Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

(Ne)Mirna gora

Revija ZA SRCE: Ne pravijo zastonj, da je imeti lepo žensko kot imeti lepo njivo, saj se vedno najde kdo, ki bi rad segel po njej. Podobna je bila usoda dežele pod Mirno goro ...

Nad lepo gričevnato deželo, znano po slastnih hruškah, jabolkih in slivah, so se zgrinjali temni oblaki. Še posebno takrat, ko so se trte na obsijanih bregovih povesile pod težkimi grozdi, so nenadoma pridrveli nad deželo in spustili težka ledena zrna, ki so ohladila kmetska pričakovanja. Oblaki so prihajali od severozahoda, nekoč kar sedem let zapored od gore, na vrhu katere je bila votlina. V njej je živel zmaj, ki je bruhal v nebo to kmetsko nadlogo. Ljudje so mu skušali zapreti žrelo, zato so nad votlino zgradili cerkev vremenskega zavetnika sv. Frančiška Ksaverja. Ta je postala priljubljena romarska točka, ki so jo obiskovali Slovenci, Hrvati in Kočevarji. Ker so za tem nadloge ponehale, so vrh poimenovali Mirna gora ...

Od požgane cerkve je ostal turn, ki so ga planinci preuredili v razgledni stolp. Danes je deloma obnovljen tudi del cerkve, v turnu (stolpu) pa je ponovno tudi zvon.

Dežela na prepihu

V ljudskih pripovedih je vedno skrito zrno resnice, ki pa ga je iz olesenelega zgodovinskega snopovja včasih nekoliko težje izluščiti. Mirna gora (1048 m) je najvišji vrh jugovzhodnega dela Kočevskega Roga, ki spada v Belo Krajino. Tu naletimo na tipičen dinarski svet s kraškim površjem in nepreglednim številom kraških brezen, zato ni čudno, da bomo kljub bogati poraščenosti površinsko vodo tu zaman iskali. Ta se iz roškega masiva izmuzne šele globoko v spodnjem delu, kjer predstavlja bogat vir pitne vode. Obisk najvišjega belokranjskega vrha je danes za obiskovalca ena sama učna pot, ki pripoveduje zanimive zgodbe.
Z vrha z enim pogledom objamemo celotno, v Kolpo ujeto rodovitno deželo, kamor so umeščeni večji kraji Črnomelj, Metlika in Semič ter desetine raztresenih vasic. A ne pravijo zastonj, da je imeti lepo žensko kot imeti lepo njivo, saj se vedno najde kdo, ki bi rad segel po njej. Podobna je bila usoda dežele pod Mirno goro. Če je znano, da se nad belokranjske vinorodne kraje od severozahoda rada pripodi toča, je bilo nekoč še bolj znano, da se iz nasprotne strani, od jugovzhoda, pripodi nadloga po zemlji. Ta se je za razliko od toče, ki je uničevala vinsko trto, lotila vsega drugega, razen nje. Pri Metliki je namreč plitko Kolpo rada prebredla turška vojska na svojih neuspešnih osvajalskih, zato pa toliko bolj bolečih pohodih proti severu. Pred mestnim obzidjem je postavila svoj tabor, nato pa z manjšimi oddelki ropala po okolici. Vendar Turkov ne bom več vpletal v prispevek, prihranil bom le še "piko" na njihov račun, za sam konec ...

Kratka zgodovina Mirne gore

Širni gozdovi Kočevskega Roga so obetali zaslužek in že pred sedmimi stoletji je po več kolonizacijskih valovih iz Nemčije in Južne Tirolske, nastal na kočevskem nemški govorni otok. Naseljenci, poimenovani kot Kočevarji, so postali med slovenskim prebivalstvom znani kot umni kmetovalci, ukvarjali so se z lesom in krošnjarstvom, v naše kraje so širili steklarstvo in železarstvo. Žal so se zaradi nekaterih zgodovinskih momentov pred drugo svetovno vojno pustili zavesti velikonemški politiki in leta 1941 skoraj vsi zapustili svoje vasi, polja in sadovnjake, ki so pripadli Italiji. To je zanimal zgolj dragoceni les, celotne zapuščene kočevarske vasi pa so zaradi vojnih razmer preventivno požgali.
Večino ruševin kočevarskih vasi je do danes prerasel gozd, nekaj ostankov pa so njihovi potomci uspeli ohraniti tudi za nas. Zapuščena vas Planina (737 m) pod Mirno goro, je nekoč premogla farno cerkev in šolo, danes pa si v njej poleg redkih objektov lahko ogledamo zanimiv muzej na prostem.

Kočevarska vas Planina je danes zanimiv muzej na prostem

Nekaj kilometrov od tod je koncem 19. stol. zraslo veliko naselje Žaga Rog, kjer je bilo zaposlenih do 400 ljudi, ki so v dolino spravljali žagan les in oglje. Zaradi pomanjkanja tekoče vode je krožne žage gnal velik parni stroj, zgrajenih je bilo 35 km gozdnih železnic in mreža gozdnih cest. Žaga je prenehala obratovati leta 1932, stroje so demontirali, prav tako železniške tire in jih prodali za staro železo. Danes najdemo le še nekaj ruševin naselja in posameznih ohranjenih delov železniških tras.

Veliko možnosti za pohodnike in kolesarje

Na vrhu Mirne gore so planinci že pred vojno poleg cerkve zgradili planinski dom. Žal je zazidani zmaj po nekaj letih udaril z repom, saj so Italijani leta 1942 oba objekta požgali. Dom je bil po vojni obnovljen, ohranjen zvonik pa predelan v razgledni stolp. Kasneje je bila deloma obnovljena še cerkev. Planinski dom na Mirni gori je stalno oskrbovana planinska postojanka, ki jo upravlja PD Črnomelj.
Na goro se lahko povzpnemo po več poteh, najbolj je obiskana iz smeri Vrčic, od koder pripelje na vrh makadamska cesta. Izhodišče dosežemo po cesti skozi Suho krajino mimo Žužemberka in Straže ter mimo odcepa za smučišče Rog – Črmošnjice čez prelaz Brezovico. Po kilometru rahlega spusta dosežemo Vrčice. Avto tu parkiramo in se odpravimo po označeni poti, ki nas popelje skozi staro Kočevarsko vas Planina. Spotoma si lahko le nekaj minut od poti ogledamo zelo debelo bukev in hrast, v vasi Planina muzej na prostem, nakar nadaljujemo po gozdni učni poti do vrha in se spotoma seznanimo s pomenom gozda pri ohranjanju vode in pestrimi gozdnimi združbami. Imejmo oči odprte in bodimo spoštljivi, velja naj misel, da ljubiti naravo pomeni ljubiti samega sebe. Do vrha bomo potrebovali 2-3 ure.
Na Vrčice se lahko pripeljemo tudi z rednim avtobusom, ljubitelji železnice pa do Semiča (od ŽP do vrha 2-3 ure) ali Črnomlja (3 ure). Poti so zgledno označene, uporabniki javnega prevoza pa se konec tedna raje odločite za nedeljo, kajti sobotne povezave so pičle.

Mirna gora z okolico je prijetna tudi za kolesarjenje, a njen obisk bo bolje prestaviti na pomladne mesece. Skozi nepregledne gozdove je speljanih mnogo dobrih gozdnih cest, ki so danes solidno označene, nekoč pa so predstavljale pravi labirint, znan le posvečenim v intenzivno gozdarstvo. Ker imajo majhen naklon, so v vrhnjem delu kot ustvarjene za prijetno opazovanje okolice. Za vešče uporabe zemljevida ali modernejše navigacije ne bo težav tudi če se ne bodo držali zgolj ceste iz Vrčic. Bolj zagnani se lahko odpravijo iz Kočevja, Črmošnjic ali Podturna pri Dolenjskih toplicah.

Še obljubljena anekdota

Za konec sem dolžan obljubljeno "piko". Prof. dr. Josip Turk je znan tudi kot ljubitelj kolesa in ob času vinske vigredi smo nekajkrat kolesarili iz Ljubljane v Metliko. Nekoč je enemu od nekaj stotin udeležencev med potjo spustila guma in dr. Turk mu je prijazno posodil zračno tlačilko oziroma po domače "pumpo". Žal se na cilju nista več našla, saj so si kolesarji s čeladami, očali in dresi nenavadno podobni. Prireditev na vinski vigredi je vodil belokranjski humorist Toni Gašperič, ki je po nekaj brezplodnih pozivih neznanemu sposojevalcu elegantno rešil zadrego. Iz kupčka nepodeljenih nagrad, ki jih organizator izžreba med udeležence, je potegnil čisto novo pumpo in jo izročil dr. Turku z besedami: "spoštovani doktor Turk, tole pumpo vam ob tej vaši nesreči poklanjamo mi Belokranjci. Veste, mi Belokranjci imamo namreč vse turke grozno radi, saj so nam kar sedemkrat požgali Metliko!"

Dušan Škodič
 

5/11


Na mestu nekdanjega delovnega
naselja Žaga Rog.

Žaga Rog

Parna žaga veleposestnikov Auerspergov na roškem sedlu z nemškim imenom Schleichenbrun je bila zgrajena leta 1895.
Za oskrbo žage z vodo so zgradili dva velika zbiralnika za deževnico, kamor se je stekala voda z vseh poslopij. Kljub ogromnim zbiralnikom je le-te pogosto zmanjkovalo, kar je povzročalo zastoje v proizvodnji. Vodo so začeli iskati v okolici žage, včasih so jo morali voziti tudi več kot 10 km daleč.
V obratu za razrez lesa je delovalo 13 polnojermenikov in 17 krožnih žag. Vse je poganjal parni stroj z močjo 250 KS preko 63 metrov dolge osi.
Obratovanje žage na Rogu se je ustavilo leta 1934. Žago so demontirali, prav tako tudi gozdno železnico. Tirnice in vozila so prodali za staro železo. Za roško žago je ostal le spomin in nekaj ruševin z ostanki velikih vodnih zbiralnikov. Posamezne dele železniške trase so gozdarji kasneje preuredili v gozdne ceste.

Vir: Wikipedija


Še dobro ohranjena trasa gozdne
železnice Žaga Rog – Straža.

Gozdna železnica

Gozdna železniška proga (1895) je vodila v več smeri, gradnja proge je potekala vzporedno s pomikanjem sečnje. Skupna dolžina prog je znašala 35 km. Zgrajena je bila po zgledu cesarsko-kraljeve bosanske vojaške železnice.
Sama proga je potekala po kamnitem kraškem terenu. Spodnji ustroj so tlakovali s ploščatim lomljencem. Na to podlago so nasuli 15 cm gramoza, nanj pa položili v razmaku 60 cm želežniške pragove, ki so nosili železen 760 mm širok tir. Krivine, katerih minimalni radij je bil lahko tudi samo 20 m so bile zelo pogoste, ravni odseki pa zelo kratki. Padci in vzponi proge so znašali do 30‰. Progo je vzdrževalo pet delavcev, nadzornik pa jo je pregledal na vsake tri dni. Za vleko so uporabljali dve parni lokomotivi.
Na progi je obratovalo 28 dvoosnih tovornih vagončkov,  nosilnost vagončka je bila 3 tone. Vlak je vozil s hitrostjo do 6 km/h v krivinah, sicer pa s povprečno hitrostjo 10 km/h. V enem dnevu je vlak običajno pripeljal na žago štiri do petkrat hlodovino in enkrat oglje. Železnica je obratovala vse leto. Pozimi je bila lokomotiva opremljena s plugom, če je zapadlo več snega, so ga odstranili ročno.

Vir: Wikipedija


Vagonček gozdne železnice


Debela bukev – "mati gozda", je
stara okoli 285 let

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti