Gorenjski glas, 25.08.06 – Igor Kavčič: dve razstavi Vasje Doberleta
Gorenjski glas, petek, 25. avgusta 2006
Razgledi: POGOVOR
Fotograf in aktualni predsednik Fotografskega društva Janez Puhar iz Kranja Vasja Doberlet letos praznuje šestdeset let. Kot inženirja elektrotehnike po stroki, od letos naprej zelo aktivnega upokojenca, ga v zadnjih letih spoznavam kot sposobnega organizatorja društvenih razstav, tokrat tudi kot odličnega fotografa.
Temnico je zamenjal računalnik
Trenutno sta na ogled dve fotografski razstavi, s katerima zaokrožate svoj življenjski jubilej. V Kranju predstavljate zgodbe, ki jih, rečeno v prispodobi, gledamo skozi bolj ali manj rožnata okna, na Jesenic pa svoje fotografijc povezujete v krog abstrakcije do konkretnega.
"Spomladi sem začel razmišljati, da bi svojo šestdeset-letnico praznoval tudi na drugačen način, z razstavo fotografij. Ko se je po Fotogaleriji na Jesenicah odprla še možnost za razstavo v galeriji Mestne občine Kranj, sem vedel, da moram, če sem pošten do sebe in do tistih, ki so me povabili, pripraviti dve različni razstavi."
Šestdeset let, šest motivnih sklopov fotografij. Ali na kranjski razstavi predstavljate predvsem podobe, ki jim je bilo vaše fotografsko oko v zadnjih letih še posebno naklonjeno?
"Gre za fotografije, ki sem jih v digitalni tehniki posnel v zadnjih petih, šestih letih. Mislim, da so le tri fotografije nastale še na "star način". Prva serija fotografij je naravnana na Glasbo in je nastajala ob fotografiranju glasbenih koncertov. Podobno je na plesnih dogodkih nastajala serija Ples. Na mojih popotovanjih sem posnel veliko fotografij ljudi, ki si na tak ali drugačen način na ulici služijo denar. Poimenoval sem jih Ulični umetniki, saj ljudi poskušajo motivirati na različne izvirne načine in ne le z iztegnjeno roko. Ena od fotografij iz te serije je v zadnjih letih objadrala svet in bila uspešna na več kot 30 razstavah v več kot 20 državah. Najbrž fotografija, s katero sem doslej dosegel največ. Za serijo fotografij, ki sem jo naslovil Orvellija (po romanu 1984 Georgea Orwella), so me spodbudili posnetki iz dela Pariza, imenovanega La Defense, ki ga zaznamuje predvsem sodobna arhitektura. Visoke stavbe so me zelo impresionirale, ko sem jih gledal, sem se počutil nekako utesnjenega, in sem dobil asociacijo na knjigo 1984.
Ko sem doma gledal fotografije, so se mi zdele nekoliko preveč "pocukrane", glede na tisto, kar sem občutil ob fotografiranju, zato sem serijo pripravil v črno-beli različici, naslove pa sem iskal v besednjaku omenjene knjige. Serija je bila tudi že nagrajena na razstavi v Podgorici in na Danskem. Peti sklop sem posnel v Ljubljani, ko sem s pobočij Golovca iskal motive v avtocestnem križu proti Dolenjski. Ta sklop fotografij
sem naslovil Komunikacije Na koncu sem dodal še pet fotografij oken, ki sem jih, ob tem, da so pri avtorjih kar pogost motiv, nekoliko računalniško obdelal. Z njimi, odprtimi ali zaprtimi, sem nekako tudi povezal prej omenjene teme."
Fotografije, ki ste jih na ogled postavili na jeseniški razstavi, nas popeljejo od realizma k abstrakciji in nazaj. Ste fotografirali posebej za razstavo?
"Na Jesenicah predstavljam temi, ki sem ju zadnja leta precej obdeloval. Seveda je na to vplivala rudi naša klubska dejavnost, saj smo pred dvema letoma imeli razstavo fotografskih miniatur na temo krog, letošnja tema pa bo abstrakcija. Medtem ko me krog še vedno zanima, sem letos ustvaril tudi bogato kolekcijo posnetkov na temo abstraktnega."
Abstraktno pa vendarle brez občutka, da bi v fotografije močno posegali z računalnikom?
"Saj v glavnem tudi nisem. Razen dodajanja ali odvzemanja svedobe, in pri eni fotografiji sem uporabil učinek solarizacije."
Svojo fotografsko pot ste začenjali pred štiridesetimi leti, ko se je v fotografiji eksperimentiralo na povsem drugačne načine. Kako je bilo z vašim prvim fotoaparatom?
"Kot mnogi drugi sem nekoliko bolj zares začenjal z nemško Praktico, ki sem si jo kupil v študentskih letih. Moj prvi pravi mentor, ki me je usmerjal v fotografijo, je bil že pokojni nestor slovenske fotografije Vlastja Simončič. Z njim se je oblikoval moj pogled na fotografijo. Spomnim se, ko smo bili na foto izletu v Mariboru in me je "nagnal", naj slikam nekaj, kar se mi je takrat zdelo povsem nezanimivo. Z mostu sem proti Lentu slikal vozeči avto na kockasti cesti. Avto je bil nekoliko zabrisan na cesti in iz fotografije sva z Vlastjo naredila nekakšno grafiko. Bil je eksperiment. S to fotografijo sem prvič uspel na mednarodni razstavi."
Sprva vas je menda zelo privlačila planinska fotografija?
"Pravzaprav sem začel fotografirati zato, ker sem v študentskih letih veliko hodil v planine in bil aktiven v Planinski zvezi Slovenije. Tu so izdajali razne publikacije, vodnike in podobno, vedno pa jim je manjkalo dobrih fotografij. Zato smo pripravili foto tečaj, ki ga je vodil prav mojster Simončič. Ko se je tečaj končal, smo se še vedno družili med seboj in ustanovili tudi foto klub Planinske zveze, ki je uspešno deloval kakih deset let. Kasneje me je začela zanimati tudi tako imenovana "live fotografija", posnetkov ljudi, življenja, rad sem fotografiral detajle... Pred desetimi leti sem se priključil kranjskemu društvu. Odkar se je ta leta 2001 preimenoval v Fotografsko društvo Janeza Puharja, sem tudi njegov predsednik."
Veliko sodelujete na razstavah doma in po svetu, o čemer pričajo vaši naslovi v okviru mednarodne zveze za fotografsko umetnost. Kako je z željo po fotografiranju na eni in zbiranju točk za naslove na drugi strani?
"Vzamem fotoaparat in grem po mestu, grem v naravo, fotografiram in si domišljam, da ustvarjam nekaj novega ... S tem se napolnim in to je povsem dovolj. Prav tako me zadovoljuje nadaljnje delo pri obdelovanju fotografij na računalniku. Na neki način pa dobro dene tudi, ko pošlješ fotografijo na natečaj in jo tam mogoče sprejmejo na razstavo ali pa celo nagradijo. Da še nekdo drug oceni, ali je ta dobra ali ne. Razstave so seveda različne zahtevnosti, z različnimi žirijami..."
Vaš največji tovrstni uspeh?
"Lani mi je uspelo, da sem na Kitajskem uspel priti na razstavo, na kateri je žirija izbirala med 35.000 fotografijami. Prejel pa sem tudi diplomo zanjo."
Kako daleč ste pri zbiranju točk in naslovov?
"Sem kandidat za mojstra fotografije, medtem ko sem za naslov excelence pri mednarodni zvezi za fotografsko umetnost (FIAP) že vložil prošnjo in bi stvar že morala biti urejena."
Digitalna tehnika je v zadnjih letih povsem izpodrinila fotografsko klasiko. Kako ste jo sprejeli vi?
"Digitalno fotografijo je prinesel razvoj, ki ga ne moremo zaustaviti. Bolj kot kakršnokoli "upiranje" temu je pomembno, da ta razvoj izkoristimo v pozitivnem smislu. Digitalna tehnika je dosegljiva večjemu krogu ljudi, kar je dobro. Kar se tiče dela na računalniku, je ravno tako potrebno specifično znanje, kot nekoč v temnici pri razvijanju. Prednost pa je na primer v tem, da lahko delo na računalniku vsak hip prekinem in ga nadaljujem kadarkoli, kar v temnici ni bilo mogoče. Vesel pa sem, da poznam tudi staro, klasično tehnologijo."
Računalnik je seveda tudi varuh vašega fotografskega arhiva...
"Zaenkrat imam tri eksterne diske, dva samo za to, da na njih shranjujem dvojne kopije fotografij. Vsi diski so kar dobro zasedeni. Zadnjič, ko sem kupoval disk, sem na vprašanje kakšnega, dejal največjega."
Vaš fotografski aparat najbrž tudi v vaših zrelih avtorskih letih beleži zelo široko paleto različnih movitov ...
"Live motivi me še vedno vlečejo, včasih me navduši kakšna arhitektura, zelo rad hodim v naravo, rad opazujem raznolikost pejsažev. Sicer pa se prilagajam aktualni situaciji, razstavi. Ostaja še nešteto izzivov. Eden izmed njih je zagotovo multivizija, ki sem se je naučil s pomočjo prijateljev fotografov iz Celja. Zaenkrat sem se naučil prvih korakov, toliko da znam rokovati s to stvarjo ... Bova pogledala?"
Igor Kavčič