Jutro (1930): Turisti na krivi poti — Lastno življenje za tuje zdravje— Na povratku z Weisshorna zašli — »Tukaj ostanemo, saj smo izgubljeni« — Vešče in strah iz kapele

Menda ni poklica med ljudmi, ki bi tako splošno priljubljen kakor poklic gorskega vodnika. Gorski vodnik velja za nadvse pogumnega moža. In po pravici. Vera v njegov pogum presega vsak dvom in vliva spoštovanje slehernemu planincu. Svojevrstnost poklica pa daje gorskemu vodniku poseben poudarek v značaju, takorekoč ustvarja iz njega originala, s kakršnim se ne more ponašati nobena druga kategorija ljudi.
Pomislimo že samo na to, kolika je odgovornost gorskega vodnika! Vedno ima na vesti življenje planincev, ki se zaupajo njegovi izkušenosti; poleg njihovega življenja pa soodgovarja še za lastno življenje, ki tudi ni kar tako za zavreči. Zato so gorski vodniki v mnogih ozirih podobni kapetanom na morju, ki terjajo po pravici pokorščino od svojega moštva in potekov. In če te pokorščine ne dobe, si jo izsilijo.
Ena najlepših potez v značaju gorskih vodnikov je neutrudna skrb za »gospodarja«, celo v stvareh, ki niso prav nič opasne ki nimajo niti najmanjšega stika s turistiko. Dostikrat se primeri, da se slišijo na gorah pomilovalne besede, ki veljajo planincem. Vodniki ravnajo z njimi, ki so jih najeli, kakor z otroci. Izmučenemu, izčrpanemu planincu poiščejo kotiček, kjer se lahko odpočije, zavijejo ga v plašč in jemljejo zanj okrepčila iz nahrbtnika. Druga stran te zvestobe pa je, da so gorski vodniki napram drugim povsem tuji. Prav nič se ne zanima, kaj se godi z drugimi. Svojega gospodarja ščitijo pred drugimi turisti naravnost brezobzirno. Nešteto je doživljajev, ki bi jih lahko navedli v potrdilo povedanega; naj zapišemo tu samo enega.
Nekega mračnega poletnega večera se je odpravila skupina planincev proti Daimerjevi koči z namenom, da pojde naslednji dan čez Schwarzenstein v Berlinsko kočo. Ker je bilo že pozno, so pospešili korake. v nadi, da jim bo na ta način dano doseči malo zaščitno hišico na nepoznani poti še pred nočjo. Pri tem so prehiteli neko drugo skupino planincev.
Ni dolgo trajalo, pa to prišli do razcepljene poti, kjer je držala pot čez potok. Medtem se je že bilo znočilo. Stali so na robu nekega ledeniškega potoka in navzlic marljivemu iskanju niso mogli nikjer najti napisa na razpotni tabli. Prižigali so vžigalice, da bi ob njih svitu razbrali besedilo. Skupina, ki so jo bili prehiteli. Jih je bila medtem zopet dohitela. Zdelo se jim je razumljivo samo po sebi da vprašajo enega izmed njihovih vodnikov kam in kako. Mož se je oglasil z odgovorom. Svetoval je, naj ostanejo na poti tostran potoka.
Hvaležni za besedo so začeli na vso moč stopati po njegovem nasvetu. Toda pozneje so to bridko poplačali. Noč se je naglo nižala na zemljo in mukoma so turisti razbirali sled poti. Nenadoma uzro svetlobo v koči. Neznansko veselje jih je pri tem prevzelo, zakaj luč jo bila tako blizu, da bi lahko segel kar z roko po njej. A ni tratjalo dolgo, pa so se morali uveriti, da so bili kruto potegnjeni. Koča je stala onstran ledeniškega potoka in kljub temu, da so iskali in iskali, niso mogli najti nikjer nobenega prehoda. Preskok čez potok pa je bil v temi življenjsko opasen. Šele zdaj so videli, kaj se je zgodilo. Vodnik, ki so ga bili vprašali po pravi poti, jih je bil potegnil za nos. Ker je hotel zasigurati dobro prenočišče svojim ljudem, je druge poslal po krivi poti. Kaj so hoteli storiti drugega, kakor se vrniti po taisti poti nazaj in bloditi skozi noč in temo ter priti z zakasnitvijo v kočo, kjer so se morali zadovoljiti z ležanjem na senu. Usoda zapoznelih prišlecev!

Ponovno se je zgodilo, da so se gorski vodniki naravnost junaško žrtvovali za svoje gospodarje. Ta čut dolžnosti je naravnost nekaj izrednega. Devet Angležev se je bilo podalo iz Ötztala s petimi vodniki na Retterbachferner. Hoteli so naslednji dan doseči Wildspitzo. Pot jih je vodila čez strmo, zaledenelo snežišče. Spredaj je korakal vodnik Alojz Dobler iz Montarfena v Pitztalu in je izsekal že precej stopnic. Kar sklizne eden izmed turistov, ki so bili že precej visoko in zdrsne bliskovito s klici na pomoč čez snežišče navzdol. Dobler je skočil z nepopisninm prezirom smrti čez snežišče, da bi ulovil Angleža. Posrečilo se mu je resnično ujeti moža za suknjo, a obstal je tam tako nesigurno, da je tudi njega spodneslo in je sam polzel v globočino. Kljub temu, da bi bil zdaj moral misliti najprej na svojo lastno rešitev, je še vedno čvrsto držal Angleža in ga ni izpustil. Medtem ko je še vedno drsel navzdol, je ščitil Angleža, da se ni obtolkel. Anglež se je sede pomikal za njegovim hrbtom. Kar je vodnik hotel, je s tem popolnoma dosegel. Ko sta obe telesi z vso silo prileteli na dno snežišča, je ostal Anglež nepoškodovan, dočim si je vodnik zlomil nogo in je dobil tudi druge notranje poškodbe.

Neki planinec pripoveduje o čudovitem naključju, ki se primeri poredkoma.
Dva planinca brez vodnika sta našla na vrhu Weisshorna (4512) v Zermattskih Alpah znanega nemškega turista, ki ga je spremljal sloviti švicarski vodnik Benetz in še dva druga gorska vodnika, ki sta pa bila znatno mlajša od njega. Velikanska gora je tičala ves dan v megli in ker je proti poldnevu zapihal oster
južnik, so se planinci takoj napotili nazaj. Pri tem je dokazal eden izmed mlajših vodnikov svojo nepremišljenost s tem, da je ves čas letel naprej ne glede na dejstvo, da bi ga v tem položaju lahko vsak čas posnela vrv, na kateri je bil privezan Nertec. Turist je na neki točki res zdrknil in padel čez ledeni ocurek bliskovito v globino. Samo trenutno siguren položaj drugega mlajšega vodnika in spretnost Benetza, ki je kot zadnji na vrvi z bliskovito naglico pregledal položaj, je preprečil katastrofa Nekaj ur nato je nastal snežni metež, ki je popolnoma zamel sledove stopinj na planino. Drugi mlajši vodnik in Benetz sta zgrešila pot in nista dolgo opazila, da ne gredo turisti koder bi morali. Ob 16. uri so bili še vedno v višini 4000 m, kjer so obtičali v spoznanju, da so zašli. Poskušali so zdaj na desno, zdaj na levo, ampak povsod so se morali prepričati, da končujejo ledeni žlebovi v brez dnu. Vihar je bil tako močan, da je metal možem snežne kristale v obraz, ki so jih bičali kakor šivanke. Lica so jih bolela od teh zbodljajev. Zdaj je postal Benetz suveren. Če je šel mlajši vodnik po desni strani, je zatuli: »Pojdi na levo!«, da pa je kdo krenil na levo, je zopet predrugačil povelje. To je trajalo tako dolgo, da se mu je eden izmed turistov postavil po robu, češ, da so po njegovi sodbi prezgodaj ostavili greben. Predlagal je hkrati, naj gre Benetz kot lokalni vodnik naprej. Stopil je torej skupini na čelo. Nekaj časa so šli naprej, ampak ledeni žleb je postajal vedno strmejši in divjanje snežnega viharja se je razbesnelo, da je grozilo može iztrgati ter jih potegniti za seboj. Nenadoma sta začela dva mlajša vodnika moliti. Turistov se je polastila panika in obup. Benetz je vrgel vrvi, ki jih je nosil na rokah in je zasadil cepin v led ter sedel v sneg z besedami: »Tukaj ostanemo, saj smo itak izgubljeni.« Če je obupal čete tako izkušeni in izvrstni vodnik, se ni čuditi, da se je polastila strahovita žalost nemškega turista. Začel je stokati, oba mlada vodnika pa sta jokala. Tedajci se izkaže bistroumnost dveh planincev brez vodnika. Bila sta sigurna, da so vsi skupaj prezgodaj zapustili greben in eden izmed njiju je stopil k Benetzu ter mu rekel: »Dragi Benetz, za obupavanje imamo več nego dovolj časa. Švicarski vodnik naj bi si prej odgriznil jezik kakor poslal gospodarja v smrt. Jaz in moj prijatelj se bova najprej prej povzpela na greben in kadar najdeva pravo pot, bova klicala, da pridete za nami.« Tako se je zgodil. Čez pol ure sta se povzpela na greben in uzrla na severni strani grebena prejšnje stopinje, ki jih še ni bilo zamelo. Nemec z Benetzom in mladima vodnikoma se jima je pridružil in pol ure pozneje so bili vsi iz meglenega pasa ter so še pred mrakom dosegli zaščitno hišico.

Kakor skoro vsi ljudje, ki so često izpostavljeni nevarnostim, so tudi gorski vodniki zelo praznoverni. Angleški alpinist Mummery pripoveduje o tem dragoceno zgodbico. Junak te zgodbe ni nihče drugi kakor Aleksander Burgener, najslavnejši izmed vseh gorskih vodnikov, kar jih je kdaj živelo. Burgener je bil človek, ki ni poznal bojazni. In vendar ga je babjevernost spravila premnogokrat v smešen strah.
Bilo je pred prvim povzpetjem na Matterhorn čez strašni greben Furggen. Mummery se je odpravil z vodnikoma Burgenerjem in Benetzom v temni noči gori proti Schwarzseeju. Ko so se prvič ustavili, da bi se odpočili, je opazil Mummery pod Gornerjevim ledenikom luč, ki je migljala sem in tja. Čez nekaj časa se je svetloba utrnila. Bilo je, kakor da nekdo nekaj išče.
Posebno pomenljiva se je zdela tovaršiji pozna ponočna ura, »ura duhov«. Tistih čudnih gibov si ni vedel nihče razložiti Mummery si sicer ni delal nobenih skrbi, njegova vodnika pa sta bila zelo molčeča in sta naglo stopala dalje.
Na nadaljni poti je prišla trojica do močvirnega platoja. Nenadoma so se pojavile vešče in plesale okoli mož ter jim sledile. To je silno oplašilo oba vodnika, zakaj ljudska vera pripoveduje, da umre vsakdo, ki vidi takšno svetlikanje, v 24. urah. O tem sta bila oba vodnika čvrsto preverjena, da se bo tako zgodite. Burgener, ki je bi sicer zelo neustrašen, se je v tem pridružil svojemu tovarišu Benetzu. Rotil je Mummeryja, naj opusti turo, ki se bo gotovo slabo končala. Ko mu je Mummery dokazal da so takšne vešče le strohnel les, ki se svetlika v temi čisto navaden naraven pojav, ki je doma tudi na Angleškem, se je jel Burgener sklicevati na luč, ki je prej migljala sem in tja po Gornerjevem ledeniku, kjer ni nobenega močvirja in zaradi tega tudi ne more biti nobene »vešče«.
Mummery je nato prepričeval Burgenerja, da ne bi mogli uiti usodi niti v dolini, če jim je res namenjeno kaj takega. Dopovedal mu je, da je za takšnega gorskega vodnika kakor je on, mnogo slavnejše, če konča na Matterhornu s padcem kakor s povratkom med ljudi kjer bi ga utegnil kdo ubiti v hotelu. Šele zdaj se je Burgenerju posvetilo v glavi. Odločil se je za Matterhorn in je korakal dalje.
Nenadoma se je pojavila pred trojico svetla postava s povzdignjenimi rokami takoj nato pa je zopet izginila. Prikazen je bila tako nenavadna, da je bil tudi Mummery trenutno zaprepaščen.
Vodnika sta zdirjala v paničnem strahu proti bližnji kapelici, ker sta menila, da sta za posvečenimi zidovi varna. Ampak tam se je uganka docela pojasnila.
V kapelici je gorela luč in ker so bila vrata prislonjena, jih je nihal veter sem in tja. Visoki stebri prednje zgradbe so bili enkrat obliti od svetlobe, drugič temni. To je torej bila vsa ta strašna »prikazen«.
Vodnika sta molila v kapelici, Mummery pa je šel dalje in ju je počakal ob robo Furggenškega ledenika. Dolgo sta moža izostala m Mummery je že menil da sta izginila. Ko je pa napočilo jutro, sta prišla za njim. Noč sta pa iz previdnosti le prebila v kapeli.

Jutro, 9. februar 1930