Iskanje Prekmandlca: Porezen je sedeči mož. Z rokama, odloženima na naslonjalo trona objema in varuje Cerkno.
Zakaj zadnja grapa? Ne, ni zato, ker je zadnja izmed vseh, ali morda nekje zadaj (severno) za mojim hrbtom, če sama prebivam pod njegovimi sončnimi pobočji. V resnici je zadnja le zame, zadnja izmed južnih, skozi katero sem pristopila na Porezen. Lezla sem že vsepovsod: skozi Zakojško, čez Otavnik, po tastrmi in tapoložni iz Poč, kar naravnost iz Labinjskih leh na Vrše, iz Bolnice Franije, pa vzhodneje čez Cimprovko, iz Gorenjih Novakov na Kápa, v vseh letnih časih in vseh vremenih.
Ko iz Cerkna uzremo naš današnji piramidasti cilj, nam niti približno ne izda, kaj skriva v svojih nedrih. Precej enotne, sicer strme južne trave nižje počasi prehajajo v pas gozda. Pod njim so vasice z obdelanimi polji in pokošenimi senožetmi. Zakriž, Gorje, Poče, Trebenče, ... (Zakríž, Gárje, Púče, Trebénče, ...) so našle prostor na polici njegovega naročja. Na robu se beli sv. Jošt. Tam se svet še zadnjič prelomi in spusti v mesto njegovega vznožja.
Pravzaprav je Porezen res sedeči mož. Z rokama, odloženima na naslonjalo trona objema in varuje Cerkno. Desna je Otavnik, Ritovščica in Ravne, levo pa čez Medrce in Velbnik odlaga na Cimprovko. In ko se njegove glave oprime megla, pravimo, da pipico kadi. Le poglejte si ga z Bevkovega vrha.
Ko možaka pogledamo od blizu vidimo, da je ta enotnost le navidezna. Za Počami se še nekaj skriva. Med vrhom in vasjo je ujeta grapa z imenom Zapoška (lepo, da strokovnjaki niso vztrajali pri č, bilo bi malo smešno). Vanjo se kot v lij ulovijo vse vode in vsi snegovi Poreznovih južnih trav. Da ima tudi potok isto ime, ni presenetljivo. Na dnu se zapre v sotesko in skozinjo se pretakne le pot in vode se zlijejo v Cerkno. Nekoč naseljen svet grape in Otavnika sedaj sameva, vsak dan je bol tako, kot je najbrž že nekoč bilo.
Leta sem odlašala z obiskom, njene divjosti me je bilo skoraj malo strah. Končno se v lepi družbi pred kakšnim letom spopademo s stezosledstvom. In seveda tako poskrbimo tudi za varnost; nemogoče, da se trem ženskam ne bi umaknil medved, ki je reden gost skritih kotičkov in starih zapuščenih sadovnjakov v grapi. Reden gost pri drobnici in govedu, gluh za priporočila o vegetarijanstvu. Grapo smo spoznale le na »prvo uč«. Ker me je »potegnilo« in ker mimo tega sveta ne more noben zalezovalec slapov, je bilo ponovnih obiskov več.
Da v grapo skozi skalne čeljusti pelje kolovoz iz Poč, sem že napisala. Če smo namenjeni k slapovom, sledimo vodi in do prvega (Spodnji Sapat) ni daleč. Zaradi kolovoza malenkost »predelan« je zanimivo postavljen na prelom. Potok se iz svoje smeri prelomi na levo, pade oz. zdrsi v tolmun, od koder nadaljuje v stari smeri. Stene izdolbene soteske so zanimive. Odkrite so globokovodne kamnine jurske starosti, ki se vlečejo v neprekinjenem pasu med Davčo, Cimprovko, Počensko goro, čez Otavnik, Zakojško grapo do Baške grape. Menjajo se črni in laporasti apnenci (apnenci s primesjo gline), glinavci, laporovci in različno obarvani (črni, rdeči, zeleni) roženci (kremen). To zanimivo knjigo v slikovitih plastnicah nam odpira voda in branja nas učijo mojstri geološkega znanja.
Nad njim z desne prestopimo na levi breg in že smo pri drugem slapu. Po strmini v strugo pada levi pritok v 30 metrskem slapišču. Ob njem se kolovoz konča, vendar bomo naslednjega dosegli še vedno z lahkoto. V zatrepu preko stene pada dvopramenski (bolje bi bilo reči dvovirni), 12 metrski tretji slap (Zgornji Sapat). Tu Zapoška dobi desni pritok, ki v ozkem slapu pada v njegovo ustje. Zanimivo!
Nadaljevanje je možno le po zelo zahtevnem desnem bregu. Nad zaporo prečimo strugo pritoka in se spustimo spet do vode. Takoj je tu še četrti, 10 metrski slap, ki pada v ozkem curku. Pod njim najdemo sledi ruševin starega mlina in kasneje elektrarne. Kar ob slapu, ki je zadnji večji v Zapoškinem izboru, preplezamo v višji, še vedno skrajno divji svet (na pot nikar brez cepina, tudi vrv prav pride). Skozi drevje že slutimo Poreznove trave in ne odnehamo, dokler ne stopimo na staro prečno pot.
Za nadaljevanje je dobrodošlo, če okolico vsaj površno poznamo že od prej in tako vdenemo, glede na želje, pravo smer. Dobro je, da vemo, kako do tu tudi po »via normale«.
Še pred slapovi na dnu grape se v levo po grebenu proti Otavniku dvigne stara udrta pot (to smo uporabile ob prvem obisku). Višje se združi s kolovozom iz Gorij, ki ponekod lepo spodzidan pod in nad stenami struge pripelje do ostankov Zapoškarjeve domačije. To je čudovito speljana pot, prava mojstrovina davnih cestnih mojstrov. Skalnati useki in preseki se lepo vrstijo v strmem bregu, grizejo se v Otavnik. Predno stopimo na plano, se od nje na desno v grapo odcepi sled, ki pelje do mlina ob četrtem slapu. Najpraktičneje je bilo mleti svoje na svojem (samopreskrba), a opustitev dejavnosti je dostop ponekod zradiralo.
Nekoč obdelanega sveta je videti vedno manj. Najlepše, a še vedno strme senožeti pokosijo lovci. Od ostankov hiše in dveh bajt, kjer so se preživljale tri družine ni ostalo več veliko. Na Otavnik, ki razmejuje to in Zakojško grapo, se lahko dvignemo najmanj po dveh poteh. Ena pelje v levo na planino, druga v desno na Jamo (ja, pravilno na, ne v). In ko pridemo na greben se nam odpre pogled proti zahodu, na tolminsko in gore nad njo. Na Otavniku so danes pašniki in tu ima svojo samopostrežno mesnico kosmatinec. Nekoč, ampak res nekoč, so bile v tem svetu štiri domačije, o katerih pa ni več sledu.
Nadaljujemo po označeni Idrijsko-Cerkljanski planinski pot proti Prehodu. Kmalu se nam z desne pridruži mulatjera, ki izpod Medrc vodoravno seka južna Poreznova pobočja. Na Prehodu, kjer z Poreznovega zahodnega grebena pogledamo v Baško grapo, stopimo še na poti iz Hudajužne in Podbrda. Pristop do vrha izbiramo glede na smer in jakost vetra. Seveda je najlepše po grebenu. Eden najrazglednejših vrhov naših predalp nam jih nudi za dve obzorji; Julijskega in Jadranskega.
Iz grape pa lahko izstopimo tudi čez »Tíčja péjč« (ptičja peč). Pod Zapoškarjevimi senožetmi namesto levo k hišam, nadaljujem po poti v smeri prihoda. To isto pot dosežemo, če smo skozi grapo lezli ob vodi. Zložno obkrožamo lij. Ponudi se nam tudi kakšen lep razgleden balkonček s pogledom v Cerkno. Po začetni prijaznosti (kar nisem mogla verjeti svoji sreči, kakšen mojster iskanja sem) se pot postavi pokonci. Sama sebe karam, naj se ne pritožujem, saj jo za spremembo vsaj imam.
Dviga se in dviga, grizem »kalina« in pogledujem levo, kdaj bom iz gozda. Znajdem se na robu senožeti, ki se nižje končuje v strmi grapi. In, o ti šment, pot se tu konča. Spet, kot že tolikokrat se moji in njeni cilji ne ujamejo??? (takojšnja kazen za pritoževanje). Seveda kmetje niso poti nadelovali do vrhov, potrebovali so jih tudi le do svojih gozdov, senožeti, pašnikov, … A ker mi je teren poznan, vem, da pod sedlom Velbnik in lovsko kočo Na šašu peljeta na Porezen dve označeni poti. Jih že najdem, kar naprej! Prestopim travnato grapo in na drugem bregu se mi že smeji knafličevka, Yes! No to pa je zmaga.
Do vrha nihče ne bo imel težav. Tam ob spomeniku se srečajo vse poti. Mnogo tematskih gre čez njegovo teme. Od Idrijsko-Cerkljanske, Slovenske, Evropske (E7), Geološke in Loške planinske poti, Poti kurirjev in vezistov, Maratona štirih občin, Vie Alpina in še kaj. Ni kaj, Porezen je pomemben mož. Morda se jim nekoč pridruži še pot ob stari (rapalski) meji. Ne vem, kdo si to bolj zasluži, on, ona, mi, ali naši zanamci.
Za počitek in užitek, za nujo in kar tako, je malo pod vrhom obiska vredna planinska koča. Vsak pohodnik si želi, da v povratku pot zaokrožimo. Torej; če smo vrh dosegli po zahodni, se v Poče vrnemo po vzhodni roki, če smo vrh dosegli po geološki, se vrnemo po Idrijsko-Cerkljanski. Ob šelestenju jesenskega listja je katerakoli prijetna in kratka. Kot lučke nam svetijo pikice zlatih macesnov v ogolelem gozdu. Oni se še nedajo.
Ob zadnjem povratku sem v Počah še kramljala s prijaznimi domačini o tem in onem. Od kje so prišli ljudje v te robé? Tako kot v sosednjo Zakojško, jih je na Otavnik in v Zapoško prinesla trma. Ne, graščaku pa se ne bomo pustili, uprli se mu bomo! In tako so tolminski puntarji, da si ohranijo golo življenje naselili ta svet. Lepo jim je šlo. Ko so prišli v mesto na semenj, v cerkev, po opravkih ali kar tako »po vas«, se je o njihovem prihodu že od daleč širil glas: »Otavnikarji gredo!« In v gostilnah so se na mizi znašli novi beli prti, na štantih najboljša roba, ... Bili so to ponosni, pošteni in bogati ljudje.
Ob tem pripovedovanju in podoživljanju takratnega sveta se mi je posvetilo: Poče, seveda; gora je počila, razklala se je! In v razpoko se stekajo vode. Skoraj desetletje mi je pod oknom v Cerknem Zapoška pripovedovala Poreznove zgodbe. O, kako smo sladko spali. Zna pa se tudi ujeziti: Leta 2007 je s strašno silo kar dobro preuredila stoječi promet, medtem ko je soseda Čerinščica divjala v Bolnici Franji.
Otročadi, ki se nam je motala pod nogami, je bila moja teorija zarote o Počah kar všeč, odraslim pa ..., no, ... hm, ... ??? O Poreznu in njegovih posebnostih bo potrebno še kakšno resno reči.
Anka Vončina