Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V ledenem slapovju Rzenika

četrtek, 30. december 1976, ob 21:29, Boris Štupar, ogledov: 2224

Planinski vestnik - Janez Marinčič: 21. december 1976 označuje prvi dan letošnje zimske plezalne sezone.

Z Zoranom sediva sredi sive Ljubljane vsak ob svojem vrčku piva, pogovor pa se nama vrti okoli gora. Medtem prisede k mizi nekaj znancev iz hribov. Ne morejo se zadržati, pa morava poslušati pripombe na račun alpinistov, ki bi že danes morali viseti bogve v kateri od zasneženih severnih sten. Saj je, tako pravijo, ugled zimskega vzpona vendar nekaj zelo pomembnega za vsakogar, ki nekaj da na svoje plezalske sposobnosti. Kako se sploh more primeriti, da še kar čakava in ne dokazujeva sebi in predvsem drugim, da sva sposobna tudi v snegu priti čez vse, kar je v naših hribih navpičnega, visečega in mimo vseh zakonov nazaj postavljenega. Toda midva sva vsaj na videz mirna. Braniva se, da bo stena že počakala; pač ni važno pa moja služba pa njegov študij ... Pozno zvečer vstanemo od mize. Tedaj mi Zoran končno nekaj zaupa: »Ti, Janez, če ne bo šlo drugače, bova ,zatežila´ ... Nimaš pojma, kako bova zatežila!«

25. december 1976. Sredi realnosti sva. Pravkar čutim, da sem hudo, hudo težak. S solidno omarico na plečih se vlečem v drugem raztežaju Modec - Režkove smeri v severni steni Rzenika. Snega je toliko, da se ravno še da napredovati. Toda vremenska napoved ne obeta nič dobrega, saj naj bi v kratkem začelo snežiti tja do doline. Stena se ogrinja v meglo, vzdušje je turobno, dobro veva, da je vse to skupaj le otipavanje. Malo še rogovilim na gornjem stojišču, nato pa se v Modčevem škripcu spustim nazaj do Zorana. Kljub začetni vnemi danes nimava volje, da bi šla naprej. Jasno nama je, da se bova morala vrniti. Zato opremo pustiva v veliki zijalki ob vstopu in se počasi v rahlem naletavanju snega vrneva v dolino. Zvečer prijatelji prirejajo domačo zabavo. Seveda je to lepa priložnost, da odplakneva neuspeh, ko pa se mi ob zguljenih melodijah začno namesto navzočih deklet po glavi vrteti rumeni previsi nad vstopom v najino smer, vem, pri čem dejansko sem. Rzenik mi je postal velik dolg, dolg, ki ga moram čim prej poravnati. Naslednje jutro se zbudim s »pol tone« svinca v glavi. Pogledam skozi okno, pa me vrže nazaj. Sonce, pravo sonce! To pomeni zopet povsem zgrešeno vremensko napoved. V trenutku me zgrabi plezalska mrzlica. Tu ni kaj, greva še danes! Zvečer se z nepogasljivo vnemo vračava pod steno. Prespiva v veliki votlini ob vstopu v smer.

27. december 1976. Sončno jutro nama odkrije neprijetno presenečenje. Stena je poprhana z novim, nežnim belim puhom. Po tranzistorju zveva, da je bilo ponoči na Kredarici -19° C. Kar lepo, toda tokrat se ne dava. Opremo imava skoraj do potankosti dovršeno. Omelce je zaradi poprha nepogrešljivo, štirica v drugem raztežaju pa postane tudi ometena, skrajno težka. Ko se mi na najbolj nerodnem mestu zanohta, trpim mrzli pekel v vseh niansah. Toda ko mine, vem, da sem za danes dober. Mirno bom lahko z golimi rokami ril po novem snegu, kajti zanohtalo se mi ne bo več. Po treh raztežajih prečenja v desno in rahlem spustu navzdol v žleb, si naveževa dereze. Zoran doseže previs, pod katerim je lepo mesto za bivak. Preden nadaljujem, pustim pri njem tudi svoj nahrbtnik, saj je že pozno za iskanje podobnega mesta kje više. Pa tudi raztežaj, ki se obeta, ni videti lahak. Čez ploščo, ki tvori z desno steno poledenel kot, pridem s pomočjo nekaj slabih klinov. Nadaljevanje je manj navpično, zato pa povsem zalito z vodnim ledom. Prestop levo v naslednjo ploščo me zaustavi. Ko se s kolenom upiram ob njo in nemočno gledam navzgor, mi hlačnica primrzne na gladki apnenec. Priložnosti res ne smem zamuditi, sveder se počasi, počasi zažira v kamenino. Stegujem se daleč v levo, vsa teža telesa visi na primrznjeni hlačnici. Vrtam prvič, odkar plezam. Nimam kakšnih posebnih občutkov sočutja do gore. Stena je surova, na vsak način se naju hoče otresti. Imava pa veliko voljo, hočeva priti čeznjo. Ne za vsako ceno, vendar v mejah mogočega. V mraku se pretolčem do naslednjega stojišča, pritrdim vrvi in se po štirih urah zopet spustim nazaj k soplezalcu. Ta mi poroča, da je na mestu stoječ pravkar pretekel že sedmi kilometer. Res je zelo mraz, toda počasi se privajava na okrutne razmere.

28. decembra 1976. Noč je hladna, toda novi bivak - vreči, podobni majhnima šotorčkoma, sta odlični. Oba v snegu udobno leživa, spim vso noč. Toda zjutraj se nama novi dan ne kaže v preveč vzpodbudnih barvah. Planjava in Ojstrica tam čez rumenita v bledem sončnem vzhodu in prvi oblaček se po zahodniku že vozi čez dolino Bele. Slabi vremenski obeti pa niso ovira, da se ne bi lotila telovadbe po pritrjenih vrveh navzgor. Ko jih zmanjka, nadaljujem po navpičnem skoku, ki ga moram vsega opremiti s klini. Izstop izpod previsa levo na stojišče me spravlja dobesedno v obup. Ko si viseč v slabo sedečem specialnem klinčku uspem sneti nahrbtnik in ga nekako potisniti v vdolbino pod previsom, je resna zagata kmalu rešena. Zoran nato mimo mene spleza do naslednje prevese, kjer poleg starega zabije še svoj klin. Toda to ne zadostuje, nad previsom je vse v ledu. Zato uporabi tvegano, toda z njegove strani že večkrat pozimi preizkušeno metodo. Visoko nad sabo pošlje dolg klin do ušesa v zaledenel šop trave. Ta vzdrži njegov poteg in eno težjih mest je premagano. Tako počasi priplezava pod najdaljši in poslednji previs v smeri. Ta pa je hkrati edino mesto, kjer lahko po že zabitih klinih napredujeva hitro in brez tveganja. Zoran pleza prvi in uživa, jaz pa se razgledujem po okolici in si želim, da se iz čedalje močnejšega zahodnika in megel, ki jih nosi. ne bi izcimilo kaj neprijetnega. Ta dan opremiva z vrvmi še en raztežaj nad previsom, nato pa se v mraku spustiva podenj. Prostor za nočitev je kar dober, zato čez kakšno uro že leživa vsak pod svojim »šotorčkom brez ogrodja«. Jaz si svojega podprem z omelom in cepinom in ga obesim na dva klina, pa je takoj bolj prostoren. ob glasbi, ki neverjetno blagodejno vpliva na najino dušo, si kuhava večerjo in se pogovarjava. Vso opremo imava zaradi stanovitnega mraza povsem suho, zato bova tudi to noč udobno prespala. Toda to so obeti, ki se kmalu poderejo. Okoli enajstih ponoči začne na mojo ponjavo iznad previsa pritekati slap sipkega snega. Pogledam ven. V svetlobnem stožcu čelne svetilke se lesketajo drobne, svetleče se snežinke. »No. sedaj sva pa dobra,« si rečem. Vsake pol ure se zbudim in otresem novi sneg s sebe, menda me hoče na tej polički kar zasuti. Zoran, ki je globlje pod previsom, nima teh problemov, zato o mojih namigovanjih glede na jutrišnji umik še nima dokončnega stališča. Bova videla.

29. decembra 1976. Jutro nama prinese povsem spremenjeno sliko okolice. Veter, mraz, megla, povsod novi sneg. Stena je podobna belemu pajčolanu, sneži neusmiljeno, brez prestanka. Odločiva se za spust nazaj pod streho. Toda treba je rešiti šestdeset metrov vrvi nad nama. Ponje gre Zoran, kmalu ga skrije stena nad previsom. Pri takih manevrih so prižeme nepogrešljive. Čez kake pol ure se spet pojavi na robu, nekaj metrov nad menoj. Prišel je do konca pritrjenih vrvi, pa se zopet vrnil nazaj brez njih. In tako ob divjem plesu vetra in snega začneva z odločilnim dialogom. Debata ne doseže kakšnih posebnih viškov, razpravljava povsem trezno. Moje stališče, da se umaknem, se mi zdi v takem edino primerno, njegovo stališče »greva naprej« pa se kaže možno le v rahlih obrisih. Sva sredi smeri, dva dni naporov je že za nama, do lažjega vršnega dela stene je le še nekaj poleti enostavnih raztežajev. Končno me Zoranovo zagotovilo, da zgoraj veter tako ali tako ves novi sneg sproti spiha, omaja, da sva čez kako uro že oba na najvišjem stojišču. Ko zabije še dva dodatna klina in se dobro pripne, me pošlje naprej z dokaj vzpodbudnimi besedami: »Sedaj pa, Janez, le pokaži, ali imamo v odseku kakšnega norca, ki obvlada dereze v teh pokončnih ploščah. Imaš čisti led, pazi!« In tako sva se, neizmerno zaupajoč drug drugemu, spoprijela s težavami, ki niso primerljive z nobeno šesto ali zgornjo šesto, kar jih imava za sabo. Kaj sva z Zoranom počela v naslednjih treh raztežajih, da sva se v snežnem viharju še prebila tik pred nočjo v položnejši svet, ne bom opisoval. Bilo je res tik na meji še mogočega, na klini in vponkah je zaradi strupenega mraza ostajala koža s prstov, v zadnjem kaminu naju je vsake pol minute zasul pršni plaz. To je bilo plezanje na mejah razsodnosti in varnosti. Ko je bilo najtežje, sva pod steno začula prijatelje, ki so kljub metežu prišli pogledat, kako je z nama. Čeprav se nismo videli, nama je bila njihova navzočnost res v veliko vzpodbudo. Ko se je povsem znočilo, se je tudi stena položila. Zabila sva varovalne kline in v strmo snežišče izkopala dve stopnici za najina šotorčka. Snežiti je prenehalo, igro sva dobila.

30. decembra 1976. Hladno, čisto in sončno jutro v Grintovcih. Kakšen užitek za vse, ki imajo Grintovce radi! Osrednji greben na drugi strani doline se blešči na modrem ozadju severnega neba, dolina se v lahnih meglicah zbuja pod novim belim puhom. Vse naokoli je en sam, globok mir. Toda za naju je rob stene še daleč, doseči ga je treba še danes. Nekoliko sva izčrpana. Po pokončnih snežiščih in prečnici v levo naglo napredujeva v poprečno še vedno strmi steni. Edini res težki raztežaj v gornjem delu smeri Zorana ne more zaustaviti. Brezhibno obvlada vertikalo. Sledim mu v nihalnem prečenju, prižeme so res imeniten izum. Trdi sneg ima proti vrhu 50 do 60° naklonine, proti vrhu me to spomni na francoske vzpone. V vsem raztežaju eden ali dva klina, vrvi padajo naravnost k soplezalcu. nad menoj pa je ožarjeni rob stene, ki me vabi, vabi. Končno se snežišče položi. Vidim, kako se Zoranova čelada zasveti v soncu. Še nekaj minut. pa se iz štiridnevne sence prevalim čez rob v luč. Oba sva nedopovedljivo srečna. Ni besed, s katerimi bi to povedal. Pojem, z vsem železjem na sebi delam prevale po ravnem, bleščečem se snegu. Grintovci pa nama z vsem svojim zimskim mirom podarjajo enkratni, nepozabni dan. Ta prelestni svet naokoli, tako drugačen od ledenega petstometrskega prepada, čez katerega sva se pravkar prebila, se mi ni zdel še nikoli tako lep, tako ljubljen. tako doživeto

Tehnični podatki:
Severna stena Rzenika: smer Modec-Režek - Višina smeri: 500 m - Ocena poleti: IV-V, V+ A, - čas efektivnega plezanja: 42 ur - Prvi zimski vzpon opravila 27. do 30. decembra 1976 Zoran Bešlin in Janez Marinčič, oba člana AO Ljubljana-matica.

Janez Marinič
Planinski vestnik 1977/10

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker