Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na visokem pragu julijske hiše

četrtek, 24. november 2011, ob 05:29, Boris Kumer, ogledov: 1135

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Pred julijskimi velikani okoli obeh veličanstev, Triglava in Škrlatice, ki so strumno zbrani nad tremi triglavskimi dolinami, Krmo, Kotom in Vrati, se dviga gozdnat hrbet z značilno zaobljeno grbo, ...

... kakršno na ogled postavlja tistim, ki tja zrejo z južnih pobočij Karavank okrog Kepe in Dovške babe, kadar pa tja gor gledamo iz doline, tam od Mojstrane ali z Dovjega, je seveda ne opazimo, predvsem pa ne slutimo, da za strmimi, poraščenimi in s prepadnimi grapami preoranimi pobočji stoji zanimiv sredogorski vrh Jerebikovec (1593 m), celo najvišji v planotasti Mežakli, ki jo globoka Radovna na jugu odriva stran od osrednje verige Julijcev, čeprav k njim v vseh, tudi strokovnih (geoloških, geografskih…) pogledih sodi, Sava Dolinka na severu pa od zahodnih Karavank.

In vendar je tam, ta nekoliko skrivnostni in pohodniškemu vrvežu umaknjeni vrh, vseh presežnikov poln razgledni balkon na vse, kar najvišjega in najmogočnejšega ponuja julijsko razkošje, ki ga, v bleščečo ogrlico nanizanega na južnem in zahodnem obzorju, zamaknjeni gledamo kot z visokega praga hiše, preden vanjo vstopimo. Severni pogled, prav tako vznemirljiv, nam zdrsi po grebenu zahodnih Karavank, tam daleč na vzhodu pa se skozi rahle koprene v nebo zarisujejo visoki vrhovi Grintovcev.

Splača se hoditi vsak dan

Koliko je tja gor speljanih poti po lovskih prehodih in po živalskih stečinah, vedo le domači ljudje, ki živijo pod obronki Mežakle, v Mojstrani in Radovni, z vzhoda, iz Gorij, pa se visoko pod Jerebikovčev vrh prek vsega Mežaklinega poraslega hrbta vzpne gozdna cesta. Kljub prepotrebnim zapornicam pred motoristično objestnostjo tega pristopa na Jerebikovec ne gre priporočati, ker mu vendarle velja stopiti na teme po eni od sicer strmih, vendar pohodniškemu navdihu bolj primernih stezic iz Mojstrane ali iz Radovne. Najbolj "v rabi", čeprav se na njej ne bojte kakšne "triglavske" gneče, je najbolj strma in tudi najkrajša pot iz Mojstrane prek Tilčevega rovta (na nekaterih zemljevidih označenega kot planina Mežakla) na obli vrh z lično leseno kočico, dokazom, kako domači ljudje spodaj cenijo svoj razgledni biser in tja gor hodijo zaradi zdravja, pa zato, ker imajo hrib radi, malo tekmujejo med seboj ter dokazujejo, da se k tako širokim razgledom splača hoditi vsak dan, zjutraj in zvečer, pod vročim soncem in v globokem snegu, v pomladnem cvetenju in jesenskem venenju.

Naše izhodišče je torej v Mojstrani, od koder se po cesti v Radovno odpeljemo do velike table, ki nam naznanja, da stopamo v Triglavski narodni park. Tam se odpovemo asfaltu in avtomobilu in se pri prvi oznaki za Mežaklo začnemo vzpenjati na strmo pobočje, ki popusti šele na zahodnem robu Tilčevega rovta, kamor z vzhoda pripelje gozdna cesta. Mimo spomenika padlim partizanom gremo po cesti do velikega obračališča in od tam navzgor skozi strm gozd prav na vrh Jerebikovca.

Tam vam bo lepo in boste presenečeni nad širjavami obzorja. Iz oči v oči se boste spogledovali s kakšno svojo visoko julijsko znanko, tam vas bo vznemirila kakšna prelepa cvetka na prostrani vršni poseki in boste v vpisni knjigi ljubkega "bivaka" našli zapisano ime dragega znanca. Vsemu temu se lahko nadejate, predvsem pa lahko ves čas živite v prepričanju, da med vzponom na Jerebikovec res hodite v tiste kamrice našega gorskega sveta, kjer tišina šepeta ob zborovskem petju triglavskih vetrov v gostih drevesnih krošnjah in mu s svojo pevsko zagnanostjo odgovarja številno ptičje ljudstvo.


Dobro je vedeti

Udobja, kakršno ponujajo odprte planinske koče, tukaj ni, poti na vrh Jerebikovca pa so, čeprav v glavnem neoznačene, nezahtevne, vendar zaradi hudih strmin naporne. Omenjene poti s ceste iz Mojstrane v Radovno ni težko najti, saj nas nanjo že takoj pri izhodišču opozori leseni kažipot (na podobnega naletimo tudi na razpotju nad Tilčevim rovtom), stezica pa je vseskozi dobro vidna, uhojena in skrbno urejena. Več o tem preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi (Sidarta, 2004) in v vodniku Mežakla, prilogi Planinskega vestnika 2009/4, avtorja Lada Brišarja. Poglejte tudi na zemljevid Jesenice 1:25.000.


Mitja Košir

eXTReMe Tracker