Žig Slovenske planinske poti moramo dobiti tudi na Smrekovcu, petnajst kilometrov dolgem grebenu predalpskega sveta, ki se začne na Slemenu in nadaljuje na vrhu. Z vrha greben teče proti Raduhi. Sestavljajo ga vrhovi Krnesa, Komna, Veliki Travnik in se zaključi z Belo pečjo, ki na planini Vodole preide v Raduho. Smrekovec leži na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline.
Z avtoceste Ljubljana–Celje zavijemo na izvoz Šempeter. Nadaljujemo v smeri Mozirja, skozi Letuš. Kmalu smo na razcepu, kjer gre levo oz. naravnost cesta v Mozirje, mi pa zavijemo ostro desno proti Šoštanju. Na vrhu klanca, ko se cesta zravna, zavijemo levo proti vasi Gneč. Peljemo skozi vas po asfaltirani cesti in nadaljujemo naprej proti Lepi njivi, kjer izberemo še vedno asfaltirano cesto ob potoku Ljubije. Cesta kmalu postane makadamska. Približujemo se Belim vodam. Ob potoku Štajerska Kramarica zavijemo preko mostu levo proti kmetiji Brložnik. Na levi strani ceste je manjše parkirišče, kjer parkiramo.
S parkirišča se usmerimo na kolovoz, ki nas pelje mimo kmetije ter nadaljuje desno po kolovozu ob ogromnem travniku. Prečimo prvo ogrado. Na vrhu vzpona se pot rahlo položi. Hodimo mimo lovske opazovalnice, kapelice in korita za vodo, spet prečimo ogrado in že smo v smrekovem gozdu. Skozi gozd nadaljujemo po kolovozu, ki je precej širok. Večkrat prečimo makadamsko cesto, ki omogoča tudi lagoden kolesarski vzpon do Doma na Smrekovcu. Ko stopimo iz gozda na prostrani travnik, je do doma še nekaj minut hoje. Predlagam, da nadaljujemo kar proti vrhu in bomo oskrbnika Fika obiskali nazaj grede.
Od doma v smeri markacij nadaljujemo proti Smrekovcu. Najprej se zmerno vzpne čez travnato območje, kjer se v pašni sezoni pogosto pasejo koze. Sledi precej strm vzpon skozi gozd, ki nas pripelje na razpotje. Leva pot gre proti Komnu, mi pa gremo desno proti vrhu Smrekovca. Pot se skozi vse redkejši gozd spet strmo vzpenja, okoli nas je samo borovničevje. Ko pridemo ven iz gozda, sledi še kratek vzpon po vršnem travniku, nato pa se pot položi in nas pripelje do kamnite piramide, z žigom in vpisno knjigo, ki jo vidimo vrh Smrekovca. Za opisan vzpon smo potrebovali dve uri.
Vrh ponudi lep razgled; proti vzhodu vidimo Bele vode, Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak, Konjiško goro, Boč in gričevje proti Panonski nižini; proti jugovzhodu vidimo Goro Oljko ter Savinjsko dolino, s Posavskim hribovjem z Mrzlico na desni, zadaj pa Bohor; na jugu so v bližini Golte, desno Menina planina, Lepenatka in Veliki Rogatec; proti zahodu se vleče hrbet Smrekovca z najvišjim vrhom Komen, zadaj vidimo Olševo, Raduho, Veliko planino, vrhove Savinjskih Alp, na obzorju pa tudi Julijce s Triglavom; na severni strani se dvigajo Karavanke, lepo vidimo Obir, Peco, Uršljo goro, zadaj Svinsko planino; proti severovzhodu pa bližnje Pohorje.
Z vrha sestopimo do Doma na Smrekovcu, kjer oskrbnik Fika vedno poskrbi za dobro razpoloženje. Kot zanimivost naj povem, da Fika sam izdeluje šnof tobak, ki odpre vse nosne dihalne poti. Od Doma se do izhodišča vrnemo po poti vzpona.
Zimska sezona je sicer še malce oddaljena, a omeniti je potrebno, da je zimski vzpon na Smrekovec priljubljen med turnimi smučarji. Predvsem vršni del in travnik pod Domom nudita udobno vijuganje, srednji del presmučamo skozi gozd, kjer je potrebno nekaj previdnosti, spodnji del pa je spet uživanje na pobeljenih travnikih. Kljub skromni nadmorski višini je Smrekovec gora, ki vsakemu posamezniku s svojimi naravnimi danostmi ponudi nekaj za njegovo dušo.
Nadmorska višina: 1577 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin