Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rzenik

sreda, 1. december 1976, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 1882

Planinski vestnik - Bojan Pollak: Deset let sem samo hodil mimo. Če odkrito priznam, saj me je mikal, a slišal sem toliko grozljivih zgodb, da sem samo zamahnil z roko: »Ne, v tem kupu »šodra«, postavljenega pokonci, pa že ne bom lezel!«

Samo, da zame pokonci postavljen kup »šodra« ni omalovaževanje, ne, to je najtežje, kar lahko je, to je plezarija v skrajno krušljivi steni. In kot taka je Rzenik vedno slovel.
»Kakšen Kamničan pa si, če še nisi plezal v Rzeniku?« so me dražili ljubljanski tovariši, ki predvojnim sporom okoli Rzenika še niso znali najti pravega mesta. Tudi to me ni ganila. Občudoval sem sicer mrko, rdečkasto rjavo ostenje, toda vedno od daleč, brez kake posebne želje, da bi ga pobližje spoznal.
Leta so minevala. Počasi se je spreminjal tudi moj odnos do tega, nekdaj kamniškega simbola. In ko sem plezal močno krušljive odstavke v raznih stenah, sem vedno mislil: »To še ni nič, v Rzeniku je šele krušljivo!« Počasi pa se je v meni le rojevala želja, da bi enkrat poskusil tudi Rzenik in to kar Centralni steber, saj je menda še najmanj krušljiv.

Konec poletja 1976 je bil salamensko hladen, 5. septembra sem do kolen gazil sneg na Korošici. Vse je kazalo, da je s težjimi letnimi vzponi konec. September ni hotel biti lep in tudi začetek oktobra ni bil preveč obetaven. Vendar sva s Cenetom sklenila, da greva vseeno v Rzenik. Je pač toliko nizek, da se še ni bilo bati snega. In res kolovrativa v tem nedeljskem jutru po dolini Bele, v soju čelnih svetilk navzgor po poti proti Presedljaju. Namesto da bi zavila po grapi proti desni pod steno, greva po poti naprej, kar malo preveč visoko. To opaziva šele, ko se zdani in morava iti nekaj desetin metrov navzdol, da obideva skalno rebro. Prejšnji dan je deževalo in vse je še makro, sivo, prav žalostno. Današnji dan se kaže boljši, celo modrino opaziva od časa do časa. Upava, da ne bo dežja. Stena moreče pritiska na naju.
Prvi raztežaj po razbitem podstavku še kar gre, v drugem pa stena že pokaže svoje zobe. Vlažna in spolzka skala nima dovolj zanesljivih stopov, pa še tako čudno odpočena je. Tu ni kaj, klini morajo na pomoč, pa čeprav so bolj za moralo. V prečnici mi manjka oprimek, prevesna zajeda je pa pač tehnična. . Cene nato spleza v dno velike zajede in ko mu sledim, postanejo detajli, ki so se na prvi pogled videli lahki, težki. Ja, fantje niso nič pretiravali v svojih pripovedih o težavah. Pa ta razbita skala, drobna krušljivost. Saj ni tako obupno strmo, samo prav nič ni dobro, za kar se primem. Vse je rdeče, zbito, majavo, pa še spolzko, vlažno. Na dnu zajede grem prekmalu v desno. V opisu manjka raztežaj. Nato prečim v levo, za tem spet v desno. Še dobro, da mi je uspelo zabiti vsaj dober klin. Ko sem na stojišču, opis spet ustreza stvarnosti. Levo nad menoj se pne v sivo nebo zajeda, kjer sta Tone in Metod prilezla že dva raztežaja visoko, pa še drugi so poskušali brez kakšnih večjih uspehov. Ja, tam bo še garaško delo: zajeda, previsi, strehe. Tu, kjer sva midva, pa še kar gre, še tako strašno krušljivo ni. Cenetu se rušijo samo majhni kamni in trdno upam, da ne bo z njimi tudi on poletel navzdol, čeprav imam na stojišču kar 4 kline.

Kamin mi vzame nahrbtnik z rame, tako da ga moram potegniti za seboj. Polica za luskami me pa očara. Sredi vse navpičnosti spet nekaj ravnega prostora. Pod streho malo počijeva, pripravljava si opremo. Do tu so torej prišli Kamničani in nato nadaljevali v desno. Dular jo je pa mahnil v levo, pod streho. Skala je mokra, s strehe kaplja, zato je koristno zabiti še kak klinček. Posebno še, ker nekateri stari nekam radi lezejo ven. Enega takih, skupaj z zagozdo potolčem nazaj, preden se vanj vpnem in stopim v streme. Za naprej sta dva skalna rogljička, okoli katerih dam pomožni vrvici, da lahko vpnem lestvici. In ko se nekaj motovilim po njih, potegne vrv klin, v katerem sem malo prej telovadil, iz špranje. Prima občutek! Pa se ne menim dosti. Klin, ki je dolg skoraj četrt metra, pripnem za pas, morda bo prišel še prav. Izstop iz prečnice je naporen, toda oprimki za čuda dobro držijo.
Svet se odpre, nadaljevanje se kaže lažje. Dolgi klin pride prav za stojišče. Cene nadaljuje. Sprva gre hitro, nato se ustavi. Gotovo je zoprno. Pa še to se mu malo pozna, da dva meseca praktično ni nič plezal. Precej časa poskuša v levo, nato se odloči v desno. Sledim mu. V kamnolomih sem že plezal, v prenesenem pomenu in dobesedno. V peskolomih pa do danes še ne. In tu je pravi peskolom – drobno opokano, razbito pečevje, brez špranje za kline, vendar prepredeno z odpočeninami, tako da se vse kruši. Kot da je med mivko preveč prsti in tako nič ne drži

Še en previsek je zaklan, zoprn, krušljiv, nato je bolje. Drnasto pobočje do naslednjega odstavka. Razčlembe in logika kažeta v desno, opis opozarja v levo. Tako ne obiščeva bivaka pri macesnu prvopristopnikov, ampak se usmeriva naravnost na kamin-zajedo. Ravno raztežaj je do tja. In nato še en cel raztežaj čez kamin in močno previsno zajedo. Čudo vseh čudes! Sploh ne morem verjeti! V kaminu, ki pravzaprav ni kamin, vse drži, za kar primem. Kot da bi bil v Vežici, ne pa v Rzeniku. In tudi zajeda je kot iz drugega sveta. Toda, ko se previsnost neha, se počasi vrača krušljivost, ki je na stojišču na polici že zopet v stilu, vendar se še vedno da prenašati.
Hladno je, veter piha, do vrha ne more biti več daleč. Pa tudi čas naju že priganja. Zato je naslednji raztežaj in pol pravo olajšanje. Z opisom nimava več nobenih težav. Strma zajeda na desni je gotovo prava, saj je našpikana s klini. Pa jih je zame še vseeno premalo. Vendar plezam previdno, raje pol ure pozneje kot pa nikoli.
Vrv poteče v začetku kamina. In ko pripleza Cene do mene, se že pošteno mrači. Toda do vrha je samo še en raztežaj in še ta naj bi ne bil pretežak. Pa nama jo mrak rahlo zagode. Zaradi vedno slabše vidljivosti je previdnost vedno bolj potrebna in zato Cene le počasi napreduje, posebno še, ker krušljivost ne pojenjuje. Čas hitro teče, vse prehitro in svetlobe je vedno manj. Ko pripleza na rob stene, je že popolnoma mračno. In ko plezam dobro varovan, moram tipati za vsakim oprimkom. Ker se pri tem dotikam tudi takih, ki dotikov ne marajo, mi pobegnejo v dolino. No, nekako le gre, tudi prečnica in nato še trava in zadnje skale pod robom.

Ja, Rzenik, kar dober si, ni kaj reči. Vendar ne verjamem, da te bom prišel še kaj obiskat. Pa kdo bi to vedel? Ali ne pravi slovenski pregovor, da se zarečenega kruha poje največ?

Bojan Pollak
Planinski vestnik 1977/6

 

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker