Polet, 24.08.06 – Željko Kozinc: Slovenske gore premorejo veliko Bab
V Savinjskih Alpah pa je z brezpotnimi potmi na Babi konec
:polet, četrtek, 24. avgusta 2006
Na svoji zemlji
Proti vrhu vitka in zapeljiva
Slovenske gore premorejo veliko Bab. Prvi, najzahodnejši vršac s tem imenom je že Matajur, gora Beneških Slovencev. Baba je indoevropski izraz za moško božanstvo ali očaka. Tako se v Karavankah imenuje tudi eden izmed Košutinih vrhov, tisti nad planino Korošica. Veliki Babi sta še dva izrazita, lepo razgledna vrhova piramidaste oblike: tisti v Kaninskem pogorju, zaradi meje dvojezičen, imenovan tudi Grande Baba (2146 m – iz Žage ob Soči 6 ur!), in tisti v Krnskem pogorju (visok 2016 m – dve uri od Doma pri Krnskih jezerih). Ti dve julijski Babi sta pravi izziv za planince, ki so jim pri srcu bližnjice oziroma prešerna fantovska brezpotja.
V Savinjskih Alpah pa je heca z brezpotnimi potmi na Babi konec. Tamkajšnji Babi namreč, skupaj stoječi Velika in Mala Baba, ki ju nekateri imenujejo tudi Jezerski Babi – ali obe skupaj tudi Koroška Baba – si ne pustita zlahka spraviti koga nadse. Zato zlesti nanju pomeni doživeti veliko planinsko zadoščenje, še zlasti planincu, ki v eni turi prehodi kar oba vrhova. Kdor se odloči za to turo, se mora, prav tako z Ravenske Kočne, najprej vzpeti na Jenkovo planino (1495 m) in se potem usmeriti na jug po grebenu obeh Bab do Jezerskega sedla in koče na Vodinah. Ta pot je z vrnitvijo do avta dolga sedem do osem ur in velja kljub dobrim oznakam za zelo zahtevno.
Da ne bi kakšen planinec morda pomislil, da je vzpon na Veliko Babo primeren samo za strumne možakarje, je treba najprej povedati, da sta to stransko goro v Savinjcih prvi osvojili leta 1896 sestri Louise in Paula Schuetz iz Liboj pri Celju, in sicer z Jezerskega sedla, kar je bilo razmeroma pozno glede na sočasni silni razmah slovenskega planinstva. Letos lahko torej počastite 110. obletnico podviga dveh srčnih dam. Planinska zgodovina žal molči, katera med njima je bila velika in katera mala. Skromno le omenja, da sta pri plezariji imeli kavalirja, Lovrenca Potočnika, »šerpo« iz Stahovice.
Če se odločite za zahtevnejšo smer, se v Kranjski koči najprej nujno pozanimajte, kako je s potjo; ali je prehodna. Speljana je namreč po gruščnatih in krušljivih dolomitnih vesinah, kjer občasno prihaja do večjih podorov kamenja. Jeklenice in klini vam pomagajo čez grape in žlebove pod stenami Ledinskega vrha do velike grape med tem vrhom in Veliko Babo. Čudovita, majhna simfonija v skali, je to pot navdušeno imenoval Stanko Klinar. V steni pod ciljem je že laže, celo prijetneje, ker prestopite kamninsko mejo. Nič več ni krušljivega dolomita, ampak plezate po čvrstem apnencu. Treba je sicer spet v grapo in po njej do ozkega sedla, potem pa po strmem pobočju vkreber, brez fiksiranega železja, med otočki trav in rožic na vrh.
Razmeroma lažja smer, tista desna od Vodin, vas po eni uri dvigne na Jezersko sedlo. Od tam se po rahlem vzponu proti vršiču neznanega imena spustite nekoliko na avstrijsko stran v manjšo kotlino. Potem se pomujate nazaj na mejno črto in pridete na skupno plezalno smer obeh poti proti prišpičenemu vrhu. Baba je vkreber vse bolj vitka, lahko bi rekli zapeljiva. Nikar si vmes ne postavljajte znamenitega vprašanja: pa kateri hudič me žene gor. Ko boste na vrhu odkrili kaj ravnega za sedalo, bo odgovor poznan, tako znucan: razgled. Ta izreden razgled z Velike Babe.
Zaradi slemenitve obeh Bab, ki je pravokotna na vrsto glavnih vrhov Grintovcev, vidite več kot pet kilometrov severnih sten, od katerih so nekatere visoke cel kilometer, kar je gotovo eno najveličastnejših naravnih prizorišč v naših gorah. Nepretrgano ostenje se razteza od Križa (2433 m), Kranjske Rinke (2453 m), prek Skute (2532 m), Štruce (2457 m), Dolgega hrbta (2473 m) do Grintovca (2558 m) in Kočne (2540 m). V senčnem kotu pod Skuto se stiska ledenik, na katerem smo pred desetletji še veselo smučali, zdaj pa je vse bolj podoben posušeni in plesnivi skutni pogači. No, če se obrnete proti severu, boste videli, da vam je zelena življenjska meja rastja veliko bliže. Karavanške vzpetine so nižje in mehkejše, zdi se, da prinašajo vonj po mleku, smrečji smoli in trpkem koroškem spominu. Od tod se lahko vrnete v južni smeri nazaj na Vodine, lahko pa se čez Malo Babo severno podate na Jenkovo planino in se spustite v Jezersko dolino. Ne bo lahko kreniti niti na eno niti na drugo stran. Bo pa oboje moško dejanje; ali pa tudi žensko. Babam je popolnoma vseeno, kakšnega spola ste.
Željko Kozinc