri nas res zelo skrbi za — promet tujcev. Za rešilno akcijo so se trudili prostovoljno poleg gospoda Kunaverja, železniški uradniki, vojaška oblast in Slovensko planinsko društvo. Ljudje so upravičeno grajali, ker ob taki nesreči, kakršna se ne zgodi vsak dan, ni bilo nikjer opaziti, da spadata Žirovnica in Stol pod radovljiško okrajno politično oblast. Če bi se bila politična oblast za nesrečo zanimala, bi bili lahko dijaki že včeraj ponoči v Žirovnici. Tako se je prvotno prepustila vsa rešilna akcija g. Kunaverju in domačinom. Predsednik »Slovenskega plan. društva« je bil šele zvečer okoli pol 10. ure zasebno o nesreči obveščen in je takoj uvedel obširno rešilno akcijo, ki so se ji tudi vojaki pridružili.
Nekoliko bolj bi se bila morala za nesrečo zanimati politična oblast, ker ko bi »Slov. plan. društvo« in vojaki ne bili vmes posegli, bi bili lahko dijaki toliko časa čakali na rešilno ekspedicijo, da bi bili lahko zmrznili. Zasebniki in vojaki imajo zaslugo, da so se vsaj dijaki rešili, zastopnika politične oblasti pa nismo nobenega videli ne na Žirovnici, ne na Breznici.

Poročilo člana rešilne ekspedicije
Član rešilne ekspedicije nam poroča: V četrtek ob ¾ na 7. uro zvečer smo dobili brzojavko o nesreči na Stolu. Tovariš Badiura nas je takoj sklical in ob 10. uri zvečer smo se odpeljali skupno z vojaki alpinci in štirimi častniki proti Žirovnici. Ko smo prišli v Žirovnico, je vojaštvo takoj odšlo na Stol. Tri četrt ure za vojaki smo odrinili mi. Na zabrezniški planini je ostala polovica moštva, polovica vojakov pa je odšla takoj naprej. Ko smo hodili naprej, srečali smo vojaško patruljo, častnika in tri može, ki so se vračali. Vprašali so nas, če smo videli njihovega vodnika, vodnik da se jim je ponesrečil.
Kakor smo pozneje čuli, je vodnik drčal po plazu, na katerem k sreči ni nobenih skal. Vodnik je drčal do gozda ter ima samo opraskane roke. V koči smo našli dijake dobro razpoložene. Bili so na posteljah. Dijaki niso vedeli, da je dr. Cerk mrtev. Ko smo jim to povedali, bili so silno deprimirani. Pravili so nam, da je Zdenka Kunca za Cerkom dvakrat odneslo, dvakrat mu je pa spodrsnilo. Temu dijaku je dal Cerk cepin z besedami: »Tam le gori imate cepin!« To so bile zadnje besede dr. Cerkove. Čuditi se je, kako je Zdenko Kunc, ki ima zlomljeno nogo, skoraj tri ure hodil v takem stanju in prišel srečno v kočo.
Ko smo se z vojaki v koči nekoliko okrepčali, smo se pričeli pripravljati za odhod. Ker niso imeli vsi derez, počakati smo morali do 8 . ure zjutraj, ko se je pričel sneg nekoliko tajati. Drugače bi tovariši, ki so bili brez derez, skoraj ne mogli doli. Razdelili smo se pri odhodu v tri partije. V prvi partiji sta bila poročnika Ringel in Sešerko, štirje vojaki, dva domačina in železniški uradnik Kunaver, brat učitelja Kunaverja. Ti so transportirali Zdenka Kunca, ki si je zlomil nogo. Povili so Zdenka Kunca v koce, dali mehko podlago na stol, ki se zloži, povezali stol z njim vred in spuščali na treh vrveh počasi navzdol. Ostali dve partiji ste pa vodili ostale dijake, in sicer so bili v drugi partiji: poročnik Werlein, fin. asistent Bogumil Brinšek, učitelja Mihler in Kovač, en vojak ter dijaki Koblar Franc, Baričevič Josip, Kostanjevec Vladko. Vse te tri so imeli povezane na vrvi. V tretji partiji so bili:. Rudolf Badiura, Tavčar in Jeras, en vojak ter dijaki Kunc Karel, Bizovičar in Milavec, navezani na vrvi. Poročnik Paulus s tremi vojaki se je pa vrnil že spotoma iskat vodnika, kateremu je spodletelo nekako pred škrbino, predno se vstopi na planjavo pred Čelom. Po dolgem trudu in lastni nevarnosti smo pripeljali vse ob 11. uri do zabrezniške koče. Tam so čakali že dr. Demšar in dr. Tominšek. Dr. Demšar je tudi takoj povezal Zdenko Kunca in dijake, ker imajo vsi več ali manj ozebline na rokah. Edino Koblar Franc je popolnoma zdrav.
O nesreči se je ta član rešilne ekspedicije še izjavil, da je glavni vzrok nesreče ta, ker partija ni skupaj držala, ker se je razcepila ter bila v slabem razpoloženju v viharju in mrazu. Nekatere dereze so dijakom ušle z nog. Dva dijaka sta cepina celo proč vrgla.
Zahvaliti se je edino g. Kunaverju, da je dijake po dvournem naporu srečno spravil v Prešernovo kočo. Provijanta so izletniki imeli za dva dni dovolj. —

Včeraj so dijaki utrujeni spali v koči celo popoldne in dalje. Dr. Cerk še nikdar prej ni bil na Stolu, vsaj pozimi ne. Ni vedel, da bo tako trd srenj, na vihar pa sploh računal ni. Mislil je, da bo ves čas lepo vreme. Ob takem vremenu bi se seveda partija posrečila.
Mrtvi dr. Cerk ima rano zadaj na glavi, obraz je od krvi zatečen, na rokah ima kožo vso odrgnjeno. Kamor je padel, tam je ostal. Ko je dr. Cerka vihar vrgel s planjave Čelo, je priletel na skalo, potem ga je vrglo še naprej in obležal je z glavo navzdol na istem mestu.
Dr. Cerk se jer žrtvoval za dijake; dal je od sebe dereze in cepin. Brez vsakih priprav je bil nesposoben za nadaljnji boj z elementi. Skrbel je za dijake,
zase pa nič. Dr. Cerku je dvakrat spodrsnilo, ko je tretjič srečno priplezal nazaj na Čelo, je bil že tako slabih moči, da ga je sunek viharja vrgel nazaj čez skale.

Pogreb dr. Cerka
Danes je šlo pogrebno podjetje Jos. Turka po ponesrečenca, katerega so včeraj izmili in preoblekli. V Ljubljano ga pripeljejo jutri po 4. uri popoldne v Ilirsko ulico št. 21, da mati še enkrat vidi svojega ubogega sina. Pogreb bo jutri ob 5. uri popoldne iz Ilirske ulice štev. 21.

Slovenec, 6. april 1912