Delo, 29.08.06, Pisma bralcev- Stanko Klinar
Spodnje B/bohinjske gore
Bravo, Žarko, tako se piše! (Žarko Rovšček, Čez spodnje bohinjske gore, PB, 18. avg. 2006.) Malo Te je sicer zaneslo¹, toda osnovni implicitni poziv, da se uveljavijo domača imena (navajaš Peči) in na domači rabi osnovani pravopisni zapis, je zdrav.
Ob tem nam je lahko za zgled uveljavitev volje domačinov na Dolenjskem, ki so dosegli, da se po njihovo in ne več po ljubljansko glasi po radiu ime vasi Cerklje ob Krki.² Analogno pogumno uveljavite Tolminci ime Peči za Spodnje bohinjske gore. Vox populi suprema lex! Spodnjih bohinjskih gora sicer ne boste vrgli s prestola, toda Peči se vzporedno lahko uradno uveljavijo zlasti za južno, tolminsko rabo.³ Samo vztrajati je treba! In zahtevati vpis v vodnike in na zemljevide. (Ali nimate zgodovinskega zgleda tolminskih puntarjev?) In pognati čez prag malomeščansko indoktriniranost in njeno hčerko jeziko(slo)vno reakcionarnost, obe se sklicujeta na (zmotno) standardizacijo imen. In ne poslušati pri-/prekrojevalcev (amaterskih jezikovnikov – odtujevalcev: Vodine/Ledine, Pavličev vrh/Pavličevo sedlo, Štégovnik/Stégovnik, Prisank/Prisojnik, Vogar/Logar, Ovševa/Olševa, itd., itd.), ki jih je bilo (s pohlevnim pristankom geo- in kartografov) v zgodovini slovenskega zemljepisnega/planinskega imenoslovja vse preveč. (Tudi kak ožji rojak iz Tvoje doline ni čisto nedolžen.) Vnete zagovornike odtujevanja (dejansko indoktrinirance, indoktrinirani so s stereotipizirano uveljavljenim napačnim zapisom, zato je vsak premik v glavah tako težak) pa lahko najdemo predvsem med vodilnimi pismeniki pri PZS, v njeni osrednji reviji in drugih njenih tiskih. Domačijskost, starožitnost, krajevna barvitost, jeziko(slo)vna zakonitost, »kdo bo tebe ljubil«?!
Vprašanj in primerov je kakor zvezd v vesolju, PB pa imajo sila ozek okvir, zato samo še lep opogumljajoč pozdrav!
¹ Praviš: »… se pravilno piše Spodnje Bohinjske gore«, ob tem pa trikrat zapišeš Spodnje bohinjske gore, in ta zadnji zapis bo pravi, ker zveza bohinjske gore ne nastopa kot lastno ime – v nasprotju s Kukom, ki ga iz neznanega razloga pišeš z malo, toda zmeraj smo ga imeli za lastno ime (kaj naj bi kot občno ime sicer pomenil?) in ga tradicionalno pišemo z veliko, naj bo Tolminski Kuk ali (Tvoj) Žabiški Kuk. (Konec koncev se sklicuješ na Miheliča kot nesporno avtoriteto in tam je v vseh primerih Kuk.) Isto velja za Kočevski Rog, ki ga v Tvojem pismu sicer ni, a naj pograbim priliko in se ponovno zgrozim nad lektorji po uredništvih, tudi na Delu, in njihovim lahkomiselnim nasedanjem novodobnim zveličarjem, ki jim molijo pod nos Kočevski rog.
² Tu nastopa zlogotvorni r, ki so ga po starem pisali er, npr. Prešeren: »v potertih persih up budi«. Vendar načelno tega e-ja niso izgovarjali, četudi se je v nekaterih priimkih zaradi uradnosti in fine malomeščanske (?) pisne izgovarjave obdržal do danes, npr. Kerč, Verč. Po vsem videzu je v imenu Cerklje ostal starinski zapis, v Leksikonu Cankarjeve založbe zabeležen z ostrivcem na prvem é (Cérklje), kar je oddaljene, domače izgovarjave nevešče Slovence zapeljalo v izgovarjavo in naglaševanje tega e-ja, nekateri so po analogiji z gorenjskimi Cerkljami začeli naglaševati na koncu, in domačinom je šlo to sčasoma na živce in so zaropotali. Danes je domačinom (in vsem drugim) ustreženo, na radiu slišimo izgovarjavo /cŕklje/. Podobno zgodbo ima, ali bi jo moral imeti, Brnik.
³ In ko so Ti pri srcu (prizadeta) domoljubna čustva: menda bi morali reči Baška dolina, ne (omalovažujoče) Baška grapa, kot si sicer zapisal. Prosim, preveri! Samo ne na zemljevidih, tam piše Baška grapa, pač pa pri osveščenih (jezikovnih) izobražencih na terenu. (Kaj pravi, recimo, Silvo Torkar?)
Stanko Klinar
Komenskega 6, Ljubljana