Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bevkov vrh


 



Otalež z Jelenka


Mogočna cerkev v Otaležu.


Nova Oselica, zadaj Štor (1005 m)


Mogočna kmetija pri Mrzlikarju.


Pred Mrzlikarjevo domačijo.

Vsi nepozabni ti rojaki, za nas so padli kot junaki. Kdor mimo gre, tej nemi četi, spomin hvaležni naj posveti.


Čreda na Hmenici.


Vojaška cesta.


Pravi vrh Bevkovega vrha.


Ko se Porezen poprha in ...


... je le Triglav čisto bel.


Kapelica na razgledni senožeti.


Kamniško-Savinjske Alpe.


Jesenske sence (Zadnjih pet
fotografij foto "na mojo željo"
Silva Obid. Prijateljica hvala!)


Zaganjalka - močan pretok.


Zaganjalka ob šibkem pretoku.

Presihajoči izvir Zaganjalka je zanimiv hidrološki pojav, opredeljen kot naravni spomenik. Je v Volkovi grapi pod Cerkljanskim vrhom in domačijo Zakrog. Gre za zanimiv kraški pojav, za katerega je značilno spreminjanje pretoka vode – intermitentni izvir. Ob običajnem pretoku vode traja sedem minut, preden voda skoraj presahne in ponovno privre iz globine.
Po Zaganjalki na Cerkljanskem se v slovenskem strokovnem izrazoslovju imenuje vsak izvir takega tipa.
 


Označbe "Kolesarska pot pod Bevkovim vrhom". Uredilo v letu 2011 lokalno "Društvo za oživitev podeželja Jazne" (DOP).


Trasa nove kolesarske poti.


Trasa ICPP - današnji pristop.
Vir: Geopedia.si

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

četrtek, 8. december 2011, ob 05:30, Anka Rudolf, ogledov: 5729

Breza na Lajšah.Iskanje Prekmandlca: Dokaj razločna in razpoznavna je njegova kulturna krajina z obdelanimi kmečkimi površinami, z ljubkimi zaselki in razmetanimi posameznimi bivališči.

Prejšnjikrat smo obiskali Porezen. Ko se razgledujemo z njegovega vrha, se v južnem valovanju od vzhoda do zahoda, od ljubljanskega do čedajskega, pred nas postavljajo mnogi grebeni. Kako me »sezujejo« te silhuete, sedaj že veste.

Že poznate ta pogled?

A čisto blizu, kjer mrč še ne zabriše podrobnosti, se med Cerknim in Idrijo dviguje kopa. Dokaj razločna in razpoznavna je njena kulturna krajina z obdelanimi kmečkimi površinami, z ljubkimi zaselki in razmetanimi posameznimi bivališči. Kot šahovska polja se menjajo različni gozdovi, njihove jase in mejice, vse do vrha. Kot rožička se ob njem kažeta spodnjeidrijska Gradišče in Jelenk. Levo in desno se nagubani grebeni spuščajo in spet dvigajo. Vse svetlejše plastnice se za Javornikom zlijejo z obzorjem.
Bevkov vrh je prvi južni Poreznov sosed. Spodaj Cerkno.Bevkov vrh izpod spodnjeidrijskega Gradišča.Bevkov vrh je to. Imena mu ni posodil pisatelj iz Zakojce, na katerega rojstno dvorišče s Porezna skoraj zremo. Njemu bližji Bevki (Slabetovi), sosedje in lastniki vrha, so najbrž bili to.
Izrazitejša in tudi najvišja grba, ki si upravičeno zasluži ime vrh, je umeščena v hrbtu, ki se s prelaza Kladje poteguje proti jugu, čez Cerkljanski Vrh, proti Sivkam, med Žirmi in Idrijo. Je mejnik med Idrijsko – Cerkljansko in Gorenjsko. Med njim in Masorsko – Krniškim grebenom orje svojo pot Idrijca, ki kot vemo, hiti proti Soči in Jadranskem morju. Marsikje je prostora le za reko, cesta je že izklesana v bregu. Na vzhodni strani pa se mlada Sora s svojimi vodami med mnogimi grebeni odpravlja proti Ljubljani in Črnemu morju naproti. Na strmih pobočjih nad Idrijco so pripete vasice Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne, ...

Pri Slabetu tik pod vrhom so se pisali Bevk. Nekoč je bilo v tej hiši planinsko zavetišče. Gorenje in Dolenje Jazne. Od Idrijce do vrha: Lazec, Plužnje, Otalež, Na Hmenici, Bevkov vrh. Nova Oselica in Vrhovčev grič (1048 m), Štor (1005 m) in Ermanovec 1026 m).

Vzhodna pobočja so malenkost blažja in ravno tako polna življenja. Vasi Nova Oselica, Sovodenj in Laniše se zlivajo v gubah. Prav pod vrhove prostranega razvodnega slemena in čezenj segajo obdelana kmečka polja. Le za dobro ped čez tisoč metrov (1051 m) in brez višjih sosedov je pravi razglednik.

Porezen z Bevkovega vrha. Levo (v njem) v senci Zapoška.

Proti severu so Cerkljanski hribi s Kojco, Poreznom in Črnim vrhom. Vzhodneje je Škofjeloško hribovje z Ratitovcem in Blegošem za katerim se da slutiti Kamniško-Savinjske Alpe. Ne manjka niti dolg greben Tolminskih gora, izza katerega kuka Triglav. Ob njih so Krn, Kanin in Matajur, ...

Prav pod vrhove prostranega razvodnega slemena in čezenj segajo obdelana kmečka polja.

Od kod na pot? Lahko od vsepovsod! Katerokoli v njegovem vznožju najdemo, ne glede na kateri strani jo poiščemo, nas pripelje na vrh. Tudi označenih poti je dovolj. Zelo zvita in zavita kačica Idrijsko-Cerkljanske planinske poti (v letu 2009 obnovljena) pa se najdalje motovili okrog njega, prečeše skoraj cel njegov greben, se z njega spusti, prestopi na sosednjega, in končno dvigne k njemu, kot bi ga snubila. Sploh je ta naša vezna pot nekaj posebnega in ljubo mi je kadarkoli o njej kaj lepega preberem.
Otalež z grebena.Z grebena proti Jaznam, levo Gradišče, desno Jelenk, Ne vem, kje naj začnem, ker krožnim potem določati začetek bi bilo krivično. Pa naj tam, kjer sem skoraj leto nazaj končala: pod Sivko, tam kjer ga uzremo v celoti z njegovim bogatim okvirjem vred, kjer se nam pričenjajo razodevati njegovi spokojni obrazi. Dolga bo ta pot.
Prvič se nam pokaže s sedla med spodnjeidrijskim Gradiščem in Kladnikom. K njemu pripete vasi so kot nasmeh na njegovem obrazu. Pod Sivko in mimo Likarja do prijazne vasice Jazne, ki je nekako na pol poti, ni daleč. A nismo še na pol, še prav pričeli nismo. Pot nas usmeri navzdol v dno. Glavno cesto in reko prečkamo na Travniku in nadaljujemo po pobočju sosednjega grebena. Pa ne samo po horizontali, dvignemo se na njegov severni zaključek Razore, po katerih se podrčamo na Stražo (Želin).

Jazne in njen sv. Miklavž, zadaj Spodnja Idrija in Marija na skalci.

Vseskozi ga imamo na očeh in videnemu obzorju se dodata še vasici Plužnje in Lazec. Spet prečkamo živi in neživi dolinski trak, obiščemo svetega Pavla nad Stražo in še dobro grizemo kolena proti Lajšami. Mimo Trebovja se spustimo v grapo vode z neenakomernim izvirom – do Zaganjalke (Zaganjalca, Zaganjalščica, Zaganjavčnica, Zaganjalčnica, Zaganjalnica, kaj vse bomo še izumili???). Mimo Zakroga, Kroga in kmetije Na ravan se mu približamo z druge strani, kot smo ga zrli cel »šiht« pred tem. Skoraj gotovo obstanemo na širokih senožetih ob kapelici. Vpisna knjiga in mnoge smerne table nam potrjujejo, da smo prispeli. O tem, s čem vsem smo poplačani za trud, sem se razgovorila že na začetku.

Od Kanina do Porezna. Postavna Kojca. Blegoš in komaj vidne Kamniško-Savinjske Alpe. Bevkov vrh in njegove povezave.

A zmota! Vrh je dobrih deset minut vzhodneje v smrekovem »puklčku« s kamnom in tudi vpisno knjigo. In mimogrede, kar dobri hodci in poznavalci našega hribovja se še niso »pofočkali« kot je treba, sama sem se "tazaresnim" pridružila šele pred dobrim letom. Razgled mi je bil dolga leta dovolj, dokler se nisem zapisala še med zaprisežene tradicionaliste.
Greben valovi čez Laniše, Cerkljanski Vrh in se izpoje na Kladju. Po njem ubira najkrajšo smer Slovenska planinska pot, saj kot naša najdaljša, si res ne more privoščiti takšnega razkošja v pristopnem spoznavanju. Označeni pa so tudi pristopi z vzhodne strani, s Sovodenj. Prizadevni tamkajšnji planinci skrbijo, da ne bi preveč zašli. Čeprav se nam bo to z zemljevidom v roki le težko primerilo.

Ko so ornh zasneženi le najvišji. (Foto Silva O.)

Na današnji poti izpod Gradišča se nam «gospod« po opisani Idrijsko-Cerkljanski poti izmika skoraj osem ur. Povratek na izhodišče po SPP proti jugu pa nam bo vzel le še dodatni dve. Res dolga je ta. Običajni ostali pristopi pa le za malenkost presegajo uro hoda. Sleme s samim vrhom je tudi mikaven kolesarski cilj. Mnoge civilne, vojaške in gozdne ceste, kolovozi in poti se nam kot v samopostrežni trgovini ponujajo v želeni meri.

Na vzhodnem pobočju- Mrzlikarjeva veduta.

Spoznali bomo razvodni greben, ki sedaj ločuje le vode. Od nekdaj pa je ločeval ljudi, vasi, dežele, gospostva, monarhije, kraljevine, ... Spoznajmo ga brez ločnic, odrešenega vseh teh plebejskih bremen.
 

Anka Vončina

eXTReMe Tracker