Ostenje Rzenika je mogočen, v glavnem severno orientiran skalni zid, ki se dviguje nad dolino Kamniške Bele

Adolf Čebulj
Planinski Vestnik 1953/9

»Kakor rečeno, ostenje Rzenika v
naših gorah pač nima primere!«
Boris Režek

Mejaš Rzenika je Konj. Južna plat Rzenika je položna in s travo pokrita, na sever pa se spuščajo silni zidovi. Rzeniško ostenje omejujejo: na vzhodu severni raz, Konjska grapa, na severu Rzeniški grušč, niže t.i. Šraj pesek, na zahodu pa severozahodni raz, t.i. Ostri rob.*
Ta komaj 1838 m visoki vrh je bil po izvršitvi velikih vzponov v osrednji rajdi Grintovcev v središču plezalnega zanimanja.**
Kolikor mi je znano, so prvi poizkusili preplezati to ostenje leta 1930 Verbič, Iglič in Vončina. Že takoj naslednje leto pa sta bila v steni tudi Modec in Režek. Seveda se je tudi njun poskus brezuspešno končal. Nato
so se zaporedoma vrstili novi naskoki. Vsako leto je vstopalo po štiri, pet navez. Bili so to: Modec, Režek, Miro in Janez Gregor, Župančič, Ogrin, Orel, Tarter itd.
V začetku so ti poskusi veljali centralnemu delu ostenja, oziroma bolje: severozahodni steni z vstopom v vpadnici vrha. Vsi pa so bili brez uspeha in poraz se je vrstil za porazom. Plezalci so končno uvideli, da rinejo z glavo skozi zid in da ne bodo izpeljali smeri. Na celotnem sektorju od zijalke pa do gredine v skrajnem levem delu severozahodne stene ni bil možen noben vzpon.
Posamezne naveze so sicer dosegle neko višino, toda pot naprej je bila vsem zaprta. Nekje se trdi, da »največja do zdaj dosežena višina znaša cca 30 m«,*** drugje spet: »preko višine 100m od tal ni dospel nihče,«* Režek pa pravi, da sta z Modcem - ki je ravno ob tej priliki izumil škripčev poteg - dosegla višino 120 m.** Ne glede na te protislovne izjave moremo ugotoviti, da preko vstopnega dela stene ni prišel nihče. Kljub temu pa ti poskusi niso bili popolnoma brez pomena in koristi kajti plezalci so na ta način dobili vsaj približno sliko, kaj in kakšno je ostenje Rzenika (skrajna krušljivost, navpičnost itd.). Zaradi večnih porazov je seveda večina obupala in prenehala z udejstvovanjem v Rzeniku. Tisti pa, ki so mu ostali zvesti, pa so se od centralnega dela ostenja obrnili na obrobje.

In končno je prišel prvi uspeh!
Najbolj vneta in vztrajna naveza Rzeniških oblegovalcev Modec – Režek je vstopila v severno steno, ki »se sicer ni zdela dosti lažja, a je s svojo skladnejšo zgradbo vendar obetala možnost prehoda«** in jo je dne 27. junija
1933 tudi srečno preplezala.
Smer je ena, najtežavnejših v Savinjskih Alpah, plezarija v nji je bila visoka pesem moderne plezalne tehnike. Mestoma so združeni v steni vsi elementi težavnosti: gladka pečina skoraj brez opor v veliki naklonini, predeljena s previsi; potem silno krušljiva mesta, ki jemljejo ogromno časa. Delo s klini je nujno; so pa tudi kraji, kjer se ne da zabiti klin, a opore so le neznatne dolbinice.**
Tako je ocenil ta vzpon Boris Režek.

Za tiste čase je bila to res velika stvar, saj se je pisalo šele leto 1933.
Po tem vzponu je bilo še nekaj poskusov v centralnem delu, nato pa je ostenje osamelo. Prvi plezalci, ki skušajo ponoviti smer v severni steni, se pojavijo okoli leta 1936/37, toda stena jim je uspešno kljubovala. Tudi po vojni so bila vsa prizadevanja mladih, tedaj najbolj priznanih slovenskih alpinistov - zaman; šele leta 1950 jo kot prva ponavljaljca preplezata Levstek in Vavken. Leto kasneje sva izvedla z Jankom Urošem drugo ponovitev. Ker pa je tehnični opis Borisa Režka v Planinskem vestniku ( ki ga je objavil 6 let po turi) praktično zelo slab orientacijski pripomoček, sta bili obe navezi ponavljavcev prisiljeni plezati zgornji del stene v svojih variantah in tudi nekaj zloglasnih mest se ni dalo najti.

No, pa vrnimo se nazaj.
Nekaj let po vzponu v severni steni leta 1933 se pojavijo pod Rzenikom tudi Kamničani. Bila sta to Kumer Ivo in Presl Janez, ki pa sta hodila vsak zase. Kmalu za njima se pojavi tudi Kemperle Pavle.
Kumer Ivo se na Medvedovi lašti (desno obrobno pečevje Rzenika) hudo ponesreči, a kljub zlomljenim udom in večkrat počeni lobanji še sam pride v Bistrico. Ta nezgoda pa ga seveda odvrne od plezanja.
Presl in Kemperle pričneta s skupnim delom. Najprej se obrneta k severni steni, vendar ostanejo vsi poskusi brezuspešni. Nato naskočita v severozahodni steni, kjer spoznata, da je v centralnem delu nemogoče - zato študirata obrobje. Pri enem izmed solo-ogledov stene se v Konjski grapi ponesreči Presl, kar spet za nekaj časa zavre delo kamniške naveze.
V jeseni 1. 1937, ko je že ozdravel, je našel Presl možnost vzpona v skrajnem levem delu z vstopom v kaminu Konjske grape. Tam poskusita s Kemperlom. Pa zopet imata smolo. Že nad tretjino stene se odkruši precejšen
kos pečevja in poškoduje Kemperla.
V pozni jeseni se pridruži navezi še tretji član - Benkovič Bine - in vsem trem se končno posreči 31.oktobra izpeljati novo smer!
Kamniški dopisnik »Jutra« objavi nekoliko bombastično poročilo, v katerem pretirava težavnost in pomen smeri. Poraženci pod Rzenikom so se ob tem dogodku nenadoma začutili prizadete, užaljene in zapostavljene, začutili so, da jim nekdo krade njim namenjene lovorike itd. In zagnali so oglušujoč vik in krik po vsem tedanjem časopisju.
Takoj se je našlo dovolj očividcev in izvedencev, ki so pojasnjevali da gre za turo po skrotju vzhodnih pobočij Rzenika, za šarjenje okrog severnega raza in izstop v steni«,* da je naveza »plezala po skrotju in gamsjih pašnikih in ni niti vstopila v severozahodno steno«.** Da je to prav toliko v severozahodni steni Rzenika, kot če bi nekdo šel po poti čez »Prag« in pri studencu prečkal proti steni in potem trdil, da je preplezal severno steno Triglava.*** Da je ta vzpon »neresnost, ki vzbuja smeh«,* da je ta podvig »šarlatanstvo«**** itd.
Afera okoli te skrajno leve smeri je vedno bolj naraščala. Val nasprotja se je iz časopisov prenašal v družbo, vneli so se žolčni prepiri, obrekovanja, blatenja in prišlo je skoraj do fizičnih nasilstev (nekateri so celo dali tiskati lepake, kjer so blatili kamniški alpinizem in so jih potem trosili po Bistrci in Kamniku). Enotna fronta ljubljanskih plezalcev je očitala trojki Kamničanov, da so neresni, začetniški, nesposobni, lažni alpinisti ...
Samo za primer: »Čas bi bil, da se tudi Kamničani končno odpovedo neresnemu začetniškemu razganjanju in se posvete postopnemu, sistematičnemu in resnemu plezalnemu delu! To jim žele ljubljanski plezalci.«***

To dovolj odkriva bistvo teh sporov.
Ne bi rad brenkal na lokal patriotske strune in razpihoval stare spore.
Pripominjam: danes ni .in ne bo med kamniškimi in ljubljanskimi plezalci nobenih sporov ali nasprotij in tudi preteklosti, o kateri govorim, nočem in nebom obarval s kamniškimi barvami.
Ker pa sem se postavil v vlogo kronista osvajanj Rzeniškega ostenja (in dogodkov okoli teh) moram biti odkrit in pravičen. Tistim pa, ki bodo trdili, da nima smisla vzbujati že skoraj pozabljene stvari, odgovarjam: za zgodovino ni važno, ali je stvar vsem ljudem v spominu ali ne, ali jo kdo želi ali ne - glavni namen zgodovine je ta, da čuva in reši dejstva pred pozabo in da se dvigne nad prizadetost posameznika ter osvetli in zaobseže vsa dejstva, vse vzroke in posledice.
Moja želja pa je nekoliko jasneje analizirati notranje impulze, ki so vzgibavali dogajanja v predvojnem alpinizmu Kamniških Alp.
In če se sedaj postavimo na tisto objektivno, nepristransko stališče v pojavih okoli vzpona in o sporih, moremo ugotoviti naslednje:
1. Kamniški dopisnik »Jutra«, ki je bil v alpinizmu laik, je napravil precejšnjo napako s tem, da je resno alpinistično dejanje pokazal kot senzacijo.
2. Kemperle Pavle je v zaključni fazi spor,a, ko je že zgubil razsodnost ob prevelikem in včasih čisto osebnem napadu nanj, izjavil: »... da se smer nahaja v severozahodni steni, z vstopom ob levem robu in izstopom točno v
sredini ... «*****
Res je, da je vstop ob levem robu stene, toda izstop pa ni čisto v sredini, ampak nekoliko bolj levo.
3. Krog ljubljanskih plezalcev, ki je objavljal po časopisju kritike o tem vzponu, je neupravičeno in bojim se, da celo zlonamerno podcenjeval kamniški alpinizem, ga smešil, kazal kot »neresno spakovanje«*** in trdil, da naveza Kemperle - Presl - Benkovič ni sposobna niti za »povprečne težavne vzpone«.***
To pa je čisto navadno obrekovanje! Kamniški plezalci so ravno s tem vzponom dokazali (in dobro dokazali), da so tudi oni sposobni reševati lepe plezalne probleme, sposobni plezati popolnoma nove smeri in jih tudi pravilno
ocenjevati (dokaz:opomba o vzponu, ki so jo prvopristopniki takoj po turi vpisali v spominsko knjigo v Kamniški Bistrici, tehnični opis vzpona Presl Janeza v Pl. v.).
4. Dalje je krog kritikov na čelu z Borisom Režkom zagrešil hudo napako s tem, da je proglasil ta vzpon za »šarjenje po vzhodnih {katera so ta, ne vem! - Op. Č. A.) pobočjih Rzenika«,* za lazenje po »skrotju«, za hojo po »gamsjih pašnikih«**** itd.
S tem ni bila storjena samo krivica trojki plezalcev, ampak se je hotela podtakniti potvorba tudi v zgodovino slovenskega alpinizma.
Kritiki bi si na vsak način morali temeljiteje ogledati potek smeri in to tudi preplezati, potem šele soditi.
Ker sem smer Kemperle - Presl - Benkovič štirikrat ponovil (prva ponovitev l. 1950 z Bergantom Janezom, druga 1951 z Jankom Urošem, tretja 1952 z Bregar Anico in četrta 1. maja letos prav tako z Bregarjevo), lahko povem, da ima sicer vstop v kaminu Konjske grape, da pa potem preči za več dolžin v desno in tri četrt celotne smeri poteka po severozahodni steni (skrajno leva cona).
Prav tako si upam trditi, ker od vseh najbolj poznam Rzenik in prav tako tudi njegovo severno steno, če ima smer po severni steni mesta V. težavnostne stopnje, je potem smer Kemperle - Presl- Benkovič zmerne IV. stopnje (zelo težavno). (Toliko, da popravim tisto o »gamsjih pašnikih«.)
Seveda se v tem sporu kamniški plezalci niso mogli dovolj uspešno upirati svojim nasprotnikom, ki so bili mnogo številnejši, že priznani in v naši planinski javnosti že kar oboževani.
Odločno in jasno pa je zapisal Kemperle Pavle: »Ljubljanski gospodje naj si zapomnijo, da se ne bomo zmenili za njihove izbruhe nevoščljivosti, ki kaj lepo odkrivajo njihovo planinsko ´tovarištvo´ temveč bomo šli svojo
pot naprej!«*****
Naslednje leto so vztrajno iskali možnosti preplezati osrednji del severozahodne stene, toda tisto leto niso uspeli. Zmago pa jim je prinesla že zgodnja spomlad naslednjega leta. 18. maja 1939 sta Kemperle in Benkovič preplezala steno v najlepši smeri. Za to so jima dali priznanje tudi ljubljanski plezalci - njuni bivši nasprotniki - ko so pisali, da je »to zelo lep uspeh podjetnih in vztrajnih kamniških plezalcev«, in da je »s tem bila v ostenju
Rzenika preplezana tretja, najvažnejša smer.«******
Kemperle pa je o vzponu izjavil: »Tura je tehnično na višku. Stena ima naklon 70-90° ter je deloma previsna in zelo krušljiva.«*******
S tem se je zaključilo predvojno plezalsko udejstvovanje v Rzeniku. Nekaj let po vojni je, kakor večinoma drugje, vladalo tudi tukaj zatišje. A nastopajoči mladi rod alpinistov se je pričel zgodaj zanimati za to ostenje.
Tudi v severozahodni steni je bilo nekaj poskusov, vendar uspe prva ponovitev šele leta 1951 Levstiku in Vavknu V. (ki nedvomno spadata v krog najboljših slovenskih alpinistov, čeprav sta stara samo dvaindvajset let).
Ostalo pa ni samo pri ponovitvah. Skupina kamniških plezalcev je izvedla po načrtu Kemperla leta 1951 tudi čisto novo in doslej najbolj centralno smer, ki deloma rešuje problem zloglasnega Rjavega pasu.
Lansko leto sva izvedla z Mihom Habjanom prečenje celotne severne stene.

*

Rzenik pa za nas ni samo prazna stena, športni prostor. To sivorjavo skalno pročelje nad dolino Bele je naša usoda in naša sreča. V njem najdemo mi, njegovi oboževalci, notranji intimni duhovni izraz plezalca in v njem
iščemo uteho, pozabo in osebno radost. - Kakor imajo Jeseničani svojo severno steno Triglava, Tržičani Storžič, Celjani Ojstrico ... imamo tudi mi Kamničani svoj Rzenik.

OPOMBE:
* NEKAJ O RZENIŠKEM OSTENJU - Slovenec - 112.nov. 1937.
** SEVERNA STENA RZENIKA - Boris Režek - Planinski Vestnik, leto 1939, št. 11.
*** SEVEROZAHODNA »STENA« RZENIKA - Slovo nar. 10.nov. 1937.
**** »VELIK USPEH KAMNIŠKIH PLEZALCEV« - Jutro – 10. nov. 1937.
***** GLEDE USPEHA KAMNIŠKIH PLEZALCEV - Kemperle Pavle - Jutro - 11. nov. 1937.
****** SEVEROZAHODNA STENA RZENIKA - PREPLEZANA - Slovenec 25. maj 1939.
******* SEVEROZAHODNA STENA RZENIKA - Kemperle Pavle - Planinski Vestnik, 1939, št. 11