Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika nesreča v Planici na Gorenjskem

Spominski članek iz Jutra (1938)/G-L:    Žaloigra v planinah


Spomin in opomin gora, France Malešič, Didakta (2005) - Nesreče od 1917 do 1930, str. 109 - 7/1921

V soboto, 10. decembra 1921, okrog 11. ure sta se 47-letni Janez Mežik, po domače Spodnji Kuri, gorski vodnik in posestnik, in 17-letni Janez Erlah, po domače Jertin, kmečki sin, oba iz Rateč, smrtno ponesrečila v dolini Planice (Julijske Alpe, Atlas 52 C 2). Z dvema lovcema sta šla v slabem vremenu na lov na gamse. Do koče so šli skupaj, nato sta lovca ostala spodaj, sama pa sta zavila po strmem žlebu navzgor in se oglašala lovcema. Sneg se jima je udiral, hodila sta previdno drug za drugim v iste stopinje. Namenjena sta bila na Veliko Planjo. Tik pod vrhom se je udrl sneg. Zasul ju je plaz, ki je pridrvel s Šit v Privod. Padla sta 200 metrov globoko in hudo poškodovana podlegla. Ponoči ju je prekril nov sneg. Našli so ju drugo jutro na snežnem pobočju pod steno. Pokopali so ju 13. decembra.
(Lavtižar 218, 219, Spodnji Kuri; drugi viri navajajo domače ime Prednji ali Sprednji Kuri; Slovenec 13., 15. 12. 1921, nejasen vzrok; Lovšin, Vodniki 236, om. Janez Mežik, 238 om., Ivan, Jožef Mežik, rojen 1884, 47 let; Mulej reg.; SP Tamar, Mežik rojen 8. 12. 1854; ov. Marko Butinar, grapa med Lopami in Kumljahom pod severno steno Travnika)

sobota, 10. december 1921, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2657

Domoljub (1921): V soboto, 10. t. m. sta v Planici pri Ratečah dva mlada kmetska fanta, edina sinova dotičnih hiš, padla eden za drugim pri lovu na divje koze čez skalovje.

Po 24 urnem iskanju so ju našli mrtva v prepadu.

Domoljub, 14. december 1921


Velika nesreča v Planici na Gorenjskem

Slovenec (1921): V divje romantični Planici, ki sameva ob severni strani Julijskih Alp, kjer izvira Sava Dolinka, se je dovršila dne 10. decembra tako žalostna zgodba, da poročamo nekoliko obširneje o njej.
Zbudila bo sočutje s prizadetimi v vseh krogih naših planincev, ki obiskujejo od leta do leta v vedno večjem številu to lepo točko našo domovine Odkar imajo lov v Planici nekateri rateški domačini in Jeseničani, skušajo pokončali vso žival brez vprašanja, ali ostane še kaj živega ali ne.
Naj je zajec, srna, divja koza ali gorska ptica, naj je staro ali mlado, vse mora pred puško. Prirejajo se mnogoštevilni lovi, in to najraje ob nedeljah in zapovedanih praznikih v javno pohujšanje ljudstvu. Skušnja uči, da kmet ni za lov, ampak za obdelovanje zemlje; ne za preganjanje divjačine po gozdih in gorah, ampak za živinorejo v hlevih.
10. t. m. so šli zopet štirje Ratečani na divje koze; dva sta bila lovca, dva pa gonjača. Pri pastirski koči v Planici se je družba razdelila. Gonjača sta šla po strmem žlebu pod Mojstrovko in navzgor, lovca pa sta čakala nekoliko nižje, da bi prišli gamsi pred njiju. Gonjača sta se nekaj časa oglašala, da bi na ta način plašila divjačino in jo gnala proti čakališču. Ob 11. dopoldne pa je njun glas utihnil ter na klicanje ni bilo nobenega od govora več.

Kako se jo nesreča zgodila
Goneča sta plezala po ozkem žlebu vedno višje proti stenam. Pod nogami se jima je udiral sneg, nad njima pa je vršalo in tulilo vsled hudega vetra. Toda pogumno sta šla naprej, kljubujoča vsem sovražnim močem. Namenjena sta bila na Veliko Planjo, kjer bi lahko tamkajšnjo okolico pregledala in dognala bivanje divjih koz. Previdno sta stopala drog za drugim ter puščala za sabo, kakor je kazal sled v snegu, le stopinjo dveh nog.
Pot ju je pripeljal na strešnat obronek, ki je bil oddaljen le dva metra od groznega prepada in prav tukaj je bil konec njune naporne hoje. Bodi, da se je jima udrl sneg pod nogami ali da ju je vrgel vihar na tla — na tem prostoru jima je zmanjkalo podlage in strmoglavila sta čez navpično, vsaj 200 metrov visoko steno v globočino. Smrt je bila grozna, toda hitra, ker sta gotovo izgubila že med visokim padcem vso zavest. Njuna trupla kažeta, da so jima bile prerahljane vse kosti; čuda, da nista bila popolnoma razbita.

Ponesrečenca
Stareši je bil 21. nov. 1874 rojeni Janez Mežik samski posestnik iz Rateč hišna št. 70. Turisti ga dobro poznajo. Kdor jo hotel iti na Jalovec ali na Ponco, oglasil se je pri Sprednjem Kuriju — tako se pravi pri hiši — in Janez ga je spremljal po vseh potih. Ratečani so sicer vsi vajeni gora, toda prvi med njimi je bil Sprednji Kuri. Ni ga bilo praga in ne police v tukajšnjem skalovju, da ne bi bil tam hodil. Imel je posebno ljubezen do gora ter večkrat rekel: »Drugi imajo radi gostilne, kjer posedajo pri pijači in igri, moje veselje pa so gore, kjer me čaka morebiti tudi smrt.« Bil je majhne postave, trden kakor kost, toda zelo mehkega značaja, dober človek in ud našega izobraževalnega društva.
Drugi ponesrečenec Janez Erlah, edini sin poštenih krščanskih staršev, je bil rojen v Ratečah 1. sept. 1904 hišna št. 29, krepek gorenjski dečko sedemnajstih let. Ker sta oče in mali bolehna, slonelo je vse gospodarstvo večinoma na njegovih ramenih. Pridnega in tihega mladeniča je skrbelo samo delo. Ko fantje pri njegovih letih že gledajo po krčmah in zabavah, je on ostajal doma ter delil veselja svojim staršem. Zato je bil tako lepega cvetočega obraza. Lahko si mislimo silen udarec, ki je zadel to hišo.
Prejšnji večer je Janezek že ob osmih spal, ko so mu prišli prigovarjat, naj gre drugi dan na lov. Dolgo se je upiral, naposled se pa vendar odločil, da bo šel z njimi. Čeprav se je njegovim ni sanjalo, da mu je pripravljala stara mati postelj v skalah, ga vendar niso zadržale njene sanje od usodne poti.
Ko Janeza v soboto zvečer ni bito domov, se domači pes ni niti dotaknil večerje, in tudi v nedeljo zjutraj, ko so psa vzeli s sabo, da bi šel za Janezovim sledom, ni hotel jesti ničesar.

Rešilno delo
V vasi se je hitro razširila vest, da Mežika in Erlaha ni nazaj. Bilo je že proti večeru, ko se je odpravila rešilna ekspedicija v Planico. Ljudje so se oskrbeli svetilkami, ki so jim razsvetljevale poldrugourno pot do pastirske koče. Tu so klicali na vse strani, toda ni bilo drugega odgovora kakor njih lastni glas, odmevajoč iz skalovja. Mislili so namreč, da se je morebiti enemu izmed pogrešancev pripetila kaka nezgoda, drugi pa mora čuti pri njem. Prav tako jim je prihajalo na misel, da sta zašla v tak kraj, iz katerega nimata nobenega izhoda. Zato so ponavljali klice, ki pa so se izgubljali v mrzlo noč. Sedaj jih je začela mučiti huda slutnja, da bosta Mežik in Erlah, če še nista mrtva, gotovo zmrznila do jutra. Radi bi ju bili šli iskat, toda pot v skale jim je bila v noči nemogoča. Vrniti so se morali domov in čakati drugega dne.
Drugo jutro — bila je nedelja — je odšla pomnožena ekspedicija, dobro oskrbljena z razno pripravo, kakršne je treba pri takem opravilu. Ta pot ni bila zastonj, že ob devetih dopoldne so našli mrtvi trupli pod visoko steno na snežnem produ. Erlah je ležal prav pod steno, ne daleč od njega preč pa je bil prislonjen Mežik ob veliki skali tako, da je držal glavo sključeno navzdol, ko je bilo drugo truplo popolnoma stisnjeno skupaj. Vsled nočnega meteža sta bili trupli lahno pokriti s sneženo odejo. Mrtveca so povili v rjuhe in ju nesli na vejah do pastirske koče, od tu pa peljali na vozu domov.
Po dopoldanski službi božji smo šli žalostnemu sprevodu naproti. Domači župnik je na vozu ležeči trupli blagoslovil in potem se je obrnila težka pot proti hišam ponesrečencev, kjer so se vršili ganljivi prizori.

Zgodovinska knjiga rateške župnije ima sedaj en črn list več. Ob koncu črnega lista se bo bralo besede: »Ne hodi brez potrebe po nevarnih krajih. Izgovor, da si dobro oskrbljen z vsem potrebnim, nima posebnega pomena, davna reč je nesrečen slučaj. In prav ta je vsemogočen.«

Slovenec, 15. december 1921
 

eXTReMe Tracker