Bojan Ambrožič: Letošnja jesensko vreme je res nenavadno toplo in stabilno. No mogoče mi boste to opazko malce zamerili.
Namreč po nižinah trenutno ni ne toplo in ne lepo vreme. Vzrok je v gosti inverzijski megli, ki že tri tedne preprečuje dostop vsakršnim sončnim žarkom. V gorah, nad meglo, pa je popolnoma drugače. Pravzaprav že dolgo časa v gorah pozno jeseni ni bilo tako vroče in tako malo padavin. Že denimo lani ob enakem času sem na Stol gazil sneg do pasu in bil zaradi nevarnost snežnih primoran celo obrniti. V Ljubljani pa je bil tak snežni metež, da so se po ulicah vozili sankači. Kje pa je danes sneg? Le v visokogorju nad 2300 m in še to le do 50 cm.
Po eni strani že komaj čakam pikanje. Po drugi strani pa mi tako prijetno vreme zelo leži, saj sem tako lahko prehodil še nekaj poti, ki sem jih sicer planiral za naslednje leto. Bo pa zato drugo leto malce manj dela! Danes je prišel na vrsto Zadnjiški Ozebnik. Mogočna gora, ki se z visokimi strmimi stenami dviga nad dolinami Trento, Zadnjico in Trebijskim dolom.
Pot skozi Trebijski dol se uradno začne na makadamski cesti nekaj 100 m za Trentarskim muzejem, gledano z Gorenjske smeri. Že čisto na začetku kolovoza je zapornica, ki je baje večinoma zaprta. Tokrat pa ni bila in sem se lahko zapeljal skoraj do planine Krotice. Nadaljeval sem peš po mulatjeri proti sedlu Čez dol. Na začetku je šlo hitro, saj mulatjero sekajo (markirane!) bližnjice. Kasneje pa se pot položi in zdi se, da se mulatjera vleče v večnost. Višje, na planini tik pod sedlom, se začnejo odpirati čudoviti razgledi proti Velikemu Špičju in Kanjavcu. Motivacija se mi spet vrne.
Odcep za pot proti Zadnjiškemu ozebniku je kakšnih 50 - 100 m pred križiščem markiranih poti na sedlu Čez dol. Ostro levo nas usmeri velik in zanesljiv možic. Naslednjih nekaj 10 m poti pa je ključnih. Gre za rahlo valovit svet, ki ga običajno prerašča visoka trava. Pot se v travi ponavadi povsem izgubi. Na srečo je nekaj možicev, ki pot dobro nakažejo. Treba se je držati nekoliko proti levi. To govorim zato, ker sem letos poleti že stikal za to potjo in sem imel na začetku kar težave, saj je bilo takrat rastje res bujno. Danes ni bilo nobenih skrivnosti, saj rastja ni bilo več. Odpadlega listja pa tako visoko tudi ni več. Ko pot enkrat ujamemo, vse do vrha ni več orientacijskih težav. Stezica je sicer zelo ozka, a dobro sledljiva. Pojavljajo se tudi posamezni možici.
Nagrada za vzpon na vrh gore, je prav gotovo čudovit razgled. Izreden razgled je posledica precejšnje odmaknjenosti gore od ostalih gora. Vrh ima kar dve vpisnih knjigi. Prva je normalno namenjena vpisovanju smeri prihoda in odhoda. Druga pa vtisom s poti. Na hitro sem jih malce prebral in ugotovil, da večina govori o eni in isti stvari – o neponovljivem razgledu. Nek par je celo zabeležil, da se je tu zaročil. Ne, ne bom vam opisoval razgleda. Kar sami vzemite pod pod noge in si ga oglejte. Pot je ves čas lahka in primerna za vsakogar.
Sestopil sem po poti vzpona in tako je bilo izleta zares hitro konec. Vendar je bila to šele dobra polovica mojega plana. Načrtoval sem še da bi prehodil pot z 32. Vršiške serpentine proti vrhu Prisojnika. Nekaj minut kasneje že parkiram pri 32. serpentini in se lotim iskanja začetka poti. Priznam nisem prebral opisa poti in zanašal sem se le na zemljevid (Triglav, 1: 25000), kjer pot narisana kot markirana.
Sprva sem se sprehodil nekaj 100 m gor in dol od 32. serpentine, da bi našel pot, pa nikjer ni bilo videti nobene označbe in nobenega začetka poti. Sklepal sem, da je začetek poti erozija odnesla in da se le nekaj metrov stran od ceste začne dobro vidna pot. Zato sem se lotil sistematičnega iskanja poti. Vzpel sem se nekaj deset metrov v gozd in potem prečil v obe smeri levo in desno, da bi naletel na pot. Po 20 min iskanja sem jo res našel. Dejansko je bilo videti nekaj popolnoma obledelih markacij na tleh na skalah, na mestu, kjer so bila drevesa mogoče za spoznanje bolj razklenjena kot običajno. Dejansko je bilo iskanje markacij (in poti) bolj podobno arheološkim posegom, kot pa planinstvu. Pa kdo bi potreboval markacije, če bi bila vidna vsaj drobna stezica. Vendar nisem videl niti tega. Tudi višje se pot ni pojavila. Zato sem odnehal. Verjetno mi je malce ponagajalo tudi jesensko listje. Verjamem pa, da s tega izhodišča nihče več ne hodi na Prisojnik od kar je bila speljana cesta na Vršič.
Pa še to sem opazil. Slapovi pod Prisojnikom so že zaledeneli. Prav tako tudi Lucifer v Gozd Martuljku.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič